V objektivu: naša družba

In danes pri desnih. Kakor obljubljeno.

Nekoliko drugačen pogled ki sem se ga lotil ni neka politična akcija, ampak gre za iskanje odgovora na pluralnost medijev in medijskega prostora. Pluralnost mora upoštevati v enaki meri svobodo, človekovo dostojanstvo in družbeno etiko, saj poseg v enega (kateregakoli) od teh pomeni rušenje ravnotežja v družbi.

Med spletnimi portali časnikov, ki so bliže desnosredinskim strankam izstopa blag in umirjen način poročanja, tudi tedaj, ko gre za »vroče« teme. Nekateri taki portali mejijo z anemičnim novinarstvom, saj jih odlikujejo poglobljeni članki, ki jih zaradi dolžine nihče ne bere.

Teren ki ga zapravljajo tovrstni časopisi ostaja podarjeno bojišče konkurenci, ki ga pograbi in z dobro tehniko prinese novice pred oči vseh .

Ostajamo na ravni deljenja duhov, ki ločuje naš narod do take mere, da nismo sposobni preskoka od individualnega h kolektivnemu. Medijski prostor ostaja prizorišče političnih – včasih skoraj partijskih biltenov – ki prenaša na ljudi parlamentarno histerijo. Pogrešam aktivno medijsko politiko, ki bi bila sposobna tako informiranja, kakor tudi formiranja prebivalstva. Nobeno uredništvo pri nas trenutno ni sposobno urediti ali oblikovati medijski prostor tako, da bi si priboril bralce z močjo argumentov in ne z argumenti moči. Mlini kapitala požirajo našo družbo, ki v panični situaciji ne najde izhoda ne iz gospodarske niti iz druge krize.

Če izpostavim samo dva medija, ki sta bliže desnemu polu, Reporter in Demokracija, opazimo, da je moč zgodovinskih (ne)argumentov glasnejša od tehnike in neizpodbitnih dokazov. Dober dokaz je najboljši protiargument teorijam, hipotezam, namišljenim aferam ali prikritim dokumentom, ki jih nihče ni videl. Nihče. Tukaj klecnejo uredništva, ki se identificirajo z desnosredinskimi strankami, saj se kalimerovsko zatekajo k zgodovinskemu jamranju v upanju, da se jih bo vendarle nekdo usmilil … Upam, da se jih ne usmili nihče, dokler bodo cepetali na istem mestu.

Politični prostor v naši podalpski republiki dobiva konotacijo in izrazoslovje kakšne ameriške kriminalke, kjer policisti v najsodobnejših laboratorijskih centrih odkrivajo storilca. Vse je zelo napeto, vsak las pregledajo z jedrskimi mikroskopi in vse uganke se rešijo z vpogledom v čudežni database ali podatkovno zbirko. Silovitost novic sedanjega medijskega poročanja postaja le kamuflaža kritičnemu stanju našega gospodarstva in neukrotljivi (in zelo zgovorni) številki brezposelnih. Na ramenih poštenih (in slabo plačanih) delavcev se odraža socialnost države in učinkovitost političnega prostora (pozicije in opozicije). V našem primeru pa gledamo, kako mora mali človek, ki je skozi desetletja prigaral skromno premoženje, plačevati požrešne apetite samooklicane in neizobražene elite.

Mislim, da smo v stanju, ko bi morali že poiskati rešitev na sedanjo krizo, toda zaradi neuspehov na tem področju, raje polnimo naslovnice z »aferami«. Koliko še?