Moč časa

Sveto tridnevje, velika noč in velikonočna osmina so najboljša priložnost, da spregovorimo o dojemanju času v liturgiji in v povezavi z Bogom. Tema vsekakor ni lahka, saj je obsežna in zahteva poglobitev, zato bomo tukaj pogledali samo najosnovnejše točke.

Koledar ki narekuje naše zasebno, delovno, družinsko ali prijateljsko življenje in po katerem običajno merimo dneve, določamo datume, praznujemo obletnice ter štejemo čas, je nekaj povsem drugega kakor koledar, ki je povezan z liturgijo oz. bogoslužjem.

Liturgični ali bogoslužni koledar, ki »meri« cerkveno leto, je povezan z Bogom, v razmerju odnosa med človekom in Bogom ter tisto večnostjo, ki si tako težko predstavljamo. Začetek Svetega pisma opisuje stvarjenje kot dogajanje šestih dni. Razumevanje kot dni, ki trajajo štiriindvajset ur, je povsem napačno. Biblični čas je v tem primeru simbolika za urejeno ustvarjanje in umeščanje stvari z nekim določenim redom. Ko govorimo o času pri bogoslužju, npr. pri maši, ga povezujemo z dogajanjem, ki je že bilo a se ponavlja v tistem trenutku. Sveta maša tako ni zgolj spominska slovesnost ali komemoracija, ampak je »po-navzočenje« Kristusove zadnje večerje, ker se dogaja tukaj in sedaj.

S ponavljanjem Jezusovih besed in dejanj, se dogajanje iz preteklosti preseli v sedanjost, med nas, tako nismo več opazovalci, kakor v gledališču ali kinu, ampak deležni (t)iste zadnje večerje.

Sveto tridnevje, ki se začne z večerno mašo velikega četrtka (Jezusova zadnja večerja z apostoli) in traja vse do velikonočne vigilije, je en sam dogodek ali bolje, eno samo bogoslužno opravilo. Dogodek, ki čeprav se pne v treh dneh, predstavlja eno samo dogajanje. Pri večerni maši na veliki četrtek, duhovnik začne mašo tako, da se pokriža, kar je običajno, vendar je ne sklene z blagoslovom, ampak s tiho molitvijo pred t.i. Jezusovo ječo. Maše ni »konec«, ljudstvo ni odslovljeno, dogajanje se ne pretrga, ampak nadaljuje drugi dan. Veliki petek.

Na veliki petek se bogoslužje (edini dan ko ni svete maše) začne s tiho molitvijo pred oltarjem. Duhovnik se ne pokriža, niti ne pozdravi navzočih, ampak nadaljuje tisto, kar je ostalo »odprto«. Prav tako liturgija velikega petka nima sklepa z blagoslovom, ampak tiho molitvijo pred Božjim grobom. Bogoslužje nadaljuje svoj tek z velikonočno vigilijo, ki je bogata v simboliki besede in snovi: luč, ogenj, kadilo, kruh in vino ter voda. Začetek velikonočne vigilije – v soboto zvečer ali v nedeljo zjutraj – je nadaljevanje liturgije, ki je še v teku: blagoslov ognja je začetek bogoslužja. Njen sklep pa z blagoslovom in trikratnim »aleluja« odseva dovršeno in zaključeno bogoslužno dejanje.

Velika noč je največji krščanski praznik, ker je Jezus premagal smrt in vstal od mrtvih. To dejanje ni vezano na dogodek izpred dveh tisočletji, ampak je raztegnjeno v čas, da bi lahko vsi ljudje od tega živeli. Kristusova zmaga je zmaga večnosti nad minljivostjo, zato je zaupanje v posmrtno življenje vedno aktualno. Če torej Kristus »obvlada« minevanje časa, in je v minljivosti uresničil svoje največje dejanje, ne more biti naša vera vanj nikoli razlog obupa. Naše zemeljsko življenje je tako le obdobje prehoda v dobo, ki bo drugačna in boljša.

Po veliki noči sledi t.i velikonočna osmina. Osem dni, ki je ponovno povezanih, ali bolje povedano, zvezanih v en sam dan. Osmi dan je dan novega stvarjenja, dan upanja in večnosti. To je dan, ki ne bo minil. V velikonočni osmini se vsak dan pri bogoslužju opravlja mašo velike noči in je zato Kristusovo vstajenje dejanje, ki ni minljivo. Bog je ustvaril človeka šesti dan in sedmi dan je počival, osmi dan pa je doba življenja človeka z vstalim Kristusom.

Močno sporočilo praznične liturgije, da je Bog gospodar časa, ni vezano le na spominjanje, ampak se preko bogoslužja udejanja in dogaja v našem času. Odslikava večnosti, ki se torej zgodi v praznični liturgiji, je namenjena temu, da pogledamo onkraj vsakodnevnih skrbi ter se že sedaj aktivno vključimo v čas življenja z vstalim Kristusom.

Z Avguštinovimi besedami sklenemo »Zakaj le v duši bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjost je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje« (Avguštin, Izpovedi, 11).

Javna katarza

Morda so krive butare, oljčne vejice in drugo zelenje ali nasičenost medijskega prostora, da z mislimi ostajam pri podobi Cerkve v javnosti. Morda pa je kriva služba ... Dejstvo je, da se je Katoliška Cerkev v kratkem časovnem razponu znašla sredi resne krize, ki ji jemlje teren pod nogami. Cerkev je v prvi vrsti moralna in duhovna avtoriteta, ki preko določenih vsebin uravnava življenja posameznikov, skupnosti in civilne družbe.

Škandali o spolnih zlorabah so omajali njeno avtoriteto in njen ugled. S tem ko je senca suma segla vse do papeža je, prvič po nekaj desetletjih, papeštvo deležno močnih kritik. Kritike, ki segajo vse do pozivov k odstopu. Kdor vsaj malo pozna delovanje Cerkve ve, da so taki pozivi ali pričakovanja smešni in popolnoma neutemeljeni. Papež ni manager, ki bi zaradi zgrešene poslovne odločitve moral predčasno domov. Tudi ni izvoljen zato, da bi povečal "prodajo storitev" ali število članov, ampak sta tako njegova vloga kot namen povsem drugačna.

