Kaj pa če vseeno ...

... ta blog nekako preživi? Recimo, da se prestrukturira? In preimenuje?

Ne, ni še čisto vse zamrlo niti na tej dobri stari tržnici. Kaj mislite o novem blogu, ki bi obravnaval kulinariko, gostinstvo, gastronomijo in ponudbo v lokalih? Bi obiskovali tak blog? Bi ga priporočili?

 

Sporočite svoje ideje, predloge, mnenja in pomisleke v komentarje ali v privatno pošto.

Selitev

Blog MMT se počasi seli na novo platformo WordPress, ki jo ponuja prvi slovenski blogerski spletni časopis Drugi svet. 

Zapise Male miselne tržnice odslej lahko spremljate na naslovu: http://aljosa.blog.drugisvet.com/

Kaj se bo spremenilo? Avtor ostaja isti, slog tudi in si želim, da ostanejo tudi iste zveste komentatorke in komentatorji ter obiskovalke in obiskovalci MMT. Brez izkazane zvestobe danes ne bi bili tukaj. Prve tedne bo še nekaj zmede, vendar sem prepričan, da se na dobro hitro navadimo. Morda bo tudi ta blog še naprej služil svojemu namenu, le z drugačnim poslanstvom in imenom. Kdo ve...

Čas iskanja in čas novih odnosov

Čas hitrih sprememb in negotovih družbeno-političnih razmer odpira v človeku in družbi željo po trajnem, gotovem in varnem. Ljudje se oddaljujejo od klasičnih oblik verovanja, ki so hierarhično organizirane, ker iščejo stik s svetim in presežnim na neobvezujoč način. Družba je s hitrim napredkom in z uvedbo novih tehnologij postala fragmentarna in v nenehnem iskanju lastne identitete. Kaj lahko na tem področju ponudi teologija? Kakšna je kakovostna družbena antropologija? Ali je res čas individualizmov in liberalnih doktrin? So odnosi res samo še potrošnji material ali imajo svojo vlogo v skupnosti?

Odgovori so v tretji osebi Svete Trojice, ko na današnji praznik binkošti, prihaja med vernike (in nevernike) Sveti Duh.


Sveti Duh kot vektor Božje modrosti

Med 130 vprašanji za birmo je tudi tisto, koliko je darov Svetega Duha in kateri so. Tako pripravniki na birmo kot papige recitirajo naučeno snov, ne da bi razmislili o vsebini. Ali je darov Svetega Duha res sedem? Ne, teh je neskončno, le da iz praktičnosti smo jih združili v eno skupino. Med temi je dar modrosti, ki je več kot le znanje ali ponavljanje naučenih formul, ampak je sposobnost razsodnosti, premišljevanja in načrtovanja, mišljenja, odkrivanja in radovednega iskanja neznanega.

Za dar modrosti bi morali prositi in si prizadevati v prvi vrsti ravno katoličani, da bi naša vera bila vedno manj podobna dolgočasni ploskvi, ampak da bi postala mogočna katedrala razumnega verovanja. Verovati pomeni misliti Boga kot stvarnika vsega, tudi našega razuma.

Morda so apostoli, žene in Marija šele s prihodom Svetega Duha razumeli in sprejeli, kaj jim je Jezus govoril in kaj jih je učil, ko je bil med njimi. Prisotnost Božjega v osebi Svetega Duha med njimi je pomenila interpretativni ključ vsega Kristusovega življenja, ker čudeži, prilike in govori so bili namenjeni skupnosti – tisti in prihodnjim.


Sveti Duh kot temelj komunikacije

Predajanje izročila iz generacije v generacijo ni samo folklorna praksa, ampak je ohranjanje kolektivnega spomina neke skupnosti. Njena zgodovina postane živo sporočilo komunikacije in skupnost lahko črpa svojo moč iz skupnega spomina. V teologiji se grški izraz perihoreza uporablja za označitev sobivanja treh Božjih oseb na temelju ene (božanske) narave. Gre za dinamično sobivanje, ki je bolj podobno plesu in radostnemu bivanju. Bistvo Svete Trojice je bivanje v popolni komunikaciji, ki je ljubezen. Formulacijo lahko tudi obrnemo, saj je komunikacija bistvo ljubezni. Sveti Duh ima pri tem vlogo »povezovalca« in neke vrste Božjega ambasadorja med ljudmi. Po njem se Bog razodeva v svetu, po njem deluje in je trajno prisoten.

Prihod Svetega Duha med apostoli, ženami in Marijo vzpostavi neke vrste duhovni most, trajno povezavo ene skupnosti, ki kljub kasnejši razkropljenosti ostaja (t)ista Kristusova družina. Zaradi moči komunikacije in delovanja Svetega Duha je lahko Cerkev nosilka Kristusovega evangelija – vesele novice med ljudmi. Binkošti predstavljajo trenutek enosti med tujci, ki za vedno postanejo pripadniki enega Duha, ene skupnosti.

S prihodom Svetega Duha je nova skupnost postala povezana med sabo in z Bogom. On se je ponovno odločil, da bo prebival med ljudmi, da bo navzoč tam, kjer ga najbolj potrebujejo in iščejo. To je moč Svetega Duha, ki iz posameznikov dela skupnost, iz fizične mase pa bitja, ki si upajo misliti in upati v neskončnost.


Binkošti: vstop v neskončnost

Prihod Svetega Duha je vstop v neskončnost, ker to ni enkraten dogodek, omejen le na zgodovinski trenutek, ampak je Božja večnost, ki se staplja v našo kolektivno in individualno zgodovino. Zgodovina vsakega posameznika je obogatena na viden in neviden, razložljiv in čudežen način s prisotnostjo in darovi Svetega Duha. Na binkošti so apostoli, žene in Marija postali skupnost verujočih in upajočih v neskončnost, saj je minljivost življenja presežena z vsakdanjo prisotnostjo Boga.

Neskončnost je cilj, ki ga skupnost sprejme za svojega in k njemu strmi. V Stari zavezi prilika o Babilonskem stolpu prikazuje skupnost ljudi, ki je hotela doseči Boga na napačen način. Kazen je bila oddaljenost od cilja, medsebojna zmešnjava in položaj brez upanja. Prihod Svetega Duha med apostole pa pomeni ravno obratno, skupnost ima cilj, ima možnosti, da cilj doseže, zato ta dogodek predstavlja mejnik v dojemanju Cerkve in krščanstva.


Ali so binkošti rojstni dan Cerkve?

Vir: http://www.viphotels.it/

Razmišljanje o binkošti bom sklenil z vprašanjem o skupnosti verujočih, ki ji pravimo Cerkev. Nekateri trdijo, da je današnji praznik prihoda Svetega Duha tudi rojstni dan Cerkve. Ta formulacija se mi ne zdi povsem pravilna, še posebej če pogledamo na razmere v Cerkvi skozi zgodovino in danes. Za vzorec vzamem vlogo in možnosti žensk v strukturnih in odločilnih cerkvenih pozicijah. Na binkošti so bile v dvorani, poleg apostolov, tudi Marija in druge žene, torej deležne enakega Svetega Duha in v enaki meri kot apostoli. Tekom zgodovine in vse do danes je vloga ženske v Cerkvi tretjerazredna, čeprav s spretno retoriko pokrijemo in opravičimo marsikaj.

Binkoštni praznik je gotovo prinesel prvi krščanski skupnosti edinstveno povezanost, ki ji je omogočil preživetje, vendar rojstni dan Cerkve lahko pomaknemo veliko prej. Drzno si upam reči, da je to lahko veliki četrtek (zadnja večerja) ali celo Kristusovo rojstvo.

Cerkev in krščanska teologija bi lahko veliko več zajemali iz bogate tradicije o Svetem Duhu in ga postavili na vidnejše mesto svojega življenja in dela. Močen poudarek na zapovedih, ki se je dogajal v prejšnjih stoletjih, je posledica hierarhične družbe in potrebe po uveljavljanju avtoritete. Danes ljudje iščejo stik z mističnim in presežnim, ki ni nujno podoba avtoritete, zato bi moral biti Sveti Duh na bolj vidnem mestu. Moč znamenj lahko interpretiramo preko prisotnosti Duha ki oživlja in nas povezuje.

