“Postati sprememba”

Za "intermezzo" od prejšnje teme, drage obiskovalke in obiskovalci MMT, vam svetujem branje tega članka iz zamejskega tednika Novi glas. Kako so težke spremembe in konfrontacije z našimi sosedi, domačimi ... kako težko pogledamo sami sebe v obraz. Veliko stvari nas hitro zmoti, običajno, ker nismo sposobni spremembe - v nas. In o tem nazorno piše gospa Valenčič.

Danes sem razmišljala o nečem povsem neoprijemljivem: nobenih medkulturnih stikov nimamo. Ne mislim na slovensko-italijanske odnose, pač pa na resnično širši stik z vsemi realnostmi, ki sestavljajo družbo, v kateri živimo. Tudi v Trstu ali Gorici.

Stalno se sklicujemo na odprtost, potem pa se ne zavedamo, kako se odprtosti tudi učimo. Verjetno gre za odločitev, da boš določeni pojem, osebo ali stvar, ki je različna od tebe, spoznal ali se temu spoznavanju vsaj približal. Tako ponosno se imamo za odprte ljudi, sploh pa se ne zavedamo, kako v vsakdanjem življenju pogostokrat zapiramo ničkoliko oken. Zagovarjamo stik z italijanskim svetom, v praksi pa ga raje ne iščemo, ožigosamo nekaj, kar je “južnjaškega”, bojimo se vseh mešanih krvi, nič ne vemo o sosedu, ki je morda prišel iz drugega mesta ali države. (Saj se navsezadnje ne poznamo niti med Trstom in Gorico, mar ne?...)

V vsaki manjši skupnosti se skoraj avtomatično sprožijo taki avtomatizmi, navsezadnje je vse povezano s “preživetjem”, to je jasno. Sprašujem se pa tudi, v kolikšni meri sami sebi kratimo možnost osebnostne in družbene rasti, ki se udejanja tudi preko soočanja. In ne ogroža “preživetja”.

Pesniki in misleci so zapisali, da, kaj je to “dom”, resnično spoznaš, ko se od njega oddaljiš. In se morda potem – drugačen – vanj vrneš. Ali pa morda ne, ker te val življenja pljuskne drugam. Verjetno sebe resnično spoznaš, če si se pripravljen v določenem oziru od sebe tudi oddaljiti. V soočanju z drugačnim, različnim od sebe, si postavljaš vprašanja, ki bi si jih drugače ne, in dobivaš odgovore, ki so ravno tako novi.

Včasih se mi dozdeva, da smo kot družba zabubani v granitno trda prepričanja. Sploh ne zatrjujem, da bi jih morali a priori podreti, prepričana pa sem, da bi si morali postavljati več vprašanj. Morda postavljamo neke nevidne zidove, čez katere si nikoli ne upamo pogledati. Kaj pa, če si tako kratimo možnost pogleda v neznano, ki bi vsaj za milimeter lahko postalo znano? Denimo, pogleda v sfero “možne družbene spremembe”. Premalo se zavedamo, kako sami sebe omejujemo s tistim večnim “tako je pač”. Vsaka korenita sprememba se je začela s kotaljenjem majcenega kamenčka, ki je potem zmigal ostale kamenčke ob sebi. Hudujemo se nad večno nečistočo na ulici, kjer živimo? Zberimo podpise vseh tukajšnjih prebivalcev in jih nesimo v dotični urad. Nezadovoljni smo z medijskim poročanjem? Bodimo pogumni in izrazimo to javno. Po istem principu se lahko vprašamo: ali si res želimo drugačnega ozračja, manj pregrad in zidov in več razumevanja? Potem pričnimo pri sebi. Od malenkosti dalje. “Postani sprememba, ki jo želiš videti v svetu”. Gandhi. 

Vida Valenčič