Eko-panorama: iluzija in prevara

Okoljska ozaveščenost že dolga leta postaja bolj kot nuja, le modni trend, ki vsaki politični opciji prinaša predvolilne točke. Vsi smo »eko«, vsi »bio« in v sožitju z naravo. Zdi se, da imamo okoljsko ozaveščenost bolj v čislih kot skrb za bližnjega in temu vprašanju posvečamo veliko pozornosti in sredstev. Kako pa je stanje na terenu? Izpostavil bom le nekaj (spornih) dejstev.

Posamezniki. Z včerajšnjo objavo sem želel pokazati na simpatičen način, kako stimulirati mimoidoče, da bi bolj vestno uporabljali smetnjake. Skrb za čisto okolje se začne pri vsakem posamezniku, saj smo vsi odgovorni za čisto okolje: domače gospodinjstvo, delovno mesto, uporaba javnega prevoza … Z ločevanjem odpadkov vstopimo v prvi člen verige, ki omogoči, da (naši) odpadki »uberejo« pravo smer na svoji zadnji poti.

Občine. S tem ko se odločimo reciklaže »obremenimo« lokalne skupnosti s tem problemom. Občine postanejo odgovorne za nadaljnjo obravnavno naših odpadkov tako, da jih primerno uničijo, odpeljejo, zavarujejo, predelajo, shranijo … Ponekod so zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov že stalnica, drugje pa sramežljivo (šele) prihajajo v urbani prostor.

Dejstvo je, da brez dobre kampanje in informiranja javnosti, je tak projekt le delno opravljen. Če bodo občine prinesle v zavest ljudi, da je vsako njihovo dejanje pomembno, bodo posamezniki čutili odgovornost do življenjskega okolja celotne skupnosti.

Do sem teorija. V praksi pa gre ponekod nekoliko drugače. Občine – iz finančnega vidika – vidijo v naši »eko« drži strošek. Pred manj kot štirinajstimi dnevi sem se pogovarjal s sošolcem iz fakultete, ki mi je v pogovoru zaupal, da je v neki čistilni akciji zbral več kot tono odpadkov iz travnikov in divjih odlagališč. Ko jih je »zaupal« občini, so mu rekli: »če jih ne bi, bi nam prihranil 4.000 €«.

Država. S trenutno finančno (in dejansko) eko-politiko mislim, da je ideal čistega okolja le ideal, odmaknjen v čas. Država bi morala v prvi fazi izdelati celovit načrt, kako v desetletju ali dveh pripeljati Slovenijo v sam vrh ekoloških držav. Sem spadajo stimulacije za gospodinjstva, vozila, posodobitev železnic in celotnega javnega prevoza, finančne injekcije za zelene gradnje, izboljšava logističnih sistemov, prenova potratnih konstrukcij idr. Z davčnimi sankcijami bi morala kaznovati tiste, ki uporabljajo potratnejše vire energije ali se izogibajo recikliranju. Obratno, nagraditi tiste – v obliki davčnih olajšav, bonusov, kompenzacij … - ki izbirajo boljša sredstva za nižje izpuste ali izdelke ali se odločajo za okolju prijazne metode.

Iluzornost take politike se kaže v strategiji, ki jo je izbrala Slovenija s tem, ko se je odločila za gradnjo t.i. TEŠ 6. Obratovanje 6. bloka Termo elektrarne v Šoštanju bo predstavljalo, z vsemi filtri in zaščitami, enega največjih onesnaževalcev v Sloveniji. Njegov strošek/investicija je ocenjen na 1,2 milijardi evrov. Mislim, da bi s tako vsoto zgradili kar nekaj vetrnih elektrarn na Krasu (pa k vragu vsi ptičji opazovalci(!) in prijatelji Krasa, ki na Krasu sploh še niso bili), sončnih elektrarn in bi subvencionirali za kako desetletje gospodinjstva, ki bi izbrala fotovoltaiko.

Velike akcije. Pri nas se – poleg smetnjakov za reciklažo – pripravlja velika prostovoljna kampanja, da bi očistili Slovenijo v enem dnevu. Podpornikov ni malo a postavlja se mi vprašanje: zakaj vse te (nujno potrebne) akcije, ko pa bo po hodnikih naše državne administracije samo godrnjanje zaradi (novih) stroškov!?

Za našo ekološko zavestjo se skriva finančna politika, ki občinam in državi prinaša večji strošek, kakor če bi vse, dobesedno, vrgli v isti koš. Interesi kapitala so močnejši od zavesti, da se naša domovina spreminja v smetnjak, ki lahko nevarno vpliva na naše zdravje. Podpisi mednarodnih sporazumov levo in desno ne stečejo, ker se vsaka vlada zaveda, da manj izpustov pomeni manj razvoja, manj razvoja pa nižjo mednarodno konkurenčnost. Kdo bo reskiral politične točke v zameno za nekaj, kar bo vidno šele po nekaj desetletjih?

Vsekakor sem prepričan, da na tej poti ne smemo obupati, saj bomo z dejanji pokazali, da nam ni vseeno za našo domovino in čisto okolje. Slednje predstavlja tudi dobro izhodišče turistično panogo, ker mislim, da nihče ne izbira počitnic v krajih, ki so podobnim deponijam. Če bomo zahtevali smetnjake za ločene odpadke, bodo tudi občine prisluhnile našim željam. In če bodo občine – občinski sveti – terjali boljše zakone se bo morda celo kaj premaknilo. Počasi. Čeprav je še iluzorno.