Civilno in cerkveno javnost je pretresla sunkovitost objav in agresiven jezik, ki ga mediji neusmiljeno namenjajo binomu Cerkev - spolne zlorabe. Ustanova ki je veljala za zgled in monolitno merilo etičnosti, je postala sumljiva organizacija nekih skrajnežev, ki ne plačuje davkov.

Mislim, da je posploševanje največji strup, ki ga lahko mediji namenijo katerikoli osebi ali organizaciji. Spolni škandali se dobro prodajajo in v času krize, ko naklade padajo, pridejo nadpovprečno prav.

Visoka stopnja kritičnosti do pomembnih družbenih akterjev je vedno nujna in potrebna, vendar kritikastersko razpoloženje vnaša nezaupanje in na široko odpira prostor lažem.

Marsikdo bo ob vsem tem (medijskem) dogajanju rekel: "Ta Cerkev ni več zame, grem drugam, saj lahko vseeno verujem v Boga". Da, to drži. Drži pa tudi dejstvo, da so Jezusa ob vhodu v Jeruzalem pozdravljale številne množice, v času križanja pa je umiral skoraj sam. Kristusovi učenci so ga spremljali na potovanjih, pri čudežih ... po sodbi pa so se razbežali. Človeško. Kdor je ostal je imel dodaten razlog za verovanje in taka vera marsikaj prenese.

Cerkev se ne potaplja in tudi tej škandali niso njen konec. Gre za resno krizo,  neko obdobje katarze, ki ni tajno, ampak prehaja v javnost skozi medije: globalna vas. Morda bo ta doba prinesla nekaj novega, boljšega in tiste spremembe, ki bodo učinkovite. Cerkev meri čas v stoletjih, zato je nespametno pričakovati, da se bo tokrat odzvala kaj hitreje.

“Postati sprememba”

Za "intermezzo" od prejšnje teme, drage obiskovalke in obiskovalci MMT, vam svetujem branje tega članka iz zamejskega tednika Novi glas. Kako so težke spremembe in konfrontacije z našimi sosedi, domačimi ... kako težko pogledamo sami sebe v obraz. Veliko stvari nas hitro zmoti, običajno, ker nismo sposobni spremembe - v nas. In o tem nazorno piše gospa Valenčič.

Danes sem razmišljala o nečem povsem neoprijemljivem: nobenih medkulturnih stikov nimamo. Ne mislim na slovensko-italijanske odnose, pač pa na resnično širši stik z vsemi realnostmi, ki sestavljajo družbo, v kateri živimo. Tudi v Trstu ali Gorici.

Stalno se sklicujemo na odprtost, potem pa se ne zavedamo, kako se odprtosti tudi učimo. Verjetno gre za odločitev, da boš določeni pojem, osebo ali stvar, ki je različna od tebe, spoznal ali se temu spoznavanju vsaj približal. Tako ponosno se imamo za odprte ljudi, sploh pa se ne zavedamo, kako v vsakdanjem življenju pogostokrat zapiramo ničkoliko oken. Zagovarjamo stik z italijanskim svetom, v praksi pa ga raje ne iščemo, ožigosamo nekaj, kar je “južnjaškega”, bojimo se vseh mešanih krvi, nič ne vemo o sosedu, ki je morda prišel iz drugega mesta ali države. (Saj se navsezadnje ne poznamo niti med Trstom in Gorico, mar ne?...)

V vsaki manjši skupnosti se skoraj avtomatično sprožijo taki avtomatizmi, navsezadnje je vse povezano s “preživetjem”, to je jasno. Sprašujem se pa tudi, v kolikšni meri sami sebi kratimo možnost osebnostne in družbene rasti, ki se udejanja tudi preko soočanja. In ne ogroža “preživetja”.

Pesniki in misleci so zapisali, da, kaj je to “dom”, resnično spoznaš, ko se od njega oddaljiš. In se morda potem – drugačen – vanj vrneš. Ali pa morda ne, ker te val življenja pljuskne drugam. Verjetno sebe resnično spoznaš, če si se pripravljen v določenem oziru od sebe tudi oddaljiti. V soočanju z drugačnim, različnim od sebe, si postavljaš vprašanja, ki bi si jih drugače ne, in dobivaš odgovore, ki so ravno tako novi.

Včasih se mi dozdeva, da smo kot družba zabubani v granitno trda prepričanja. Sploh ne zatrjujem, da bi jih morali a priori podreti, prepričana pa sem, da bi si morali postavljati več vprašanj. Morda postavljamo neke nevidne zidove, čez katere si nikoli ne upamo pogledati. Kaj pa, če si tako kratimo možnost pogleda v neznano, ki bi vsaj za milimeter lahko postalo znano? Denimo, pogleda v sfero “možne družbene spremembe”. Premalo se zavedamo, kako sami sebe omejujemo s tistim večnim “tako je pač”. Vsaka korenita sprememba se je začela s kotaljenjem majcenega kamenčka, ki je potem zmigal ostale kamenčke ob sebi. Hudujemo se nad večno nečistočo na ulici, kjer živimo? Zberimo podpise vseh tukajšnjih prebivalcev in jih nesimo v dotični urad. Nezadovoljni smo z medijskim poročanjem? Bodimo pogumni in izrazimo to javno. Po istem principu se lahko vprašamo: ali si res želimo drugačnega ozračja, manj pregrad in zidov in več razumevanja? Potem pričnimo pri sebi. Od malenkosti dalje. “Postani sprememba, ki jo želiš videti v svetu”. Gandhi. 

Vida Valenčič

Tekma, ki jo izgubljamo

Tekma. Neke vrste tekma butaric, palmovih in oljčnih vejic danes polni naše cerkve. Simbolika zelenja nam pomaga, da razumemo uvod sporočila v veliki teden. Vera (tako krščanska kot ostale) gre preko materiala, določene tvari in preko simbolov, ker je preseženost enostavna pretežka, da bi jo »ujeli v zraku«. A razumeti simbol je naporno, ker se pri simbolu ustavimo. Simbol je samo most do tistega, kar našo stvarnost presega.

Danes je priložnost, da se zamislimo nad cerkvami, ki so bolj podobne tržnicam kot svetišču. In nad dejstvom, da bo na veliki četrtek ali petek cerkev bolj ali manj prazna. Cvetna nedelja je samo ena izmed nedelj v postu, ki sicer ima neko »dodatno« vrednost in pojasnjevalno vlogo, vendar iz verskega vidika, nič pretresljivega.