Huffington post prehitel NYT

Vir: http://blog.ning.com

Pred časom sem pisal o nakupu guruja vseh blogov, Huffington Posta – Huff, s strani internetnega giganta AOL-a in o napovedi, da naj bi Huff prehitel celo znameniti Washington Post. Prognoze se niso samo uresničile, ampak presegle vsa pričakovanja. Po poročanju družbe za spletne analize ComScore je Huff prejšnji mesec s svojimi 35,5 milijoni enkratnih obiskovalcev presegl celo spletno stran New York Timesa.

Razloga za ta uspeh sta dva: povezava med AOL-om in Huff-om ter uvedba plačljivih člankov na strani NYT. Po digitalni spojitvi je Huff začel beležit 30 % mesečno rast obiskov, medtem ko je newyorški spletni časopis v zadnjih treh mesecih uvedel plačljive članke. Uporabnikovo plačilo v zameno za novico postaja vedno bolj aktualna tema med spletnimi časopisi, saj je digitalni svet pocenil dostop do vsebin, ki so prej bile neizogibno plačljive.

Na področju inovativnih načinov plačila spletnih vsebin prednjači slovensko podjetje DoubleRecal oz. Dvojni priklic, ki prisili uporabnike, da v polje prepišejo označene besede. To omogoča oglaševalcem, da njihove reklame niso več le figurice ob robu strani, ki jih naše oko vedno manj zaznava, ampak pogoj za vstop v novico. Novica je za uporabnika brezplačno-plačljiva, za ponudnika pa vsekakor vir prihodka. To lahko opazite če želite brati novice Dnevnika ali Požareporta.

Oglej - iskanje korenin

Priporočam vam, da prisluhnete odlični oddaji Radia Slovenija o Ogleju. Ekskluzivni gost je bil prijatelj in urednik tednika Novi Glas Jurij Paljk.

Ateizem, mladi in vera – zakaj proč in zakaj ostati?

Vir: http://media.panorama.it

Binom ateizem in mladi je zanimiva in izzivalna kombinacija sodobnega družbenega pojava, ki dobiva vedno večje razsežnosti. Zakaj vedno več mladih se deklarira za ateiste, čeprav ne vedno vedo kaj to pomeni? Zakaj je ateizem moderen? Ali sploh lahko »ne-mislimo Boga«? Na ta vprašanja bom skušal nasloniti svoje razmišljanje in ker točnih odgovorov nimam, bom odprl še dodatna vprašanja. Da, nad vprašanja z vprašanji, ker včasih potrebujemo le refleksijo stanja, da lahko ugotovimo, kako naprej.

Pojem ateizem danes nosi v sebi več pomenov, kot jih je pred leti, ker postaja nova oblika poganstva. Zavrnemo Boga in tradicionalna verstva ter se zatečemo v čaščenje niča, da smo proti nečemu in s tem drugačni. Toda kljub temu nekaj častimo, se obnašamo religiozno in ravno to je ironično, ker zavračamo vero in obstoj božanstva tako, da oblikujemo novo obredje, novo vero in novo božanstvo. Novo božanstvo je brez obraza, do njega ne gradimo odnosa, ne potrebuje naših molitev in nedeljske maše. To je božanstvo svobode in od njega lahko vzamemo kar hočemo in kar nam tisti trenutek najbolj paše.

Sodobni rituali so prinesli nove svečenike, ki so mediji. Oni oblikujejo družbo in mlade ter vnašajo v naše življenje navade s katerimi določajo kaj je »in« in kaj »out«. Biti kristjan je po njihovi sodbi definitivno »out«.

Kdo pa so mladi? Današnja mladina – ne vsa – se na verskem in etičnem področju nahaja v primežu »vse je dovoljeno, ker imam pravice« in krizo življenjskega sporočila z neko vsebino. Veliko raziskav in študij opravljamo o tem, kako mladi vidijo družino, medije, vrstnike, šolo ... z veliko težavo pa jih preprosto vprašamo: »ali kaj potrebuješ?«. Medtem ko oni preživijo več kot tisoč ur letno povezani z velikimi in malimi napravami v višinah in breznih brezmejnega svetovnega spleta, naša družba išče načine, kako bi nas presenetila s presežkom, luksuzom in prestižem. Ali je to bistvo za naše življenje? Si to želijo mladi? Prepričan sem, da tako mladi kot celotna družba potrebujemo le bistvene stvari: dobre medsebojne odnose, zaupanje, veselje in radost bivanja.

Velike moralne in vzgojne figure kot so šola, družina, država in Cerkev bi morale ohranjati najvišji nivo moralnosti v družbi in mladim ponudit najboljše za njihov razvoj. Nenazadnje je to investicija v prihodnost celotne civilizacije. V majskih in junijskih nedeljah potekajo birme, zato je to čas, ko se lahko vprašamo »in kaj po tem?«.

Obdobje po birmi je že pregovorno postal čas velikega eksodusa, ki pelje mlade daleč stran od Cerkve. Kaj se dogaja med našimi najstniki, ki po vsaj sedmih letih verouka dobesedno zbežijo stran od krščanstva? Upam si trditi, da nekaj mora biti zelo narobe z dojemanjem krščanstva kot takega in posredovanjem evangelija. Svoje prispeva še družba in rezultat je popoln. Mladi birmanci si v polju o verski pripadnosti v profilu na Facebooku brez sramu odkljukajo »ateist«, vsakršna povezava na vero pa je sistematično izbrisana. Zakaj na socialnih omrežjih najdemo slike (sanjskih) potovanj in norih zabav, ne najdemo pa fotografije njihove birme? Zakaj se veča število uporabnikov socialnih omrežji in manjša število bralcev Svetega pisma?

Cerkvena »agenda« vročih tem na žalost ne sovpada z družbenimi premiki, ki se med odraščajočimi dogajajo zelo hitro in tako pri maši slišijo nekaj, kar ocenijo kot »za življenje neuporabno«. Razkorak je še večji in kredibilnost še manjša, ker velika večina oznanjevalcev Božje besede ostaja samo na teoretični ravni, njihova dejanja in zgledi pa ne odsevajo evangelija. Ta že nekaj časa ni več Magna carta v Cerkvi, ampak samo še droben tisk, ki prepriča majhen krog ljudi.

 

 Moč in lepota Kristusovega odrešenjskega sporočila sta za vse čase, tudi za nas, za danes. Postati moramo civilizacija, ki »misli Boga«, da bomo lahko upali in načrtovali, sicer je s smrtjo vsega konec. Obup lahko presežemo le z zagotovilom, ki ga je Jezus zapustil, da je smrt premagana. Morda je prišel čas za dieto za Cerkev, družbo, družine, politiko, medije ... vsi bi morali na očiščevalno dieto, ki bi očistila naše misli, želje in ideje. Ker smo siti vsega in drug drugega, spregledamo vso lepoto ki nas obdaja. Potrebujemo čas, da se vrnemo k bistvenemu, k tistemu, ki nas ne otežuje in bremeni, ampak daje novo energijo in voljo, da gremo naprej. To je evangelijsko sporočilo, ki nam pomaga, da odkrijemo bistvo in smisel življenja. Zato je vredno ostati.

Objavljeno v sveže izdani junijski številki tržaškega mesečnika Naš vestnik.

Namesto v službo, na Karitas

Vir: http://indiaphoto.org

V teh dneh poteka akcija Škofijske Karitas Koper z naslovom Pomagam pomagati, ki se obrača na Primorke in Primorce dobre volje, da priskočijo na pomoč ljudem v stiski. Čeprav je akcija medijsko nekoliko prezrta, se mi zdi vredno in pomembno opozoriti na naraščajočo socialno stisko ljudi, ki so v kratkem času izgubili skoraj vse in s strahom gledajo v prihodnost. Številni starši so ostali brez službe, zato njihovi (pogosto še šoloobvezni) otroci gledajo na razkošje svojih vrstnikov s toliko večjo težavo.

Socialna bomba ki se iz tedna v teden veča, vsekakor ni tako mikavna in marketinško donosna tema kot so estradniške avanture, politični prepiri in oddaljena vojna prizorišča, vendar se moramo zavedati, da se vse to dogaja prav pri nas. Prepričan sem, da vsak od nas ima v svojem krogu poznanstev soseda, sorodnika, prijatelja, znanca ali celo družinskega člana, ki prejema socialno pomoč, prehranski paket ali drugo obliko pomoči. Najbolj zaskrbljujoče je, da je tako stanje postalo »normalno« in v to nas želijo prepričati tako politiki, ki bi morali skrbeti za skupno dobro vseh državljanov, kot tudi mediji in vidni predstavniki družbe.

