Moč časa

Sveto tridnevje, velika noč in velikonočna osmina so najboljša priložnost, da spregovorimo o dojemanju času v liturgiji in v povezavi z Bogom. Tema vsekakor ni lahka, saj je obsežna in zahteva poglobitev, zato bomo tukaj pogledali samo najosnovnejše točke.

Koledar ki narekuje naše zasebno, delovno, družinsko ali prijateljsko življenje in po katerem običajno merimo dneve, določamo datume, praznujemo obletnice ter štejemo čas, je nekaj povsem drugega kakor koledar, ki je povezan z liturgijo oz. bogoslužjem.

Liturgični ali bogoslužni koledar, ki »meri« cerkveno leto, je povezan z Bogom, v razmerju odnosa med človekom in Bogom ter tisto večnostjo, ki si tako težko predstavljamo. Začetek Svetega pisma opisuje stvarjenje kot dogajanje šestih dni. Razumevanje kot dni, ki trajajo štiriindvajset ur, je povsem napačno. Biblični čas je v tem primeru simbolika za urejeno ustvarjanje in umeščanje stvari z nekim določenim redom. Ko govorimo o času pri bogoslužju, npr. pri maši, ga povezujemo z dogajanjem, ki je že bilo a se ponavlja v tistem trenutku. Sveta maša tako ni zgolj spominska slovesnost ali komemoracija, ampak je »po-navzočenje« Kristusove zadnje večerje, ker se dogaja tukaj in sedaj.

S ponavljanjem Jezusovih besed in dejanj, se dogajanje iz preteklosti preseli v sedanjost, med nas, tako nismo več opazovalci, kakor v gledališču ali kinu, ampak deležni (t)iste zadnje večerje.

Sveto tridnevje, ki se začne z večerno mašo velikega četrtka (Jezusova zadnja večerja z apostoli) in traja vse do velikonočne vigilije, je en sam dogodek ali bolje, eno samo bogoslužno opravilo. Dogodek, ki čeprav se pne v treh dneh, predstavlja eno samo dogajanje. Pri večerni maši na veliki četrtek, duhovnik začne mašo tako, da se pokriža, kar je običajno, vendar je ne sklene z blagoslovom, ampak s tiho molitvijo pred t.i. Jezusovo ječo. Maše ni »konec«, ljudstvo ni odslovljeno, dogajanje se ne pretrga, ampak nadaljuje drugi dan. Veliki petek.

Na veliki petek se bogoslužje (edini dan ko ni svete maše) začne s tiho molitvijo pred oltarjem. Duhovnik se ne pokriža, niti ne pozdravi navzočih, ampak nadaljuje tisto, kar je ostalo »odprto«. Prav tako liturgija velikega petka nima sklepa z blagoslovom, ampak tiho molitvijo pred Božjim grobom. Bogoslužje nadaljuje svoj tek z velikonočno vigilijo, ki je bogata v simboliki besede in snovi: luč, ogenj, kadilo, kruh in vino ter voda. Začetek velikonočne vigilije – v soboto zvečer ali v nedeljo zjutraj – je nadaljevanje liturgije, ki je še v teku: blagoslov ognja je začetek bogoslužja. Njen sklep pa z blagoslovom in trikratnim »aleluja« odseva dovršeno in zaključeno bogoslužno dejanje.

Velika noč je največji krščanski praznik, ker je Jezus premagal smrt in vstal od mrtvih. To dejanje ni vezano na dogodek izpred dveh tisočletji, ampak je raztegnjeno v čas, da bi lahko vsi ljudje od tega živeli. Kristusova zmaga je zmaga večnosti nad minljivostjo, zato je zaupanje v posmrtno življenje vedno aktualno. Če torej Kristus »obvlada« minevanje časa, in je v minljivosti uresničil svoje največje dejanje, ne more biti naša vera vanj nikoli razlog obupa. Naše zemeljsko življenje je tako le obdobje prehoda v dobo, ki bo drugačna in boljša.

Po veliki noči sledi t.i velikonočna osmina. Osem dni, ki je ponovno povezanih, ali bolje povedano, zvezanih v en sam dan. Osmi dan je dan novega stvarjenja, dan upanja in večnosti. To je dan, ki ne bo minil. V velikonočni osmini se vsak dan pri bogoslužju opravlja mašo velike noči in je zato Kristusovo vstajenje dejanje, ki ni minljivo. Bog je ustvaril človeka šesti dan in sedmi dan je počival, osmi dan pa je doba življenja človeka z vstalim Kristusom.

Močno sporočilo praznične liturgije, da je Bog gospodar časa, ni vezano le na spominjanje, ampak se preko bogoslužja udejanja in dogaja v našem času. Odslikava večnosti, ki se torej zgodi v praznični liturgiji, je namenjena temu, da pogledamo onkraj vsakodnevnih skrbi ter se že sedaj aktivno vključimo v čas življenja z vstalim Kristusom.

Z Avguštinovimi besedami sklenemo »Zakaj le v duši bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjost je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje« (Avguštin, Izpovedi, 11).