In zakaj tak cirkus v cerkvi? Zakaj take množice? Ljudem veliko pomeni, da lahko nekaj odnesejo domov in tako pokažejo konkreten »predmet vere«. Predmet, ki se v ljudski rabi spremeni od simbola (most) k cilju in je zato odmaknjen od prvotnega namena. Torej smo pred dejstvom, da simbol postane nek čarobni amulet, ki nas bo obvaroval zla, saj je blagoslovljen ...

Opažam obliko primitivizma ... pa ne v negativnem pomenu besede, ampak v smislu prvinskosti in spontanosti. Poglejmo naravnanost sodobnega človeka, ki je vpet v kompleksno družbeno dogajanje: med napredno tehnologijo in iskanjem stika s presežnostjo. Trčimo ob steno nerazložljivega egoizma, ki vodi posameznike k iskanju Nerazložljivega s sredstvi sodobne tehnike, matematike, fizike ... In oljčne vejice?

Oljčne vejice, butare in drugo priložnostno grmičevje v tem kontekstu igrajo vlogo dokaza, da smo kljub tehnologiji pripravljeni iskati presežno. A tega simbola ne »presegamo«, ker je ena sama nedelja v mesecu preprosto premalo. Iskanje cilja in tekmovalnost gresta naprej ... čarobne amulete, ki jih oblikujemo po svojih potrebah in oddajajo pozitivno energijo tiščimo v svoje življenje, Kristusa pa odganjamo, ker se ne prilagaja našim željam.

Papež je vedel?

Zgodaj zjutraj je na prve strani svetovnih medijev zaplavala novica o (starih) primerih spolnih zlorab v ZDA. Ameriški časopis New York Times razkriva ozadja zgodbe o zlorabah skoraj dvestotih otrok s strani duhovnika, ki je umrl leta 1998. Razsežnosti škandala segajo vse do sedanjega državnega tajnika Svetega sedeža in samega papeža, saj naj bi kot prefekt Kongregacije za nauk vere za zlorabe bil obveščen.

NYT zgodbi doda ton verodostojnosti, ker svoje trditve argumentira z datumi, zapisniki, pismi in drugimi dokumenti. Ameriški časopis citira pismo nadškofa iz Milwaukeeja iz leta 1996 ter »molk« Kongregacije. Še več, novinarji so šli dlje kot bi si lahko pričakovali in na spletni strani objavljajo dosje s skoraj devetdesetimi stranmi dokumentov, ki jih navaja.

Na hitro bi lahko pomislili, da gre spet samo za še en medijski konstrukt, vendar tukaj so dokumenti in gradivo javnosti dostopni, zato jih lahko vsak sam prebere. Mislim, da si časopis formata NYT ne bi privoščil ravni rumenega tiska, niti objave nepreverjenih govoric. Res je, da je po uredniški orientaciji manj naklonjen Katoliški Cerkvi, vendar zastavi svoje poročanje do take mere, da objavi vse, kar ima. Redka vrlina v teh časih.

Pri tej zadevi je sumljiv odziv tiskovnega predstavnika Svetega sedeža, saj odgovarja, da Vatikan ni nikoli prepovedal sodelovanja s civilnimi oblastmi. To je dejstvo in tudi drži, ampak tiskovni predstavnik ne odgovarja na očitke ameriškega časnika.

Današnja novica je le še ena v nizu dolgih zgodb, ki polnijo medije in zbujajo občutek, da je Cerkev samo velika kriminalna združba. Vsak, ki ima malo zdrave pameti ve, da se v vsako stajo ovac prikrade tudi volk, ki se »preobleče« v ovco.

Občutek imam, da se odvija neka medijska spirala paničnega iskanja senzacije, ki bi v ljudeh zbudila občutek ogroženosti: »Od pokvarjenih politikov do iztirjene Cerkve, v tej naši družbi gre vse narobe«. Še zdaleč ni res, ampak se lepo bere. In prodaja. Verjamem, da so med našimi politiki odgovorni ljudje, ki si prizadevajo za skupno dobro in vem, da obstajajo duhovniki, ki zgledno živijo svoje poslanstvo. Posplošenje ni nič novega.

Pri vprašanju o spolnih zlorabah otrok je v teh dneh veliko napisanega, pravzaprav že cel mesec marec je to tema, ki zaposluje naša in tuja uredništva. Pozitivno vrednotim dejstvo, da dajo mediji temu pojavu svojo težo, ker je bil mnoga desetletja (če ne celo stoletja) predobro skrit. Skrit tako v zakristijah kot tudi v domačih spalnicah in šolskih učilnicah, telovadnicah, glasbenih šolah, društvih … O tem ni lahko spregovorit – posebej žrtvam – vendar se mora celotna družba odzvati na ta pojav: žrtvam pomagat in jih zaščiti, storilce kaznovati. 

- - -

Več si lahko preberete na blogu italijanskega vatikanista Andrea Torniellija, na Corriere della Sera in na spletni strani Le Monda.

Sinhronizacija za sprostitev

Popolna sinhronizacija s tehniko. V posnetku naj ne bi bilo računalniške predelave ali drugih trikov. In tudi če so, zgleda dobro. Vredno ogleda:

Tukaj pa je novodobna predelava zgornjega videa, ki kaže, da nekdo ima preveč časa. Video je dober, ker v sinhronizaciji slike, barv, glasbe in predmetov postavi vse v nek svoj ... red. Konec je dober. Na YouTube-u pa že vrti števec ogledov na nekaj milijonov klikov.

Mistika na TEOF (foto)

... danes pa so na vrsti slike iz hodnika Teološke fakultete v Ljubljani. Ukradeni trenutki prikazujejo študente, ki rišejo (!) plakate. Ekscesi res ne poznajo meja. Sicer pa svetloba in ambient in "postavitev" že mejijo na art.

... et silentium misticum "in lux" ...

Nov most v Ljubljani (foto)

Ljubljana. Tako so včeraj gradili nov most. No, bolj moderna brv ...