Ali je res normalno, da mladi in sposobni ljudje namesto v službo hodijo na Karitas? Ali je normalno, da v samostojni Sloveniji 21. stoletja mlade družine nimajo za osnovna živila? Ali je normalno, da je razlika med direktorjevo in delavčevo plačo več kot 60-kratna? Priznam, da me te številke strašijo, ker socialna bomba bo udarila vse, ne samo »ta revne«. Naša družba je pogrnila na zrelostnem izpitu socialne solidarnosti, ker smo prepožrešni, da bi od svojega izobilja delili s tistimi, ki nimajo.

Osupljive številke koprske Karitas kažejo, da vsak šesti prebivalec Primorske potrebuje redno(!) Karitasovo pomoč. Skoraj 400 ton razdeljene hrane letno pa je podatek, ki jemlje sapo: ali je mogoče, da so ljudje v naši bližini lačni? 

 

Tukaj se odpirajo mnoga vprašanja, debate in dileme, ki so lahko spodbuda za nadaljnjo debato. Opozoriti pa želim na vidik, ki ga mediji in tudi mi pri vsakdanjih pogovorih pogosto spregledamo: Karitas ni društvo ampak bi moral biti način mišljenja in življenja socialne solidarnosti vsakega kristjana. Pozornost do potreb bližnjega in obzirnost do njegove stiske – tudi z načinom življenja – je danes še kako potrebna. Karitas ni samo denar in položnice, ampak mnogo več. To je razmišljanje »kaj lahko delim«, ki bi lahko pripeljalo našo družbo v mnogo bolj prijazen položaj. Karitas je ena redkih institucij, ki uživa široko družbeno podporo in socialni ugled. Tega si gotovo ni pridobila z dragimi banketi in promocijskim gradivom, ampak si ga je prigarala s trdim in premišljenim delom na terenu. Med nami.

Upam, da bomo tudi preko solidarnostnih akcij prepoznali težave drugih in – ne nujno preko položnic – jih lajšali s skupno pomočjo. Živeti krščanstvo je mnogo več kakor obisk maše in dnevna molitev, ker je osebni (skriti) angažma bistvenega pomena, da veri damo tudi »realno« dimenzijo. In Karitas, ne smemo pozabit, je na tak ali drugačen način, druga plat (t)istega Cerkvenega Z/zvona.

Upanje ali usoda?

Edino, kar je za človeka lahko usodno, je vera v usodo: le-ta ovira gibanje spreobračanja.

Martin Buber

Vir: http://media-cdn.tripadvisor.com

Danes je usoda in prepričanje v obsotj že začrtanih okoliščin nov sindrom, ki hromi našo sposobnost upanja. O tem sem že pisal, vendar mislim, da se premalo piše in razmišlja o stanju družbe, ki je ujeta v moč usode. Tukaj se kaže tudi hiba Cerkve, ker ne odgovarja učinkovito na sodobni relativizem in vdanost v usodo, ampak samo tarna nad stanjem v družbi. Teologija ponuja nekaj odličnih odgovorov, ki bi jih lahko pastoralni delavci na konkretnih primerih lahko uresničili.

 

Med upanjem in usodo je velik prepad, saj usoda je kletka, ki ne dopušča maneverskega prostora daljnosežnega razmišljanja. Kam nas pelje usoda? Nikamor, ker je že vse določeno in ustavljeno. Kam nas pelje upanje? Daleč, celo onkraj prihodnosti, do meja našega razuma, da lahko mislimo neskončnost.

 

Razmišljam o teologiji upanja, ker je današnja Božja beseda prežeta z upanjem, saj se še vedno nahajamo v velikonočnem času – obdobju v cerkvenem letu, ki odmeva moč in pomen Kristusovega vstajenja od mrtvih. Zaradi tega dogodka je krščanstvo vera, ki ima v svojem bistvu, v svojem DNK-ju, inkorporirano upanje od začetka do konca. Stvarjenje sveta in odrešenje se stikata ravno v upanju, da bo fizikalna stvarnost prebistvena in presežena. To pomeni, da je bivanje mogoče tudi v presežni dimenziji večnega (=neskončnega). Krščansko upanje ni samo opomba pod črto, ampak je slavnostni vhod, kakor portal, v način krščanskega življenja.

 

Biti kristjan v prvi vrsti pomeni prevzeti držo upanja, ki se staplja z vsakdanjim življenjem. Vse zapovedi, določbe, zakramenti, verska praksa in molitve so samo sredsta, ki pomagajo ljudem, da vstopijo v neko okolje. Zato nam danes apostol Peter nalaga, da moramo vedno odgovoriti o svojih razlogih upanja. Ne iz pozicije moči ali zaradi prevzetnosti, ampak ponižno in s strahospoštovanjem. Tukaj ni prostora za manifestacije oblasti, ampak samo za Duha, ki prihaja k nam po vstalem Jezusu Kristusu.

Velike zgodbe, ki bogatijo zgodovino

Zadnji konec tedna v aprilu s(m)o se vsi ozirali po svetovnem dogajanju, ki je bilo pestro in zelo različno: poroka britanskega princa Williama in Kate Middleton, beatifikacija papeža Janeza Pavla II. in uboj voditelja teroristične organizacije Al Qaeda Osame bin Ladna. Čeprav so ti dogodki zelo oddaljeni med sabo – tako po kilometrih kot tudi vsebinsko - jih povezuje skupni imenovalec. Skupno imajo versko konotacijo, senzacionalnost z močno medijsko pokritostjo in seveda to, da so iz golih dogodkov postali zgodbe. 

Britanska monarhija še vedno ostaja simbol klasične evropske vladarske pravljice, ki s svojimi sencami in svetlimi trenutki narekuje tek zgodovini. Kakor v pravljici je princ popeljal svojo izbranko do lepe palače na slikoviti kočiji z belimi konji, množica pa ju je navdušeno pozdravljala ... Okrog zgodb se ljudje zbiramo, da bi prisluhnili razpletu, bučno pozdravljamo svoje najljubše junake, da se z njimi identificiramo in da preko zgodb začutimo, da še vedno živimo v urejeni družbi. Čeprav slednje zveni zelo staromodno, se ljudje v kaosu ne znajdemo, zato hrepenimo po redu, trajnosti in kontinuiteti. Radi opazujemo kraljevo družino, zvezdnike, svetovne umetnike, športnike in uspešne poslovneže, ker si želimo takega uspeha in ker iščemo oporne točke v sodobni zmedi. 

Kaj nam daje gotovost, da je naše življenje urejeno? Zgodbe. Bodisi take, ki zadevajo nas same, bodisi veliki dogodki iz tujine o katerih samo slišimo ali beremo v medijih. Tukaj pa nastopi vprašanje, kako zvesto nam mediji prinašajo zgodbo in čemu dajejo poudarke.  

Ugibanja, kakšna bo nevestina obleka, kakšne barve bo klobuk kraljice Elizabete II. in kdo se bo prikazal med povabljenimi so jasno znamenje, da je bil dogodek resnično pričakovan in željen. Mediji so tekmovali v senzacijah in modnih podrobnostih, nihče pa ni omenil bistva poroke. To vsekakor ni blišč zunanjosti, ampak plemenitost odnosa, ki se bo z leti bogatil in poglobil. 

Fragmentiranost zahodne družbe in močan individualizem, ki zagovarja moč in veličino posameznika celo nad skupnim dobrim, potrebujeta zgodbe, da napolnijo zgodovino. Svoja življenja omejimo na oddaljeno komuniciranje prek spleta, ki nas v mnogih segmentih res bogati, pogosto pa tudi siromaši in oddaljuje. Potrebujemo velike zgodbe, da obogatijo našo osebno zgodbo in našo zgodovino. 

