torek, 11. januar 2011

V družbenem prepadu je prostor za (novega) liderja

V sredini devetdesetih je bilo v Italiji razburkano zgodovinsko obdobje, saj so se politične sile konfrontirale na drugačni ravni. Vladavina mogočnega Andreottija je doživljala svoj zaton in tudi njegova (že) VII. vlada se je upogibala pod težo afer in finančnih škandalov, mafijske družine pa so odsotnost velikega vodja porabile za medsebojne obračune.

Opazovanje tega časa iz današnje perspektive nam daje vtis, da so na Apeninskem polotoku živeli v neki dobi mračnjaštva in zaostalosti, medtem ko smo mi odhajali iz Jugoslavije in korakali proti Evropi. Andreotti je bil kljub vsem hibam in grehom eden močnejših liderjev in državnikov v Italiji. Pod njegovo vladavino je povojna Italija prešla v klub G7 in razvojno močno napredovala. Kaj več o njem (in posebno o njegovem že skoraj legendarnem arhivu) si lahko preberete na spletu. Branja gotovo ne bo zmanjkalo.

Postavilo se mi niz vprašanj: ali pri nas imamo tudi lik državnika, ki je močno zaznamoval neko prehodno obdobje? Ali lahko identificiramo osebo, ki je pri nas bolj kot druge na legalen in ilegalen način zaznamovala našo državo? Politične stranke v teh dneh polnijo časopise s klavzurami, konvencijami, resetiranji in predlogi za novo pomlad. Dejstvo je, da ljudje postajajo vedno bolj siti obljub in vedno bolj lačni pravičnosti. Nevarno.

Družbeno ozračje je zdrsnilo v brezup in mnogi ne zaupajo več niti političnim strukturam niti državnim ustanovam. S samostojnostjo ne vemo kaj bi počeli, ker želimo v čas, ko je bilo vse "brezplačno", ko so bili vsi enaki (?) in ko je šlo vse v najlepšem redu. Ljudje ne vidijo več prihodnosti, ker jim manjkajo materialni razlogi za to.

Tukaj se odpira vrzel zaupanja, ki postaja čedalje bolj globoka. Ljudstvo je zelo nezadovoljno tako z levimi kot z desnimi politiki in želijo, da bi nekje skočil iz nule gospod Robin Hood, da bo vzel bogatim in dal ubogim. Biti mora pravičen, prijazen, ne povezan s preteklostjo a vseeno dober poznavalec naše zgodovine. Če je možno, naj bo brez napak. Ali smo Slovenci res tako zahtevni do sebe in drugih, da ne vidimo celote, ampak samo negativne elemente? Ali zmoremo poiskati med našo populacijo osebo, ki ji bomo zaupali in sprejeli njegovo/njeno vodilno vlogo?

Andreottijev odhod je Italijo pahnil v val terorizma, notranjih kriz in "Berlusconizacije." Danes lahko opazujemo, kam jih je pripeljal zelo priljubljeni, vedno nasmejani in mladosten milanski podjetnik. Ujel je dobo nezadovoljstva kot tržno nišo in dal ljudem tisto, kar so želeli in ne tisto, kar so resnično potrebovali.

Med Slovenci se dogajajo družbeni prepadi, ki povzročajo razdore. Prepadi so najpogosteje zgodovinske ali ideološke narave, ne manjkajo se tudi kulturni ali narodnostni.

Imamo zelo lepo naravo, ki nam lahko omogoči dobre tržne priložnosti in močno turistično panogo. Čas zapravljamo za prepire namesto, da bi koristno porabili svoje talente za skupni blagor. Če si bomo prizadevali za skupno dobro in napredek, bomo obrnili moč kapitala v korist vseh, sicer pa se bo kapital obrnil v korist posameznikov in našo škodo. 

p.s. Zelo svetujem ogled filma Il Divo – La spettacolare vita di Giulio Andreotti 

 

2 komentarja:

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Pohvalno napisano. Ja, najina prijateljica Jerca tudi pravi, kako zelo nadarjen narod smo, pa si stalno pravimo, da smo majhni. V stvareh, ki si jih naštel, smo resnično majhni, mizerni, bi dejal Beline. Dokler je šlo, je tudi Andreotti peljal naprej barako. Potem je DC razpadla. Tako ali tako, kar je bilo v Italiji ali za Italijo dobrega, v glavnem ne moremo pripisovati Berlusconiju.

Aljoša pravi ...

Lahko pa pripišemo Berlusconiju marsikaj slabega :)

Zelo smo nadarjeni, zato še bolj boli, ko se utapljamo v majhnosti, namesto, da bi iz nje naredili prednost in našo dodano vrednost. Morda tudi za to bo čas. Upam.