... malo bliže:

Mimo sem šel samo dvakrat a nisem opazil nobene spremembe. Niti v visokem številu radovednežev.

Marijan Smolik – knjižničar in liturgik

V začetku tega meseca sem opravil zanimiv pogovor s prof. dr. Marijanom Smolikom. Mnogim Slovencem je neznan, vendar skriva v sebi garaško osebo, ki je zaznamovala versko in kulturno življenje v Sloveniji. V nadaljevanju objavljam del intervjuja.


Marijan Smolik se je rodil 3. septembra 1928 na Dobu pri Domžalah. Doktorat iz teoloških znanosti je pridobil v Parizu, od leta 1965 do leta 2003 je na Teološki fakulteti v Ljubljani predaval liturgiko ter več kot pol stoletja skrbi za znamenito Semeniško knjižnico v Ljubljani. Področja njegovega delovanja so obširna, kar dokazuje publikacija več kot 500 njegovih razprav, člankov, biografij, knjig, ocen in drugih zapisov. Od jezikoslovnih znanosti preko liturgike in glasbe do umetnostne zgodovine, sodi med poliglote in poznavalce slovenske zgodovine.

Vaše ime in delo sta prepojena s knjižnicami in liturgiko. Kako povezujete ti dve stvari v Vašem življenju?

Ni jih težko povezati, ker liturgijo običajno opravljamo z nekimi knjigami, ampak to je samo zunanji vzrok. S knjižnico sem začel, ker je gospod Oražem spoznal, moj rektor v semenišču, da sem bil rojen med knjigami in tedaj ni bilo drugega človeka, ki bi to delo opravljal. Poleg tega sem opravljal tudi pastoralno delo, vendar sem skrbel za knjižnico.

Kot knjižničar ene starejših in uglednejših knjižnic v Sloveniji – knjižnica Bogoslovnega semenišča – imate priložnost srečevati pomembne tuje visoke goste, ki jo obiščejo. Kaj Vam ob takih priložnostih zaupajo?

Knjižnica Bogoslovnega semenišča je prva javna knjižnica v Ljubljani, ki je bila ustanovljena leta 1700 in potem se je razvijala počasi in še danes živi. Ena izmed mojih nalog je, da vodim obiskovalce po njej in sprejemam goste. Vsako leto se jih nabere približno 4.000. Tej gostje so šolski razredi, tujci, posamezniki, skupine … Obiskali so jo tudi tuji državniki, kralji in ugledni gostje.

Ali je upravičen občutek, da knjižnice – in knjige – zaradi sodobne tehnologije izgubljajo svojo vlogo in mesto v družbi?

O tem se sedaj veliko piše in premišljuje. Danes še ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo čez nekaj let, ampak tisti ki smo s knjigami povezani vemo, da vse karkoli naj bi ostalo za dalj časa je v knjigah, na papirju. Če je papir dober ostane in ...

Celoten intervju lahko preberete v marčevski številki mesečnika NAŠ VESTNIK.

 

Na tehtnici: pravice in dolžnosti

Poštenjak je tisti človek, ki svoje pravice meri s svojimi dolžnostmi.


Henri Lacordaire

Eko-panorama: iluzija in prevara

Okoljska ozaveščenost že dolga leta postaja bolj kot nuja, le modni trend, ki vsaki politični opciji prinaša predvolilne točke. Vsi smo »eko«, vsi »bio« in v sožitju z naravo. Zdi se, da imamo okoljsko ozaveščenost bolj v čislih kot skrb za bližnjega in temu vprašanju posvečamo veliko pozornosti in sredstev. Kako pa je stanje na terenu? Izpostavil bom le nekaj (spornih) dejstev.

Posamezniki. Z včerajšnjo objavo sem želel pokazati na simpatičen način, kako stimulirati mimoidoče, da bi bolj vestno uporabljali smetnjake. Skrb za čisto okolje se začne pri vsakem posamezniku, saj smo vsi odgovorni za čisto okolje: domače gospodinjstvo, delovno mesto, uporaba javnega prevoza … Z ločevanjem odpadkov vstopimo v prvi člen verige, ki omogoči, da (naši) odpadki »uberejo« pravo smer na svoji zadnji poti.

Občine. S tem ko se odločimo reciklaže »obremenimo« lokalne skupnosti s tem problemom. Občine postanejo odgovorne za nadaljnjo obravnavno naših odpadkov tako, da jih primerno uničijo, odpeljejo, zavarujejo, predelajo, shranijo … Ponekod so zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov že stalnica, drugje pa sramežljivo (šele) prihajajo v urbani prostor.

Dejstvo je, da brez dobre kampanje in informiranja javnosti, je tak projekt le delno opravljen. Če bodo občine prinesle v zavest ljudi, da je vsako njihovo dejanje pomembno, bodo posamezniki čutili odgovornost do življenjskega okolja celotne skupnosti.

Do sem teorija. V praksi pa gre ponekod nekoliko drugače. Občine – iz finančnega vidika – vidijo v naši »eko« drži strošek. Pred manj kot štirinajstimi dnevi sem se pogovarjal s sošolcem iz fakultete, ki mi je v pogovoru zaupal, da je v neki čistilni akciji zbral več kot tono odpadkov iz travnikov in divjih odlagališč. Ko jih je »zaupal« občini, so mu rekli: »če jih ne bi, bi nam prihranil 4.000 €«.

Država. S trenutno finančno (in dejansko) eko-politiko mislim, da je ideal čistega okolja le ideal, odmaknjen v čas. Država bi morala v prvi fazi izdelati celovit načrt, kako v desetletju ali dveh pripeljati Slovenijo v sam vrh ekoloških držav. Sem spadajo stimulacije za gospodinjstva, vozila, posodobitev železnic in celotnega javnega prevoza, finančne injekcije za zelene gradnje, izboljšava logističnih sistemov, prenova potratnih konstrukcij idr. Z davčnimi sankcijami bi morala kaznovati tiste, ki uporabljajo potratnejše vire energije ali se izogibajo recikliranju. Obratno, nagraditi tiste – v obliki davčnih olajšav, bonusov, kompenzacij … - ki izbirajo boljša sredstva za nižje izpuste ali izdelke ali se odločajo za okolju prijazne metode.