Tukaj imamo še dve veliki zgodbi, ki potrjujeta, kako smo ljudje družabna bitja. Beatifikacija papeža Janeza Pavla II. je privabila v Rim preko milijon ljudi, ki so želeli »biti tam«, čeprav bi od doma lahko spremljali obred bolj udobno in poceni. Biti na kraju, kjer se je vse to res dogajalo, brez pregrad in meja, je močan element, ki napravi - skupaj z močjo množice – iz zgodbe poseben dogodek. In podobno se je zgodilo v mnogih zahodnih mestih, ko je svet obšla vest, da je bil princ terorja ubit. Ljudje so hitro in povsem spontano napolnili ulice in trge, da bi se skupaj veselili. Tudi oni bi lahko od doma, udobno pred računalnikom, spremljali dogajanje in tu pa tam kliknili na gumb »like« v najbolj obiskanem socialnem omrežju. Čeprav prek spleta - bi se spet združevali v veliko zgodbo naše zgodovine.

Objavljeno v mesečni prilogi Bodi človek tednika Novi glas v Gorici.

Predsednikov avto

Če bi se gospod predsednik peljal s kočijo tako kot kraljica, ali z normalnim avtom, se mu to gotovo ne bi zgodilo:

Potrebujemo mesija ali odrešenika?

Beseda mesija izvira iz hebrejščine masiah in pomeni (Gospodov) maziljenec. Izraelci so pričakovali odrešenika oz. odličnega, sposobnega in idealnega vladarja, kot je bil kralj David. Kasnejša politična pričakovanja Izraela so bila vezana na t.i. konec časov, ki je bil teocentrične narave. Kralj David kot idealni vladar ... in nastopi slepota prepoznavanja dobrih voditeljev.

V družbeno-političnih, medijskih in ljudskih debatah se pojavljajo pobude, da ta trenutek Slovenija potrebuje mesija, idealnega vladarja, ki bo spremenil malo podalpsko deželico v planinski raj. Obupano iskanje mesije kaže na splošno nezadovoljstvo, negotovost in pomeni izrivati demokracijo kot temeljno ureditev skupnega odločanja in dati eni sami močni politični figuri vso oblast. Čeprav se lahko na prvi pogled nekdo izkaže kot idealna oseba, ga slepo zaupanje ljudi lahko pokvari. Namesto družbenega blagostanja »novi mesija« išče le osebno bogastvo, namesto skupne pravičnosti pa lastno korist.

Potrebujemo odrešenika? Razlika z mesijo je v tem, da odrešenikova figura dobi še religiozno dimenzijo, ki ga privede do stičišča z nadnaravnim. Uvajanje religije in metafizičnih prvin v reševanje vsakdanjih težav lahko ustvari neko navidezno teokratično ureditev vladanja, kjer je vladar božji namestnik. Ljudstvo mu mora biti brezpogojno pokorno, ker imajo opravka z božanstvom, zato ljudje pričakujejo utopično idealno družbo, ki je ne bo nikoli nihče vzel za svojo. Produkt takega okolja je zapadanje iz razočaranje v apatijo in nazaj v iskanje idealnega vladarja. Dejstvo je, da v 21. stoletju je tak način dojemanja družbe lahko poguben.

Ali to pomeni odpravo vsake avtoritete? Ne, to pomeni ponovno uvajanje avtoritete, ki ni sama sebi namen, ampak je nosilka skupne odgovornosti za svobodo posameznikov in splošno družbeno blaginjo.

Danes v Sloveniji ne potrebujemo niti mesije niti odrešenika, ampak vizionarja, ki ni idealen vladar, ni metafizična figura iz neke legende o osamosvojitvi ali ljudski heroj. Človek z vizijo je običajen državljan z jasnim pogledom v prihodnost države in družbe, ga odlikujejo zdrava razsodnost, trezna ocena kritičnega stanja in sposobnost širokega dialoga. Slednje je pogoj, da lahko uvede potrebne spremembe, ki bodo ljudem prinesle upanje. Da, ljudje potrebujejo/mo upanje, da bo jutri bolje kot je danes, sicer nihče se ne bo trudil za skupno dobro.

Vizionar – ali skupina vizionarjev – bo postavil odločitve za skupno dobro pred partikularnimi interesi posameznikov ali elit, presegel družbene in zgodovinske delitve ter uvedel delovanje celotne družbe po načelu subsidiarnosti. To ni bog na Olimpu, ki bo iz ozadja urejal zadeve, ampak angažiran politik brez okostnjakov v omari. Prepričan sem, da subsidiarnost na vseh področjih prinaša posameznikom odgovornost za odločitve in omogoča svobodo celotne družbe.

Vsak vidi, da ima Slovenija veliko neizkoriščenih potencialov, ki bi lahko ustvarili nova delovna mesta, izboljšali ljudem prihodke, povečali turizem in zagotovili trajnostni razvoj. Blagostanje – kljub majhnosti – ni nemogoče, saj smo kot narod že dokazali, da tudi v zelo težkih zgodovinskih okoliščinah, lahko dobro živimo. V iskanju boljše prihodnosti pogrešam odločnejši in povezan glas civilne družbe, akademskih krogov in mladih. Mladina postaja apatična, družbeno odtujena in celo nostalgična do nekdanjega sistema, ki ga ni niti doživela. Potrebujemo neko kolektivno vizijo svoje prihodnosti v tej državi, sicer nima smisla, da jo imamo. Ali so stoletna prizadevanja za lastno identiteto le iluzija naših prednikov? Ali je dvajset let demokracije že preveč? Smo že siti svobode? V tej državi lahko poiščemo najboljše in s tem gremo naprej. Veliko imamo in še več lahko naredimo, če si bomo prizadevali za skupno dobro in iskali najboljše možnosti.

Morda bo imel kdo od bralk in bralcev boljšo domišljijo od moje in si bo drznil postaviti drugačno hipotezo, celo tako, ki bo izdelala podobo iskanega vizionarja. Moja radovednost je velika, zato se včasih prepustim domišljiji in tako nastane zgoraj zapisano. Pa je res iskanje vizionarja le stvar (moje) domišljije?

Neuvrščeni – tretjič!

Objavljam komentar publicista in komentatorja dr. Boštjana M. Turka, ki na zanimiv način analizira sedanje stanje v državi. Komentar je bil objavljen v ponedeljek, 9. maja 2011, v reviji Reporter.

 

Pridržanje Franca Kanglerja je logičen del scenarija, ki ima namen omadeževati vse politične akterje na slovenskem, v zameno pa ponuditi tretjo pot. Ker ta poteka v intenzivni navijaški atmosferi, s katero se Slovenija vrača v trda sedemdeseta leta, ji bomo za delovno potrebo pričujočega članka rekli kar neuvrščena pot.

Takoj na začetku moramo razumeti, da je Franc Kangler očitno nekaj imel z inkriminiranimi dejanji, ni pa nikdar imel nič z desnico. Mariborski župan ni človek, ki bi ga lahko po kakršnemkoli kriteriju štel za desnega politika, prej nasprotno. V drugem krogu županskih volitev leta 2006 je premagal nasprotnega kandidata prav z glasovi levice: to je napravil leta 2010 v prvem krogu, sicer pa se Kanglerjeva politična pot vije na obnebju politične transmisije, kamor poleg njega uvrščamo celotno SLS.

Če se namreč ozremo v devetdeseta leta, opazimo, da je ta stranka ves čas uveljavljala interese iz svojega ozadja, v katerem so se udbovske povezave stikale z materialnimi privilegiji, ki jih je prinašala gradnja slovenskega cestnega križa. Ker vemo, da je bila precenjena za celi dve milijardi evrov, si lahko predstavljamo, koliko denarja je bilo na razpolago v rezervi za takšno ali drugačno politično mahinacijo. SLS je udejanila vse vloge, ki so ji bile na razpolago: decembra 1996 je razdrla zmagovito koalicijo pomladnih strank in ustoličila Drnovška, četudi za to v volilnem rezultatu ni bilo zadostnih osnov. Ta projekt je tedaj slišal na »mostogradnjo« bratov Podobnik. Štiri leta kasneje je Francetu Zagožnu spet uspel »veliki met«: spravil je skozi parlament Potrčev volilni zakon, ki je cementiral možnosti političnih manipulacij in kupovanja glasov. V evropskem smislu pa je bil tudi dosežen rekord: ni predsednika stranke, ki bi jo v štirih mesecih spravil ob dve tretjini poslanskih sedežev.

Svoje so k temu pripomogli tudi krščanski demokrati, tedaj in danes. Če vemo, da Lojze Peterle iz nepojasnljivih razlogov ni kandidiral decembra proti Ljudmili Novak, razumemo, da je bil to še en korak v scenariju iz prvega odstavka: ob uničeni SLS tudi nekdanji krščanski demokrati ne morejo priti v parlament: v takšnih razmerah pa je levici dokaj enostavno vladati.

