Življenje kot praznik ali akcija

Danes razmišljam o jaslicah. Ne, nič ni narobe, ampak danes sem jih pospravil in sem se z mislimi ustavil pri temu tihemu pričevalcu najlepšega časa v letu.

Jaslice pogosto postavljajo aktivni katoličani, t.i. oddaljeni ali anonimni verniki, tudi neverujoči ... in ta mahast okrasek – skupaj z božičnim dreveščkom – tvori zaokroženo praznično celoto. Prazniki so mimo, komunalci po mestih pospravljajo še zadnje lučke, bolj ali manj polne denarnice pa nas vračajo v »real life«. In tudi mi se vračamo v realno življenje obveznosti in odgovornosti. Kljub temu, da praznične simbole pospravimo, nekje to praznovanje ostane, skoraj bi lahko rekel, da ne mine nikoli: v trgovinah.

Nakupovalni centri so fenomen potrošnje in porabe, ki nas silijo, da nenehno nekaj kupujemo. Četudi smo dovolj »prisebni«, da ne vzamemo denarnice iz žepa in ne zapravljamo denarja, pustimo v trgovinah veliko časa. Ob koncu norih božičnih nakupov so se že začele razprodaje, kmalu bo Valentinovo in seveda osmi marec; potem pridejo na vrsto velika noč, prvomajski pikniki in je že čas zapovedanih poletnih počitnic. Ali se vam ne zdi, da zapadamo iz ene nakupovalne sezone v drugo? Ne pridemo k sapi, ko nas že na vsakem vogalu akcije in popusti nenehno vabijo, da trošimo, porabimo, imamo ...

In kaj imamo? Nič. Na koncu ugotovimo, da kupujemo tisto kar nam vsilijo oglasi in nam zmanjka denarja za tisto, kar resnično potrebujemo. Naj se popravim ... bolj kot denarja nam zmanjka energije in časa za tisto, kar res potrebujemo. To pa so odnosi, kultura, umetnost, mir, počitek in tišina.

Prazniki nas pripeljejo v neko časovno okolje, ko presekamo z vsakdanom in nas pripeljejo k drugačnim vsebinam. Nekaj sprememb lahko naštejem tako: družimo se z ljudmi, ki ne tvorijo našega delavnega okolja, počnemo stvari, ki so nam bolj ali manj všeč, nismo vezani na urnike in obveznosti ter pojavi se pesem, ki zbuja vedno nova čustva in spomine.

Psihološka moč praznovanja je izredno pomembna, saj nas običaji »spravijo« okrog mize in zberejo kot eno skupnost. Začutimo, da smo povezani z drugimi in člani neke ožje skupnosti, začutimo tudi, da nas nekdo pričakuje in tako se minljivost časa poveže z nečim presežnim. V krščanstvu najdemo vsebinsko razlago »presežnega« v odnosu človeka z Bogom oz. povežemo svoje življenje in delo, ki sta sicer podvržena minljivosti, z neskončnostjo. To nas pomiri (no, naj bi), da z nami ni vsega konec in nekaj je še »potem«.

Če iz praznika izključimo tradicijo in stare družinske običaje, ostanemo s formo, zunanjostjo, ki je sicer lahko imenitna, vendar je brez prave vsebine. Taki prazniki (pre)hitro minejo in na koncu smo še bolj utrujeni, naveličani in slabe volje kakor prej. Nakupovalni centri so pomembna referenca, da lahko obložimo praznične mize, vendar v nas ne »uresničijo« praznika.

Naše življenje se lahko giblje med popusti, akcijami in točkami zvestobe, ki jih ni nikoli dovolj, ali med priložnostmi za medsebojno druženje in prijateljskimi vezmi, ki ostanejo.