Iluzornost take politike se kaže v strategiji, ki jo je izbrala Slovenija s tem, ko se je odločila za gradnjo t.i. TEŠ 6. Obratovanje 6. bloka Termo elektrarne v Šoštanju bo predstavljalo, z vsemi filtri in zaščitami, enega največjih onesnaževalcev v Sloveniji. Njegov strošek/investicija je ocenjen na 1,2 milijardi evrov. Mislim, da bi s tako vsoto zgradili kar nekaj vetrnih elektrarn na Krasu (pa k vragu vsi ptičji opazovalci(!) in prijatelji Krasa, ki na Krasu sploh še niso bili), sončnih elektrarn in bi subvencionirali za kako desetletje gospodinjstva, ki bi izbrala fotovoltaiko.

Velike akcije. Pri nas se – poleg smetnjakov za reciklažo – pripravlja velika prostovoljna kampanja, da bi očistili Slovenijo v enem dnevu. Podpornikov ni malo a postavlja se mi vprašanje: zakaj vse te (nujno potrebne) akcije, ko pa bo po hodnikih naše državne administracije samo godrnjanje zaradi (novih) stroškov!?

Za našo ekološko zavestjo se skriva finančna politika, ki občinam in državi prinaša večji strošek, kakor če bi vse, dobesedno, vrgli v isti koš. Interesi kapitala so močnejši od zavesti, da se naša domovina spreminja v smetnjak, ki lahko nevarno vpliva na naše zdravje. Podpisi mednarodnih sporazumov levo in desno ne stečejo, ker se vsaka vlada zaveda, da manj izpustov pomeni manj razvoja, manj razvoja pa nižjo mednarodno konkurenčnost. Kdo bo reskiral politične točke v zameno za nekaj, kar bo vidno šele po nekaj desetletjih?

Vsekakor sem prepričan, da na tej poti ne smemo obupati, saj bomo z dejanji pokazali, da nam ni vseeno za našo domovino in čisto okolje. Slednje predstavlja tudi dobro izhodišče turistično panogo, ker mislim, da nihče ne izbira počitnic v krajih, ki so podobnim deponijam. Če bomo zahtevali smetnjake za ločene odpadke, bodo tudi občine prisluhnile našim željam. In če bodo občine – občinski sveti – terjali boljše zakone se bo morda celo kaj premaknilo. Počasi. Čeprav je še iluzorno.

Čisto zabavno? Ne, čisto & zabavno

Čisto okolje z nizkimi stroški? In zabavno? Lahko postane del vsakdana:

 

Odpuščanje - iz srca!

Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.

(Mt 18, 35)

Odpuščanje ni lahek posel in morda se ravno zato ta odlomek nahaja v postnem času, ko naj bi si na poseben način prizadevali za dobre medsebojne odnose. Pojem odpuščanja je Božja oz. presežna kategorija in agnostiki (ali ateisti ali neverni) tega pojma ne morejo razumeti na enak način, kakor ga vernik. Zakaj bi jih silili? Lahko nekomu odpuščanje pokažemo, namesto da ga »oznanjamo« brez dejanj ...

Odnos sprave ali odpuščanje je v Novi zavezi obogateno z Jezusovo prisotnostjo, ki tekom svojega življenja nazorno pokaže, kaj odpuščanje sploh je: grešnica v templju, apostoli, pohabljenci in gobavi, iskalci Boga … Končno pa na križu prosi odpuščanja njegovim krvnikom, torej vsem hudodelcem.

Kakor je zapisal evangelist, dejanje sprave ni le vljudnostni pozdrav, ampak je globoko povezano z našim srcem, kjer se nahajajo naša čustva in hotenje. In kako bo torej storil Oče z nami? Kruto in radikalno - ker si to izberemo sami.

Jurčičeva nagrajenca: Ivo Jevnikar in Stanislav Kovač

Objavljam novico iz MMC portala o nagradi, ki jo je prejel zamejski novinar iz Trsta. Gospoda Iva Jevnikarja poznam že nekaj časa in njegovo delo je res kakovostno. Vesel sem za to nagrado in za priznanje, ki mu s tem pripada. V nadaljevanju lahko preberete članek:

Izjemni novinarski dosežki preteklega leta
4. marec 2010 ob 21:47
Ljubljana - MMC RTV SLO/STA

Jurčičevo nagrado za leto 2009 sta prejela novinarja Ivo Jevnikar in Stanislav Kovač, ki je tako že drugič dobitnik tega priznanja.

Nagrade že sedemnajst let novinarjem, publicistom in urednikom, ki so se v minulem letu po najbolj izkazali, podeljuje Sklad Josipa Jurčiča. Novinar Financ Stanislav Kovač, ki je nagrado prejel že za leto 1994, vidi priznanje kot potrditev njegovega novinarskega dela, Jevnikar pa kot priznanje medijem v zamejstvu.

Avtor trdih in trdnih analiz
V obrazložitvi je upravni odbor sklada zapisal, da je Stanislav Kovač v toku svojega novinarskega udejstvovanja "izpričal neodvisnost od zunanjih vplivov in kritičnost do političnih in gospodarskih veljakov, kdorkoli so že bili. Z vztrajanjem pri novinarski avtonomiji je zgled mlajšim kolegom, svojim bralcem in slovenski družbi pa daje tisto, brez česar ni ne blagostanja ne svobode: kritičen nadzor nad oblastniki in nevtralno informacijo o pomembnih zadevah".

"Njegovo delo ustreza omenjenima značilnostima profesionalnega novinarstva. Njegove kolumne temeljijo na preverljivih podatkih in temeljiti analizi. Njegove trditve so pogosto trde do tistih, o katerih piše. Vendar so tudi trdne. Temeljijo na dejstvih, ne na meglenih mnenjih ali prikritih lojalnostih. Vendar faktičnost in analitičnost avtorja ne ovirata, da ne bi mogel biti razumljiv," so še zapisali v obrazložitvi nagrade.

Svojo novinarsko pot je Kovač začel pri tedniku Mladina, nadaljeval pa jo je pri Magu, kjer je deloval, dokler tednika ni prevzela časopisna hiša Delo. Od leta 2003 lahko njegove kolumne prebiramo v poslovnem dnevniku Finance.