Ko slišimo, da brat ljubljanskega škofa, Janez Jamnik, za en evro prodaja svoj delež v podjetju SCT, ne moremo mimo povezav teh strank s Cerkvijo. Dejstvo, nad katerim se še nihče v njenem vodstvu ni zamislil, je, da je v zadnjih dveh letih napravila svojemu ugledu toliko škode, da je ne bosta poravnali dve generaciji. »Stresovanje« v mariborski in ljubljanski nadškofiji bodo zanamci ocenjevali kot ekvivalent strateške napake, ki jo je napravil Gregorij Rožman 20. aprila 1944 na bežigrajskem stadionu. Razlika je le ta, da je Rožmanova napaka nehotena, na neki način v svoji nedolžnosti celo produktivna: še danes o njem govorimo kot o žrtvi časa, kateremu ni bil dorasel. Napake današnjega vodstva RKC pa so logične in v tem celo sprevržene: v vse so se spustili prav zaradi želje po denarju, moči in oblasti, to pa so rekviziti, ki jih je izvorno krščanstvo zavrglo kot »peklenska vrata«. Ob sodnem dnevu bo težko biti slovenski cerkveni dostojanstvenik, najsi si kardinal najsi nadškof, najsi nosiš ime Mirana ali Franceta Krambergerja. V špalirju pogubljenih utegnejo stati tudi slovenski »katoliški intelektualci«, ki so ob tem molčali, pridno pa nabirali časti in članstva v katoliških akademijah. Četudi niso napravili drugega, kot več desetletij poskušali eno Platonovo misel ali Dantejevo tercino preoblikovati v slovenščino.

Če so Cerkev, Slovenska ljudska stranka in krščanski demokrati organizmi, ki so se v duhu tradicije Janeza Pavla II. predstavljali kot most upanja, tolikanj sprevrgli, je razumljivo, da je Slovenija v najgloblji moralni krizi zadnjih stoletij. Vendar je narava slabega takšna, da kliče k še slabšemu. Tu pa je izvor naše misli o neuvrščenosti. Na popolnem pogorišču svetnih in nadsvetnih vrednot želijo ljudje iz ozadja napraviti »novo ekipo«, ko bo predvsem skrbela za to, da bi se interesi demokratične opozicije ne mogli udejaniti. Če se je Kangler sprl s Radovanom Žerjavom in če slednjega razumemo kot čisto psihološko figuro marionete, nam ne bo težko razumeti, da ima SLS (po Cerkvi in Peterletovih) spet novo nalogo: ta sliši na ime neuvrščenosti.

Bistvena »neuvrščenost« pa prihaja iz ozadja: ljudje, ki bodo zasedli položaje na »neuvrščenem« naskoku na prihodnje volitve, so že določeni in imenovani; o njih lahko sklepamo glede na kupčije v ozadju in splošne figure, ki se gibljejo po slovenski medijski in politični sceni. To so ljudje, polni frustracij, kompleksov, hkrati pa pripravljeni napraviti vse, ker bi sicer ostali v popolni anonimnosti, za kar jih določa tudi njihova človeška vrednost.

Vsi s Cerkvijo, vsi s partijo, kot zahteva lakomnost vsakokratnega trenutka.

Takoj svetnik! Postopoma in po korakih

Prvega maja je papež Benedikt XVI. razglasil svojega predhodnika na Petrovem sedežu za blaženega. S tem dejanjem je odgovoril zahtevam množice, ki je na dan pogreba Janeza Pavla II. vzklikala santo subito (takoj svetnik). Tisti santo subito je postal geslo in simbol dobe po Wojtyli, papežu ki je prevzel svet in medije.

Velika priljubljenost Poljskega papeža je bila vse od začetka njegovega pontifikata tudi njegov uspeh, saj se je s svojo karizmo in gestami znal približati ljudem kot »ljudski papež«. Izogibal se je formalizmov, rad je prekršil Vatikanski protokol in znal presenetiti, ko je pokazal človeški obraz Cerkve. Ni torej čudno, da je v skoraj treh desetletjih postal medijska in pop ikona Katoliške Cerkve. V času njegovega pontifikata so se zgodili prelomni dogodki tako za zgodovino človeštva kot za Cerkev. Tudi po njegovi zaslugi so padli še zadnji ostanki velikih ideologij 20. stoletja, laiška gibanja so dobila vidnejšo in dejavnejšo vlogo v življenju Cerkve ter mladi iz celega sveta so postali veliki papeževi prijatelji.

Ob velikih in svetlih točkah ne moremo spregledati kontroverznih dogodkov, ki so se zgodili pod njegovim pontifikatom in lahko le upamo, da jih bodo raziskovalci tekom zgodovine znali pojasniti. Na primer še vedno ni znano ali je papež Janez Pavel II. vedel za primere spolnih zlorab v ZDA in na Irskem preden so prišli v javnost? Ali je bil obveščen o škandaloznem življenju in ravnanju ustanovitelja Kristusovih legionarjev p. Marcialu Macielu Degolladu? Zakaj ni ukrepal bolj odločno za transparentno delovanje tako imenovane vatikanske banke oz. Istituto per le Opere di Religione (IOR)? Na ta vprašanja še nimamo odgovorov, vendar iz dejanj njegovega naslednika opažamo, da so bili za Vatikanskim obzidjem primorani v kratkem času sprejeti pomembne odločitve.

Pontifikat Janeza Pavla II. je minil v znamenju številnih potovanj, razglasitev novih blaženih in svetnikov ter velikih množic mladih, ki so polnili trge in stadione. Rekordne številke ki jih je ta Petrov naslednik zbral v skoraj treh desetletjih pa so tudi pobuda za razmislek o sodobnih številkah krščanstva. Evropa se je po drugem vatikanskem koncilu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja veliko bolj oddaljila od Kristusovega oznanil kot drugi kontinenti, saj so na stari celini dobile razmah razne sekte, new age gibanja in zagovorniki skrajnega ateizma. Morda je moda polnih trgov in stadionov prinesla med mlade idejo, da je krščanstvo vredno pozornosti le kot občasen spektakel, ki potrebuje svojo zvezdo.

Evropa, danes bolj kot kadarkoli v svoji zgodovini, potrebuje misijonski način evangelizacije, ki je sistematičen pristop oznanjevanja vesele novice sodobnemu človeku, navezanemu na tehnološki napredek in laboratorijsko dokazovanje. Da je središče krščanske vere Jezus Kristus, ki je pravi Bog in pravi človek, ni samo dogodek, ampak je odnos, ki ga mora vsak vernik živeti.

To je odnos z Bogom na katerega opozarja papež Benedikt XVI., ki je sprejel pobudo za takojšnji začetek beatifikacijskega postopka Janeza Pavla II., vendar postopoma. Sedanji kardinal Stanisław Dziwisz, dolgoletni osebni tajnik Poljskega papeža, je predlagal, da bi geslo santo subito dobesedno udejanjili in Wojtylo proglasili takoj za svetnika. Ratzinger je kljub dovoljenju za preskakovanje nekaterih rednih etap na poti do oltarja, ohranil postopek tak kot je.

Ali so bila vsa dejanja pokojnega papeža svetniška in so odsevala štiri kardinalne in tri teologalne kreposti do herojskih meja, si lahko vsak odgovori sam. Z mnogimi dejanji je prvi Slovan na Petrovem sedežu naredil svoj pontifikat večen, ker ga je vpisal v zgodovino kot izjemnega in revolucionarnega. Pokazal je sodobnemu človeku, da je svetost še vedno aktualna in dostopna, za kar se je tudi vredno truditi postopoma in po korakih. 

Objavljeno v majski številki mesečnika Naš vestnik.

Piazzolla, Ave Maria

Na harmoniko se da še kaj drugega poleg "goveje glasbe":

Velikonočne jaslice

Izolska cerkev sv. Marije Alietske ima posebnost, ki je verjetno ne boste našli nikjer drugje na svetu. Če boste obiskali cerkev v starem mestnem jedru, tik ob mandraču, boste v njej še vedno videli jaslice. Nihče jih ni pozabil pospravit, ampak so bile že ob postavitvi mišljene kot pripoved krščanskega sporočila odrešenja. Vse od božiča so jaslice »inkorporirane« v prezbiterij (prostor, kjer se nahajajo ambon, oltar ter sedeži za mašnika in pomočnike) in še danes pripovedujejo tudi velikonočno zgodbo. Jaslice so bile postavljene v perspektivi velike noči, zato lahko še najdete sredi maja jaslice v cerkvi. To ni nič čudnega, ampak logična in dobro premišljena vsebinska povezava med Kristusovim rojstvom in vstajenjem.

