V naslovu ni napake, ker papež je res izrazil svoje nasprotovanje celibatu. Enainštirideset let od tega v pisni obliki. Benedikt XVI. konzervativen? Ne, ampak liberalen in napreden teolog 20. stoletja. To je morda prava podoba sedanjega papeža, ki ga dojemamo kot konzervativnega in »nazadnjaškega«. Zadnja odkritja kažejo – morda je bolje, če rečem, da potrjujejo – da gre za liberalnega in naprednega papeža, ki postopoma in počasi uvaja tihe spremembe v življenje Cerkve.
Prva mini revolucija njegovega pontifikata v tej smeri je gotovo sprejem anglikancev – tudi poročenih – v občestvo Katoliške Cerkve, druge pa se še pripravljajo. Tiho a vztrajno se izboljšujejo odnosi s pravoslavnimi Cerkvami, sporni redovi (beri Kristusovi legionarji) pa »se očiščujejo«.
Papež Benedikt XVI. ni »show-man«, ki bi polnil trge ali plesal z Indijanci, ker se zaveda, da Cerkev bo preživela samo če bo skupnost pričevalcev. In očitno ga je to gnalo, ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so-podpisal pismo o ukinitvi celibata, ki ga je skupaj z osmimi uglednimi teologi naslovil na Nemško škofovsko konferenco.
V pismu mladi teologi pozivajo škofe, naj premislijo o smiselnosti celibata, saj opažajo, da duhovniki vedno manj upoštevajo pokorščino, število duhovnih poklicev upada, verniki in duhovniki zapuščajo Cerkev ter število res pristnih duhovnikov je vedno nižje. Opozorili so, da je Cerkev izgubila stik s sodobno družbo in najbrž bo stanje v prihodnje še težje.
Nemški škofje na pismo niso odgovorili in verjetno ga tudi niso poslali naprej, v Vatikan, ampak so ga zaprli v arhiv. Danes so se regensburški teologi odločili, da z vsebino pisma (in podpisniki) seznanijo tudi širšo javnost.
Na besedilo lahko gledamo kot na predrzno in nepremišljeno potezo mladih teologov, vendar več kot očitno je, da so zelo jasno uvideli stanje klera in Cerkve prihodnjih desetletji. Njihove napovedi so se v veliki meri uresničile in danes opažamo, kako je Cerkev v Evropi (in celotnem zahodnem svetu) zabredla v »duhovno zimo«.
Težko trdimo, da če bi ukinili celibat bi bilo z vernostjo in Cerkvijo kaj bistveno drugače, saj tako špekuliranje nima argumentov, toda dejstvo je, da so opozorila prihajala dovolj zgodaj.
Nedavno odkrito pismo kaže, da je Benedikt XVI. še enkrat razmišljal v pravi smeri; spontano vprašanje, ki se pri vsem tem porodi pa je: zakaj ne pokaže sedaj več »politične« volje za spremembe? Zakaj ni do sedaj vsaj nakazal možnosti sprememb? In končno, zakaj (še) ni kot papež odprl resne debate o tem?
Pričakujem, da bodo v prihodnjih dneh iz Vatikana vse zanikali ali pometli pod preprogo nekakšnih argumentov in zadevo zaprli. Dejstvo pa je, da oseba, ki danes zaseda mesto apostola Petra, nekoč mislila ravno v tej smeri. Mnogim ljudem na pomembnih položajih v Cerkvi je jasno, da je problem celibata eno od akutnih vprašanj Cerkve, ki s svoboščinami post-moderne družbe ne more dolgo ostati brez odgovora.