'Medijska demokracija je zagotovilo politične demokracij'
Kovaču nagrada pomeni potrditev njegovega novinarskega dela in sokreacije medijske demokracije v Sloveniji. Medijska demokracija je namreč po njegovem "garant politične demokracije, ki zagotavlja osebno in ekonomsko svobodo". Glede stanja medijev v Sloveniji ocenjuje, da so je v zadnjih mesecih prišlo do razmer, ki so pripeljale do " zdaj največjih medijskih pritiskov s strani politike, različnih lobijev in drugih skupin, ki so povezane tudi s številnimi najnovejšimi aferami".

Pretresljive zgodbe zamejske zgodovine
Radijski novinar, publicist in kronist Ivo Jevnikar že četrt stoletja dela pri RAI v Trstu.
V obrazložitvi nagrade piše, da skrbi za to, da tisti Slovenci, ki živijo na severovzhodu Italije, ne ostanejo brez tekočih vesti o političnem, družbenem, gospodarskem in kulturnem dogajanju. Zanima ga predvsem polpretekla zgodovina Primorske in njenih ljudi, njihove včasih prav osupljive in pretresljive usode, ambicije, njihove iluzije, ki so pogosto strmoglavile v tragedije.

"Ivo Jevnikar obdeluje to svojo kraško ledino s kombinacijo novinarskih in zgodovinarskih metod. Začne s poslušanjem in nadaljuje s pogovori, intervjuji, soočenji, korespondenco, vse to pa bogati in dopolnjuje z arhivskimi in tiskanimi viri. Z dolgoletnim delovanjem te vrste si je ustvaril obsežno področje znanja, ki ga nesebično razdaja tudi konkurentom," so še zapisali.

Nagrada kot utrjevanje našega skupnega prostora
Jevnikar, se je po novici o nagradi sprva vprašal, ali si takšno nagrado zasluži, ob poslušanju obrazložitve pa ugotovil, 'da nas povezujejo pomembne teme, kot so naš narodni obstoj, boj proti totalitarizmu in boj za človekove pravice.« Nagrado vidi kot priznanje ljudem, ki se ukvarjajo z mediji v zamejstvu, pa tudi kot utrjevanje "našega skupnega prostora", saj pravi, da v zamejstvu živijo v posebnih razmerah, 'nekje na mrtvi straži slovenstva, kjer se dogaja veliko lepega, je pa tudi veliko problemov.' Zato se mu zdi pozornost temu delu tudi zelo dobrodošla.

Vrednost revščine

Ko že razpravljamo o političnem prostoru in o krizi, nekje med Chopinovo kulturno veličino in italijanskimi komiki, vam predlagam, da si preberete odlična poročila za leto 2009, ki so jih objavila številne Karitas. V teh dneh potekajo namreč občni zbori Škofijskih Karitas in mislim, da je velika škoda, če ne namenimo dovolj pozornosti na konkretne oblike pomoči, ki smo jo Slovenci izkazali v minulem letu.

Zneski, številke, prostovoljci, delovne ure … ki so jih zbrale številne Karitas so odlični pokazatelji stanja družbe, ki ni pozabila na bližnjega. S ponosom lahko pokažemo – kot civilna družba – da smo v določenih primerih darovali več kot milijon evrov. To ni malo!

Za blaženje stiske šteje vsaka ura prostovoljnega dela, tako kot tudi drobiž, ki ga mimogrede pustimo v nabiralniku za Karitas. Res je, da gre le za blaženje stiske in ne za preventivo, ampak tukaj je dokaz, da tudi revščina ima svojo vrednost. Enako vrednost, kakor jo je imela tista uboga vdova, ki je dala »samo« dva novčiča …

Bogastvo - če se smem tako izraziti - Karitas sta tista »dva novčiča« in vse tiste »vdove«, ki jih namenjajo tistim, ki še tega nimajo. Takih ni malo. Številka brezposelnih znaša skoraj 100.000 oseb in je zadosten razlog, da odpremo temeljit razmislek, kako bodo preživeli, če jim ostali obrnejo hrbet. Drobiž je res samo drobiž, vendar vsi poznamo, da je kamen na kamen palača in zrno na zrno … 

Več si lahko preberete TUKAJ ter tukaj in tukaj.

Mojstrovina

Velik genij ni samo tisti, ki je obdan s talentom, ampak je tisti, ki ga zna razviti in za svoj cilj žrtvuje marsikaj. Chopin je v zelo kratkem življenju dal velik prispevek človeštvu in verjetno še nekaj časa ne bomo razumeli njegovega dela.

On je eden od tisti skladateljev, ki se jih ne naveličam nikoli. Preprosto ... ostane privlačen. Upam, da imate kje v bližini okno. Poglejte skozenj in pustite mislim, da odidejo. In ta skladba je resnična mojstrovina:

V objektivu: naša družba

In danes pri desnih. Kakor obljubljeno.

Nekoliko drugačen pogled ki sem se ga lotil ni neka politična akcija, ampak gre za iskanje odgovora na pluralnost medijev in medijskega prostora. Pluralnost mora upoštevati v enaki meri svobodo, človekovo dostojanstvo in družbeno etiko, saj poseg v enega (kateregakoli) od teh pomeni rušenje ravnotežja v družbi.

Med spletnimi portali časnikov, ki so bliže desnosredinskim strankam izstopa blag in umirjen način poročanja, tudi tedaj, ko gre za »vroče« teme. Nekateri taki portali mejijo z anemičnim novinarstvom, saj jih odlikujejo poglobljeni članki, ki jih zaradi dolžine nihče ne bere.

Teren ki ga zapravljajo tovrstni časopisi ostaja podarjeno bojišče konkurenci, ki ga pograbi in z dobro tehniko prinese novice pred oči vseh .

Ostajamo na ravni deljenja duhov, ki ločuje naš narod do take mere, da nismo sposobni preskoka od individualnega h kolektivnemu. Medijski prostor ostaja prizorišče političnih – včasih skoraj partijskih biltenov – ki prenaša na ljudi parlamentarno histerijo. Pogrešam aktivno medijsko politiko, ki bi bila sposobna tako informiranja, kakor tudi formiranja prebivalstva. Nobeno uredništvo pri nas trenutno ni sposobno urediti ali oblikovati medijski prostor tako, da bi si priboril bralce z močjo argumentov in ne z argumenti moči. Mlini kapitala požirajo našo družbo, ki v panični situaciji ne najde izhoda ne iz gospodarske niti iz druge krize.