Prezbiterij cerkve Marije Alietske v Izoli

Bistvo te kompozicije, ki je po mojem mnenju prava teološka in umetniška kreacija, je votlina rojstva oz. prazen grob, ki se umešča v zanimivo celoto. Tabernakelj (kjer se hrani Najsvetejše) je postavljen v vrata v Jeruzalem in zadaj lahko opazite znamenito in najstarejšo mošejo na svetu Kupola na skali (zlata kupola). Ta postavitev je provokativna in hkrati zelo dialoška, ker nas opozarja, da je živi Bog vrata za vse ljudi. Nad vsem je Marija z Jezusom v naročju; ona je Božja Mati, ki bo naša zagovornica za vstop v v nebeški Jeruzalemu, kot figurativno tudi rečemo nebesom.

Pod tabernakljem so »nasajene« oljke, ki spominjajo na oljsko goro, zraven pa postavljeni trije križi, ki so na Golgoti. Vmes je oltar, žrtvenik, ki je nad votlino rojstva/grobom. Evharistija je daritev, Kristusova žrtev, da bi vsi imeli življenje. Stvarnik v kruhu postane stvar, da bi ljudje imeli življenje.

Votlina rojstva se je spremenila v prazen grob, povoji novorojenčka so postali mrliški prt in angeli, ki so peli Slavo, sedaj oznanjajo vstalega Gospoda; angeli so v pravoslavni tradiciji priče Božje navzočnosti.

Votlina rojstva - Božji grob

Ravno pravoslavna tradicija prikazuje Kristusovo rojstvo v luči smrti in vstajenja. Ob rojstvu so pastirji prvi srečali Jezusa in so novico o njegovem rojstvu ponesli med ostale ljudi, ob vstajenju pa so to nalogo opravile žene in apostoli. Kot novorojenčka so Kristusa (neke) žene najbrž umile, po smrti pa so šle žene h grobu, da bi ga mazilile. Kristus je začetek, zato korenina ... svojo zemeljsko pot dopolni na lesu križa. Votlina rojstva ima obliko groba, zibel je hkrati krsta in otrok je povit kot mrlič. Jezus se je rodil, da bi umrl. (Rupnik, Pričevanje svetih ikon, 2002, 37). Ikonopisci slikajo povoje novorojenega Jezusa na enak način kot povoje mrliča. Adam in Kristus sta sočasna, ne v zgodovinskem smislu, ampak v smislu dveh stalnih resničnosti človeštva: greha in odrešenja (Rupnik 2002, 37).

V Izoli se torej nahaja teološka in filozofska posebnost, ki na odličen in jasen način prikazuje tesno povezanost med stvarjenjem in odrešenjem, med rojstvom in smrtjo. Velikonočne jaslice, če jih smemo tako poimenovati, prinašajo bistvo krščanskega sporočila, ki nas vodi onkraj obupa niča in smrti. Smisel življenja gre onkraj smrti – čeprav se zaradi končnosti in omejenosti človeške biti zdi smrt zadnja meja – ker je bivanje čisti dar.

Kakor se je Kristus spustil na zemljo, da bi s svojim prihodom človeka odrešil greha, tako se po smrti spusti v predpekel, da reši sužnosti greha in zla vse, ki so tam bili pred njegovim prihodom na svet.

"Velikonočne jaslice" je postavil g. Marko Požrl s sodelavci in bodo na ogled do binkošti v podružnični cerkvi sv. Marije Alietske v Izoli.

Z nonotom po sledeh zgodovine

Ne samo obiskovalec, ampak tudi priča in muzejski eksponat.

Danes smo z nonotom obiskali Sv. Peter na Krasu ali po moderno Pivko. Po 71. letih se je vrnil v vojašnico, kjer je služil vojaški rok in je bil vpoklican s strani tedanje Kraljevine Italije. Pivka je bila že od rimskih časov pomembna obmejna kontrolna točka, ki je vsakokratni oblasti zaradi svoje odlične strateške lege omogočala, da je nadzorovala prehode iz zahoda proti vzhodu in obratno. Tukaj je tudi potekala meja med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo, zato so Italijani v 30-tih letih 20. stoletja zgradili vojašnico Principe di Piemonte, sistem strateških točk ter mogočno podzemno utrdbo, imenovano Alpski zid, kjer so vojaki stražili mejo.

V enemu izmed teh bunkerjev je tudi naš nono – letnik 1920 – služil svojo vojaščino. Pot ga je iz Istre peljala na Kras, preko Italije v Francijo, po koncu vojne pa spet domov v Istro. Ko pripoveduje o tistem obdobju, govori o drugačnih časih, ko je bila Evropa razdeljena in ko so bili vsakokratni sosedje tudi vsakokratni sovražniki. Sam ni nikoli želel prijeti za orožje, ker mu ni všeč pravi, ampak čas in razmere so bile take, da ni mogel izbirati. »Hrana doma je bila slaba, ampak tukaj je bila še slabša«, se mu utrne misel, ko se sprehodi po dvorišču, kjer so jim delili hrano in jim je zaradi močne burje pogosto nosilo gramoz v skledo.

Spomini so tako močni in živi, da po dolgem času nono zna še povedati imena, datume, kraje in celo uro prihoda. Bil je marec 1940. in ok. 23h jih je vlak iz Trsta pripeljal v Pivko. Bil je najbrž med prvimi vojaki, ki so vojaško dolžnost nastopili marca 1940, zaradi začetka II. svetovne vojne. Kmalu po cepljenju se spominja, je dobil reakcijo na cepivo z visoko temperaturo, zato mu je pripadal tridnevni bolniški dopust, potem pa so začeli z vajami. Dopoldne so imeli orožne vaje na poligonu, popoldne vadbo v vojašnici.

Ferata in nono in dolga zgodovina.

Danes smo potovali v čas, ko se spomini zbudili sami od sebe, ko je »ferata« prevažala mlade vojake od doma do fronte in ko so trije totalitarizmi prinesli Evropi krvavo in uničujočo vojno. Obisk je torej pomenljiv in simboličen način »proslave« pred dnevom 66. obletnice konca II. svetovne vojne v Evropi.

Skupnost, dvom, vera in srečanje

Težko je v sodobnem svetu verovati, biti zavezan k upanju v presežno in ljubiti Boga, ki ga laboratorijske formule ne morejo zajeti. V tej zanki se nahaja človek od svojega začetka, ker mora krmariti med razumom in srcem, da bolj ali manj uspešno odgovori pri sebi na tiste dogodke, ki jih niti fizika in niti znanost ne rešujeta. V tej težavi se ne nahaja samo sodobni človek, ki ga zaznamujejo znanost, tehnologija, globaliziran svet, finančni in etični relativizem, ampak se nahaja vsaka generacija znova in znova.

Najslavnejša upodobitev sv. Tomaža

Danes je bil pri maši na vrsti eden mojih najljubših evangeljskih odlomkov iz Svetega pisma: neverni Tomaž. Uradni naslov bi popravil, ker Tomaž je veroval in to celo izpovedal. Zakaj mi je ta del tako všeč?

Skupnost. V prostoru so zbrani apostoli (najbrž tudi Marija, druge žene in še kakšni prijatelji), ki premišljujejo dogodke minulih dni in skušajo kot skupnost najti pravi odgovor. Ko je človeka strah, ko je negotov in ko nima pravih odgovorov na življenjske situacije, se zateče k skupnosti prijateljev ali k družini. Apostoli so skupaj premišljevali in se pogovarjali o dogodku, ki je za vedno spremenil človeško zgodovino.

Dvom. Apostoli – še posebej Tomaž – so se pogovarjali, ker niso bili gotovi, da so dogodki res taki, kot so jih videli, kot so o njih pripovedovali očividci. Morda mi je ta del še najbolj všeč. Vera v Jezusa Kristusa mora skozi »filter dvoma«, ki jo prečisti heroizmov, ošabnosti, fanatizma in človeškega napuha, da bi si lastninil celo tisto, kar je Božje delo. Če je prisoten dvom, pomeni, da se v človeku odvija proces premišljevanja, racionalnega in čustvenega preverjanja dogodkov in prizorov. Kdor dvomi, išče odgovore in preverja dejstva, gotovo bo nekega dne prišel do vere.