Če izpostavim samo dva medija, ki sta bliže desnemu polu, Reporter in Demokracija, opazimo, da je moč zgodovinskih (ne)argumentov glasnejša od tehnike in neizpodbitnih dokazov. Dober dokaz je najboljši protiargument teorijam, hipotezam, namišljenim aferam ali prikritim dokumentom, ki jih nihče ni videl. Nihče. Tukaj klecnejo uredništva, ki se identificirajo z desnosredinskimi strankami, saj se kalimerovsko zatekajo k zgodovinskemu jamranju v upanju, da se jih bo vendarle nekdo usmilil … Upam, da se jih ne usmili nihče, dokler bodo cepetali na istem mestu.

Politični prostor v naši podalpski republiki dobiva konotacijo in izrazoslovje kakšne ameriške kriminalke, kjer policisti v najsodobnejših laboratorijskih centrih odkrivajo storilca. Vse je zelo napeto, vsak las pregledajo z jedrskimi mikroskopi in vse uganke se rešijo z vpogledom v čudežni database ali podatkovno zbirko. Silovitost novic sedanjega medijskega poročanja postaja le kamuflaža kritičnemu stanju našega gospodarstva in neukrotljivi (in zelo zgovorni) številki brezposelnih. Na ramenih poštenih (in slabo plačanih) delavcev se odraža socialnost države in učinkovitost političnega prostora (pozicije in opozicije). V našem primeru pa gledamo, kako mora mali človek, ki je skozi desetletja prigaral skromno premoženje, plačevati požrešne apetite samooklicane in neizobražene elite.

Mislim, da smo v stanju, ko bi morali že poiskati rešitev na sedanjo krizo, toda zaradi neuspehov na tem področju, raje polnimo naslovnice z »aferami«. Koliko še?

Izraz glasbe

Chopin mi je všeč, ker se mi zdi, da ko poslušam njegovo glasbo, postanem omamljen. Zgodi se mi, da mi misli preprosto odplavajo, kakor da bi jih nekdo ugrabil ... in nisem več gospodar nad sabo. O tem, kako lahko glasba kroji in spodbuja naša čustva je precej napisanega, vendar mislim, da je ravno taka glasba posebno vredna.

Notni zapis je lahko le popisan list papirja ... lahko postane sporočilo ... program ... trenutni povzetek stanja. In slednje najbolje uspe Chopinu. Če je Beethoven poln energije in izžareva silo, so nedvomno Chopinovi Nocturno ali tale Fantasie Impromptu nekaj, kar prepletajo nežnost z odločnostjo in se dotikajo presežnega. Tam domujejo naši spomini na številne sončne zahode ali drage osebe. V teh notah je povzet ves strah minljivega in tegobe malega človeka. Glasba postane kakor enoten izraz, ki v kratkem časovnem razponu pove tisto, kar bi naše okorne besede potrebovale leta.

Il senso religioso in Aldo, Giovanni e Giacomo

V današnje sredino jutro vstopam s komedijo. Italijansko komedijo. Posrečen trio italijanskih komikov je začel s kabaretskimi predstavami in nato zaslovel po celi državi. Objavljam besedilo kritike oz. ocene zadnjega filma znanih italijanskih komikov Alda, Giovannija e Giacoma, ki s svojim humorjem prepoznavno oblikujejo filmski in gledališki prostor v Italiji. Ocena filma - in njihovega dela - pomeni dobro izhodišče za razmislek o (pretiranem) puritanstvu ali vulgarnosti naše družbe.

Iz spodnjega zapisa, se mi zastavlja vprašanje, ali smo sposobni nekega vsaj normalnega odnosa do kletvic (o tem namreč govori članek) in zakaj so tako "škandalozne", ko pa pomagajo pri verbalnem sproščanju ... 

Kletvice so lahko le kletvice, toda če gremo v njihovo jedro lahko v teh "obrobnih" jezikovnih predelih prepoznamo še kaj več.

Besedilo je povzeto iz tiskovne agencije ZENIT.

ROMA, venerdì, 26 febbraio 2010 (ZENIT.org).- Imparare a giudicare: ecco l’imperativo dei nostri anni fitti di messaggi multimediatici che ci soffocano impedendoci spesso di riflettere; e coprendo con la spazzatura le rare cose buone.

Purtroppo spesso tra le persone “di buona volontà”, di fare una semplice equazione: violenza cinematografica uguale male; assenza di violenza cinematografica uguale bene.

E quante cose pericolose passano in questo modo! Così come altrettante cose buone vengono evitate perché c’è qualche segno di violenza filmica (vedi per esempio i meravigliosi film di Mel Gibson), o qualche parolaccia.

Ma chi l’ha detto che le parolacce siano controindicate chi vuole una visione TV o filmica morale e costruttiva? Aldo, Giovanni e Giacomo sono proprio questo: tante parolacce e tanta arte; ma soprattutto tanto senso religioso.

Impossibile? No, se sappiamo leggere bene. E se non ci fermiamo alla scorza.

Cosa dire di “Così è la Vita”? Un film il cui finale è un’apoteosi di religiosità, con un’immagine serena e dolce della morte.

I tre sono condotti da un angelo fino ad un passaggio a livello oltre il quale c’è il Paradiso, ma che solo Aldo (che poi è il più furfante dei tre nel film) attraversa; ma subito torna indietro dai suoi amici che intanto stanno riconoscendo i loro peccati in un’attesa che è un chiaro ed esplicito Purgatorio, per portarli poi allo stupore del vero Paradiso: il tutto tra battute, sorrisi, qualche parolaccia, ma in un esplicito riconoscimento del soprannaturale.

Aldo: &ld quo;Qui entra gente solo di un certo livello. A parte che se non era per me voi rimanevate fuori, ve lo siete dimenticati?” Giovanni: “Certo che qui è bellissimo eh?” Giacomo: “Più che bellissimo!” Giovanni: “E’ grandioso” Giacomo: “Più che grandioso!”.