Vera. Po klasični definicij verovati pomeni upati z neko vsebino, toda v današnjem prizoru – morda v malo mračni sobi, ki je komaj osvetljena s kako oljenko, da so obrazi prepoznavni – je vera v vstalega Jezusa edino zagotovilo, ki je tem ljudem ostalo. Sledili so mu tri leta, zapustili so ekonomsko in družinsko trdnost, da so se pridružili nekemu neznancu, ki je zanimivo govoril in so ga oblasti sovražile. Sedaj pa o njem – še po smrti – krožijo čudne govorice. Da, apostoli ki so danes omenjeni v evangeliju verujejo, da je Jezus vstal, vendar ne vedo, kaj to pomeni. Morda je zaradi tega kdo podvomil ... 

Srečanje z Vstalim Gospodom. Tomaž je svoji veri postavil pogoj in takoj na začetku je rekel, da se gre to igro le, če bo deležen trdnega dokaza. Doživel je nekaj, kar mu je spremenilo življenje: srečal je vstalega Gospoda. Ne samo v fizičnem smislu, da je videl njegovo telo, ampak v svojem srcu je srečal živega Boga. Morda je to razlog, da je ravno apostol Tomaž šel najdlje ... do Indije ... do konca tedaj znanega sveta. Tomaž je dokaz, da je srečanje z vstalim Kristusom enkraten in neponovljiv trenutek v osebni zgodovini, ki ne more pustiti človeka ravnodušnega. Srečati živega Boga bi moralo biti poslanstvo in hrepenenje vsakega vernika, sicer je verovanje le prazno ponavljanje župnikovih besed. Tomaž je doživel velikonočni dokaz vere in sam postal pravi dokaz vere, ki ga je velikonočni dogodek za vedno zaznamoval.

Zaznamovani smo tudi tisti, ki si upamo reči, da verujemo v Jezusa. Naloga tistih, ki so srečali vstalega Boga je, da kakor žene v velikonočnem jutru in apostoli v naslednjih dneh, spregovorimo o tem tudi drugim ljudem. S svobodo in z upanjem, da vera in ljubezen premagata tudi smrt. 

Tukaj si preberite še lansko razmišljanje na to temo.

Ta luč

Ta luč ni od včeraj

in ni samo moja.

Ta luč ne gori od danes do jutri,

(Vir: 1.bp.blogspot.com)

gori in sveti iz davne preteklosti

v davno prihodnost.

Ta luč je spomin,

ta luč je upanje.

Nekdo jo je davno nekoč prižgal

in je svetila

kakor trstenka,

kot oljenka, sveča, kot petrolejka,

kakor karbidovka,

kot plamen, kot kres,

kot ogenj v strehi,

kot velik požar

in kakor žerjavica,

ki je velikokrat skoraj ugasnila.

A ni ugasnila,

ker jo varujemo kot luč svojih oči,

ker jo predajamo neugaslo,

preden ugasnejo naša življenja.

Brez te luči ne bi znali živeti.

Brez te luči bi bila tema.

Tone Kuntner

Dragi obiskovalci in obiskovalke MMT, dragi prijatelji. Vsem voščim veselo in doživeto veliko noč ter da bi veselje velikonočnih praznikov trajalo tudi v velikonočnem času, upanje v zmago tretjega dne pa celo življenje.

Kontinent Istra

Istrski polotok (Vir: http://www.istrianet.org)

Čut regionalne pripadnosti je vse večji, zato se tudi narečja, stare govorice in pregovori vračajo med mlade, kot način istovetenja s svojim domačim krajem ali predniki. Moderne besede iz angleščine ostajajo »na sceni«, vendar veliko mladih s ponosom pove tudi kako »po domače«. Globalizacija je prevzela svet s številnimi možnostmi povezovanja ali zbliževanja ter s tem prinesla nove vedenjske oblike v naše življenje. Lokalna raven je za nekaj časa ostala bolj v latentnem ali sekundarnem položaju, vsekakor pa s tem ni izgubila svoje osnovne prednosti, ki je zaupanje ljudi. Navezanost na kraj, posebne šege ali običaji in tradicija so bistveni elementi, ki globaliziranemu človeku – raztresenemu popotniku v kiber prostoru – prinašajo zaupanje in trdnost.

Potreba po stalnosti je v nas prisotna kot arhetip in četudi smo popotniki, imamo nekje tisto »kamrico srca«, kjer najdemo svojo domačnost. Domača vas ali mesto je pogosto preozka definicija pripadnosti, ker je pogojeno in zaznamovano z običaji neke širše regije.

V kratkem razmišljanju bom izpostavil ključna dejstva in pojme, zakaj lahko Istro razumemo kot posebno geografsko in kulturno enoto zase. Izraz kultura bom uporabil v njenem najširšem kontekstu, ker bi specifikacije in podrobne razmejitve otežile besedilo. Istro lahko razumemo kot kontinent, ki »zadržuje« v sebi določeno vsebino.

Zgodovinska tradicija

Poznavalec Istrske zgodovine Darko Darovec na zanimiv način poudarja pomen zgodovinske tradicije: »Spreminjanje in oblikovanje meja je sicer v človeški zgodovini sila pogost pojav, ki pa posameznika v njegovi kratkotrajnosti doleti kvečjemu nekajkrat v življenju. Zato so te spremembe zanj upravičeno moteče, boleče in lahko tudi tragične«. Tukaj lahko navedem kot primer svoja nonota (stara starša), ki sta v svojem življenju – brez da bi se kam preselila – zamenjala pet političnih ureditev in šest denarnih valut.

Zgodovina je pomembna učiteljica in zgodovina Istre je v svojem dolgem teku pokazala, kako smo ljudje slabi učenci. Pokazala je tudi, kako se lahko hitro prelevimo iz dobrih upravljavcev v ošabne gospodarje, čeprav nam nekaj ne pripada. Dvajseto stoletje je bilo tudi za za mediteranski polotok zelo krvavo. Na majhnem ozemlju so se zvrstile vse tri krvave diktature in so terjale visok davek.

Istrska zgodba pa se začne dolgo nazaj, ko naj bi Istro naseljevali še Histri, veja Ilirov, ki je na tem ozemlju živela pred Rimljani, vendar s še danes nepojasnjeno etnogenezo. Po opisih sodeč naj bi bili zelo visoki in močni. Antropološke študije so pokazale, da so bili moški in ženske za tiste čase videti zelo visoki (Darovec, 2008, 33). V Istri naj bi pred rimsko osvojitvijo živelo ok. 120.000 prebivalcev, ki so se ukvarjali večinoma z lovom, ribolovom, živinorejo in poljedelstvom. Bili naj bi tudi trgovci in gusarji.

Upravna ureditev izvira iz časov prvih krščanskih občin ok. 4. stoletja, ko so se ustanavljala prva krščanska središča, ki so tvorila (nad)škofijsko mrežo. Škofije so služile kot vzorec tudi za civilno administracijo in celotna Istra je bila pod enotnim upravnim pa tudi kulturno-zgodovinskim vplivom.

Doževa palača, Benetke (Vir: http://www.hotelala.it)

Najmočnejši in še danes najvidnejši pečat so Istri pustile Benetke, ki so bile skoraj 1000 let njeno zaledje-periferija in kulturni bazen obenem. Odsluženi ali ne več moderni beneški umetniki so iskali še kakšen zaslužek v Istri in tako pustili po naših palačah, mestih in cerkvah neprecenljive umetnine. Srednji vek – razen kuge – za Istro se ni kazal tako temen, kot bi lahko stereotipno mislili. Mesta so se širila in zaradi ekonomske neodvisnosti in odsotnosti gospodarjev so se upravno osamosvajala. Benetke so terjale svoj davek, vendar napredek – gledan z današnjimi očmi – ki so ga doživela istrska mesta, je hvalevreden primer zlate dobe.

Posebnost Istre 

Na ozemlje, ki meji s kraškim svetom, Mediteranom, Alpami in Dinarskim gorovjem so slovanski narodi prihajali v dveh velikih etapah. Tako so se veneti in drugi prebivalci tega ozemlja v 6. In 7. stoletju srečali z novimi sostanovalci. Predniki Slovencev so prihajali s severa, Hrvatov pa z vzhoda. Kulture so mešale, v Istri so prihajali na dan novi običaji, ki so zahtevali sobivanje vseh prisotnih.

Tukaj se srečata romanski in slovanski svet bolj kjerkoli drugje, saj geografska zamejenost je dve veliki jezikovni skupini zapečatila za vse čase. Kultura, jezik, podnebje, tek zgodovine in narave so opravili svoje: Istra je raznolika in razčlenjena kot leopardov kožuh.

Jezikovne posebnosti se tako kot kulturne razlikujejo od kraja do kraja. Podobno kot v drugih predelih Slovenije, so lokalne govorice močno dialektalno obarvane in imajo v sebi elemente iz slovanskih pa tudi romanskih jezikov. Nekaj je celo takih besed, ki ne zvenijo ne na en ne na drug način in kažejo na neko jezikovno specifičnost okolja.

V Istri se je vera mešala z vražami, zato je vraževernost neke vrste para-religija, ki sicer ne konkurira s krščanstvom, ampak ostaja močno prisoten element med ljudmi. Pri tem je zanimivo, da niti izobrazba niti socialni položaj ne igrata pomembne vloge: razbito zrcalo prinaša ogorčenje in prepričanje v nesrečnih sedem let tako med višje kot povprečno izobraženimi.

Določeni pojavi so zelo specifični in so morda omejeni na neko ožje območje ali vas, morda le na nekaj hiš, vendar zanimivo je, da se iz roda v rod prenašajo naprej. Istra je stičišče kultur in čeprav je geografsko težje dostopna, na momente skoraj zaprta (kraški rob), ostaja kraj novih srečanj in izmenjav. Multikulturnost, srečevanje z »drugimi«, menjavanje gospodarjev in napredek pa istrskim ljudem ni odstranilo tistega kančka nezaupanja, ki veje iz njihovega pogleda do »foreštov«.

Kaj je vsebina kontinenta?

Vsak kontinent (lat. continere, držati skupaj) nosi v sebi neko vsebino, ki mu daje bistvo in ga označuje. Vsebina Istre je njena bogata kultura, poseben jezik, dolga in težka zgodovina ter ljudje. Da je Istra geografsko ločen pojem od »ostalega sveta« so uvideli že stari grški pisci, saj je prvi ime Istre zapisal zgodovinar in geograf Hekatej iz Mileta (560-490 pr. Kr.), že od 15. stoletja naprej pa beležimo razne krajepise z opisi značilnosti Istre (prim. Darovec 2008, 15). Kartograf izolskega rodu Pietro Coppo je v 16. stoletju prvi izdelal zemljevid Istre, koprski škof Paolo Naldini pa je leta 1700 popisal koprsko škofijo in uporabljal pojem Istra.

Razumevanje Istre kot jasno določene in zamejene geografske entitete je prisotna od prvih pisnih virov dalje in tekom zgodovine, kljub menjavam oblasti, ni zbledela ali se deformirala. Z izrazom kontinent običajno določamo največje geografske nepretrgane površine kopnega, vendar ta pojem lahko uporabimo tudi za zaključeno geografsko, zgodovinsko, jezikovno, etnično in kulturno ozemlje, ki ga karakterizira specifična istovetnost. Pomen tej istovetnosti ne dajejo velike geografske številke, ampak vsebina, ki je živo tkivo in pravi razlog, da nekaj »držimo skupaj«.

Regionalizacija ni fragmentacija

Veduta Kopra s solinami l. 1920 (Vir: http://www.fotoricordo.unito.it)

Pri členjenju na regionalne pojme hitro lahko zapademo v fragmentacijo in na škodljive delitve, ki pripeljejo do slabitve enotnosti in medsebojne sloge. Regionalizacija – posebej v Sloveniji – je nujno potrebna oblika administracije lokalnih skupnosti, ki bi omogočala enakomeren napredek med regijami. Istra je – regionalno gledano – danes del Primorske, saj je v svojih zadnjih stotih letih delila bridkosti tega dela slovenskega narodnega ozemlja. Prisilna etnična in jezikovna asimilacija ter številni kulturni šoki so v ljudeh zbudili zvest, da je izolacija lahko nevaren sovražnik. Slovenski jezik je preživel tudi na tem Jadranskem polotoku, ker so v 20. stoletju požrtvovalni in skoraj svetniški duhovniški liki v ilegali ohranjali slovensko besedo. Tako kot ostalo Primorsko je Istro prizadela meja, ki je ljudje nikoli niso jemali za svojo, saj so naši predniki v stikih s sosednjimi narodi, iskali skupne koristi in sožitje.

V tem kratkem pregledu sem skušal izpostavit le najbolj osnovne in pomembne točke sicer dolge, zapletene in bogate kulturne zgodovine tega zanimivega mediteranskega polotoka. Veliko več informacij je dostopnih v knjižnicah, študijskih raziskavah in na spletu. Pri svojem razmišljanju sem se najbolj oprl na delo dr. Darka Darovca Kratka zgodovina Istre (2008) ter na P. Naldini, B. Benussi idr.

Opravičilo in posvetilo

Subjektivnosti se nisem mogel izogniti, ker čutim to skromno zemljo kot svoj naravni habitat in nanjo gledam s spoštljivostjo in občudovanjem. Istro in Istrane v njihovi pregovorni trmi je težko razumeti, vendar še nikomur, ki bi se zanje zanimal, niso odrekli gostoljubja in ga vzeli za svojega. Morda se bo kdo po tem zapisu opogumil in obiskal ta kontinent morja, soli, iskrenih ljudi in zgodovinskih zakladnic.

Svojo 500. objavo na tem blogu s hvaležnostjo posvečam zemlji, ki me vedno znova očara, šokira in preseneti, saj jo kljub vsemu težko razumem. In vendar v teh krajih  vedno znova najdem nove navdihe. Te besede posvečam tudi svoji družini ter prijateljem in znancem, kot hvaležno pozornost za spodbude in podporo. Hvala Kosoblejki, ki me je "močno spodbudila" v to pisanje.

Dragoceni kakor olje

Simbol oljke oz. oljčne vejice je v naši tradiciji na zanimiv način nadomestil palmo, ki naj bi v današnjem dnevu imela zgodovinsko bolj avtentično mesto. Razmišljam o oljkah in olju, ki ga ljudje že tisočletja uporabljamo kot zdravilo, živilo in vsestransko sredstvo. S pomočjo sodobnih naprednih raziskav samo še dodatno potrjujemo vse odlike tega naravnega izdelka, ki so ga naši predniki izredno cenili.

 

Oljčno olje so že v starozaveznih časih uporabljali kot bogoslužno sestavino in Cerkev ga od svojih začetkov postavlja kot osrednji elemnt mnogim zakramentom. Oljka je zimzelen grm, ki smo jo ljudje »prevzgojili« v nizko drevo. Njen les je mehek, listi so drobni in elegantno podolgovati, glede na svetlobo in lego pa menjavajo odtenke od zelene do srebrne. Njena dolga žiljenjska doba in odpornost na vremenske ekstreme so ji pridelale sloves neuničljivega drevesa. Olje je zdravilno, težko ga speremo in ima specifičen okus. Tak naj bi bil tudi tisti, ki je z »oljem« zaznamovan.

 

Kristjani smo pri krstu in birmi zaznamovani z oljem in to simbolično dejanje nam sporoča, da moramo biti nosilci zdravilnih dejanj v družbi. Nobena voda naj nas ne »spere«, odplakne ali premeša.

Slovenija ima recept kako odvrniti tuje vlagatelje

Zaradi takih novic postanem zelo zelo slabe volje. Ali je to možno? Kako to, da v 20 letih še nismo uredili tako osnovnih zadev, da bi končno pritegnili tujce k nam in imeli kaj od tega?

Ne leve in niti desne vlade niso spisale takih zakonov, da bi tujci prišli k nam vlagat svoj denar. Tukaj se kaže naša zaplankanost in napačno pojmovanje domoljubja, ker tujci odhajajo, naša država pa caplja na mestu. Čeprav nam zunanji (potencialni) vlagatelji jasno govorijo, da imamo dobro geo-strateško lego, je ne znamo izkoristiti.