E si sente la commozione, e lo stupore, che riecheggia film memorabili quali “Milagro” di Robert Redford, ove anche lì il finale è l’arrivo in un paradiso dove un angelo traghetta oltre una collina un povero campesino, dicendogli “Non senti? La fiesta!” “Sì, risponde il campesino trasecolato: La Fiesta, La fiesta!!”.

E come fermarsi alla scorza guardando per esempio “I Corti”, raccolta di brevi sketch, in uno dei quali i tre amici impersonano tre feti nella pancia della mamma? Nessun moralismo, ma un messaggio chiaro che vale più di mille conferenze!

Sono tre piccoli feti (anche coi baffi!) ognuno col suo cordone ombelicale: sentire dei feti, vederli, guardarli: quale proclama pro-life è più tenero e forte? E infine l’ultimo film, Il Cosmo sul Comò, in cui tratta la storia di un prete e la tratta con tenerezza e profondità, parlando di confessione e di eucaristia con profondità e allegramente, proprio come ci fa piacere sentire.

Giovanni: “Padre, esiste davvero l’inferno?”Giacomo: “Che domande, certo che esiste l’inferno”. Giovanni: “Ed è eterno?” Giacomo: “L’inferno è un fuoco eterno” Giovanni: “Ma chi ci va dentro?” Giacomo: “L’inferno è frutto del peccato.

Se pecco creo l’inferno e ci entro dentro di mia spontanea volontà” Giovanni: “Come se fosse un autobus!” Giovanni: “Sì, ma se sali sull’autobus del pecca to e non scendi alla fermata della confessione, il capolinea sarà la dannazione eterna”.

D’altronde, diceva G.K. Chesterton: chi ride da solo o lo fa con Dio o lo fa col Diavolo; e così, potremmo dire noi che i film con chiese e preti o sono fatti da uno spirito devoto o da chi ha astio verso la Chiesa; e con Aldo, Giovanni e Giacomo siamo nel primo caso. Forse non se ne rendono conto perché magari la loro è solo un’espressione di ciò che hanno respirato da ragazzi, ma vederli è dolce e rassicurante.

E quando trattano nello stesso film la storia della coppia cui una dottoressa (odiosissima nel film)propone la fecondazione eterologa e Giovanni trascina via la moglie inorridito e alla fine, mentre è triste e solo, trova per miracolo due bimbi in un cassonetto e borbotta andandosene, poi torna indietro e ne salva uno, anzi due, siamo davanti ad un giudizio, ancora una volta controcorrente, sereno e forte, chiaro e allegro.

Insomma: viviamo di pregiudizi, e pensiamo che parolacce e & Co. siano male, tutto il resto sia bene. Sbagliato: spesso, come diceva Fabrizio de André “Dai diamanti non nasce niente” e dalle “parolacce”, diremmo noi, “nascono i fior”. Anzi, talora proprio dove tutto è pulito, troppo pulito, arriva l’inganno. Per Chesterton, in fondo, certi delitti si compiono meglio nella pulizia dei grandi palazzi dove non si lasciano tracce di fango; e dove, come ironicamente diceva il grande autore inglese, “manca un po’ di sana sporcizia cattolica”.

Carlo Bellieni

Najmodernejši muzej na svetu za Chopina

Dogodki ob 200-letnici skladateljevega rojstva se vrstijo

2. marec 2010 ob 10:19,
zadnji poseg: 2. marec 2010 ob 10:40
Varšava - MMC RTV SLO

 

Zadnji klavir, na katerem je ustvarjal Chopin, odlitek njegovega obraza po smrti zaradi tuberkuloze, pramen skladateljevih rjavih las ...

Vsi ti predmeti so na ogled v novem muzeju, posvečenem življenju skladatelja Friderika Chopina, ki so ga v Varšavi odprli 1. marca ob 200. obletnici njegovega rojstva. Interaktivni multimedijski muzej stoji v središču Varšave, kamor se je v zgodnjem otroštvu Chopin preselil z dežele in kjer je preživel prvih 20 let življenja, nato pa se preselil v Pariz.

Poljski kulturni minister Bogdan Zdrojewski je muzej ob odprtju označil za "najmodernejši biografski muzej v Evropi, celo na svetu".

Iščejo se predmeti, povezani s Chopinom!

 
Glavni izziv za kustose so bili številni izgubljeni predmeti, povezani s Chopinovim življenjem. Nekatere, kot so pisma, so uničile kar njegove ljubimke, druge pa je odneslo uničenje med 2. svetovno vojno. Poljske oblasti so začele že leta 1899 zbirati glasbene zapise, skice in druge predmete, povezane s Chopinom, in jih še zdaj iščejo po dražbah po vsem svetu, je za AP povedala kustosinja Alicja Knast. "Imajo neprecenljivo čustveno vrednost," je dodala.

Muzej je urejen tematsko, prostori so posvečeni različnim vidikom Chopinovega življenja. Ena od soban je posvečena pariškemu salonskemu življenju, v njej je njegov zadnji klavir, ki ga je izdelal sloviti Ignace Pleyel. Obiskovalci izvejo, da je Chopin v Parizu služil denar s poučevanjem - bil je cenjen učitelj, eden najdražjih v mestu.

Od dvorca v naravi do smrtne postelje

 
Druga soba je posvečena času, ki ga je preživel v Nohantu, francoskem dvorcu v lasti njegove ljubimke Aurore Dupin, bolj znane pod umetniškim imenom George Sand, s katero je preživel osem let. Prostor polni zvok ptičjega petja, kar naj bi vzbudilo občutek naravnega okolja, v katerem je Chopin ustvaril nekaj svojih največjih mojstrovin. Na ogled je tudi robček iz belega damaska, na katerega je Sandova izvezla Chopinovi začetnici.

Zadnja soba je posvečena spominu na Chopinovo smrt pri 39 letih, ki je prišla 17. oktobra 1849. V tem prostoru v nasprotju z drugimi sobanami ni glasbe, je pa razstavljen odlitek smrtne maske Chopinovega obraza. Razstavljena so tudi vabila na spominsko slovesnost v Parizu, pa tudi pramen njegovih rjavih las, ki ga je shranila njegova družina.

Nekaj utrinkov iz muzeja si oglejte v fotogaleriji na spletni strani.

Chopin: Minutni valček

Ob dvestoti obletnici rojstva velikega Chopina ... glasbeni utrinek: