Objave
Beseda mesija izvira iz hebrejščine masiah in pomeni (Gospodov) maziljenec. Izraelci so pričakovali odrešenika oz. odličnega, sposobnega in idealnega vladarja, kot je bil kralj David. Kasnejša politična pričakovanja Izraela so bila vezana na t.i. konec časov, ki je bil teocentrične narave. Kralj David kot idealni vladar ... in nastopi slepota prepoznavanja dobrih voditeljev.
V družbeno-političnih, medijskih in ljudskih debatah se pojavljajo pobude, da ta trenutek Slovenija potrebuje mesija, idealnega vladarja, ki bo spremenil malo podalpsko deželico v planinski raj. Obupano iskanje mesije kaže na splošno nezadovoljstvo, negotovost in pomeni izrivati demokracijo kot temeljno ureditev skupnega odločanja in dati eni sami močni politični figuri vso oblast. Čeprav se lahko na prvi pogled nekdo izkaže kot idealna oseba, ga slepo zaupanje ljudi lahko pokvari. Namesto družbenega blagostanja »novi mesija« išče le osebno bogastvo, namesto skupne pravičnosti pa lastno korist.
Potrebujemo odrešenika? Razlika z mesijo je v tem, da odrešenikova figura dobi še religiozno dimenzijo, ki ga privede do stičišča z nadnaravnim. Uvajanje religije in metafizičnih prvin v reševanje vsakdanjih težav lahko ustvari neko navidezno teokratično ureditev vladanja, kjer je vladar božji namestnik. Ljudstvo mu mora biti brezpogojno pokorno, ker imajo opravka z božanstvom, zato ljudje pričakujejo utopično idealno družbo, ki je ne bo nikoli nihče vzel za svojo. Produkt takega okolja je zapadanje iz razočaranje v apatijo in nazaj v iskanje idealnega vladarja. Dejstvo je, da v 21. stoletju je tak način dojemanja družbe lahko poguben.
Ali to pomeni odpravo vsake avtoritete? Ne, to pomeni ponovno uvajanje avtoritete, ki ni sama sebi namen, ampak je nosilka skupne odgovornosti za svobodo posameznikov in splošno družbeno blaginjo.
Danes v Sloveniji ne potrebujemo niti mesije niti odrešenika, ampak vizionarja, ki ni idealen vladar, ni metafizična figura iz neke legende o osamosvojitvi ali ljudski heroj. Človek z vizijo je običajen državljan z jasnim pogledom v prihodnost države in družbe, ga odlikujejo zdrava razsodnost, trezna ocena kritičnega stanja in sposobnost širokega dialoga. Slednje je pogoj, da lahko uvede potrebne spremembe, ki bodo ljudem prinesle upanje. Da, ljudje potrebujejo/mo upanje, da bo jutri bolje kot je danes, sicer nihče se ne bo trudil za skupno dobro.
Vizionar – ali skupina vizionarjev – bo postavil odločitve za skupno dobro pred partikularnimi interesi posameznikov ali elit, presegel družbene in zgodovinske delitve ter uvedel delovanje celotne družbe po načelu subsidiarnosti. To ni bog na Olimpu, ki bo iz ozadja urejal zadeve, ampak angažiran politik brez okostnjakov v omari. Prepričan sem, da subsidiarnost na vseh področjih prinaša posameznikom odgovornost za odločitve in omogoča svobodo celotne družbe.
Vsak vidi, da ima Slovenija veliko neizkoriščenih potencialov, ki bi lahko ustvarili nova delovna mesta, izboljšali ljudem prihodke, povečali turizem in zagotovili trajnostni razvoj. Blagostanje – kljub majhnosti – ni nemogoče, saj smo kot narod že dokazali, da tudi v zelo težkih zgodovinskih okoliščinah, lahko dobro živimo. V iskanju boljše prihodnosti pogrešam odločnejši in povezan glas civilne družbe, akademskih krogov in mladih. Mladina postaja apatična, družbeno odtujena in celo nostalgična do nekdanjega sistema, ki ga ni niti doživela. Potrebujemo neko kolektivno vizijo svoje prihodnosti v tej državi, sicer nima smisla, da jo imamo. Ali so stoletna prizadevanja za lastno identiteto le iluzija naših prednikov? Ali je dvajset let demokracije že preveč? Smo že siti svobode? V tej državi lahko poiščemo najboljše in s tem gremo naprej. Veliko imamo in še več lahko naredimo, če si bomo prizadevali za skupno dobro in iskali najboljše možnosti.
Morda bo imel kdo od bralk in bralcev boljšo domišljijo od moje in si bo drznil postaviti drugačno hipotezo, celo tako, ki bo izdelala podobo iskanega vizionarja. Moja radovednost je velika, zato se včasih prepustim domišljiji in tako nastane zgoraj zapisano. Pa je res iskanje vizionarja le stvar (moje) domišljije?
6 komentarjev:
Moram reči, da mi je ta zapis zelo všečen. Nasploh mi je ta blog najljubši od nasprotnega kulturno-bojnega brega. Z vsebino se deloma strinjam. Slovenci ne potrebujemo mesije, seveda. ''Institut'' mesije je kulturno pogojen z židovstvom in ima poleg religiozne tudi politično dimenzijo, ki ne pomeni toliko osvoboditve lastnega naroda kot tudi podreditve ostalih prvemu. ''ko bo prišel mesija, bo vsak žid imel 2800 sužnjev'', tako piše.
Kot Indo-Evropejci seveda potrebujemo nekakšen ''avtohton institut'' in to bil bil nekakšen ljudski junak, seveda v pogojih sodobnosti. Morda celo nekakšen kolektivni organ, oz. ''avantgardo'', kot Slovani. Se pravi neko ''junaško'' strukturo, ki nas bi združila in notranje okrepila. Konec konccev ni v naši naravi, da bi si tako ali drugače podrejali druge narode.
V ljudskem slovstvu je veliko takih figur, ki so slovasnki analog židovskemu mesiji (upoštevajoč zelo različne nacionalne karakteristike), kot so kralj Matjaž, ki spi pod Peco. Morda je celo Legenda o Lurnskem polju s pripadajočo prerokbo še kako aktualna. Tu bi lahko naši ''odrešitev'' slovenskega vprašanja.
Zelo se strinjam s koncem predzadnjega odstavka. ''Potrebujemo neko kolektivno vizijo svoje prihodnosti v tej državi, sicer nima smisla, da jo imamo. Ali so stoletna prizadevanja za lastno identiteto le iluzija naših prednikov? Ali je dvajset let demokracije že preveč? Smo že siti svobode? V tej državi lahko poiščemo najboljše in s tem gremo naprej. Veliko imamo in še več lahko naredimo, če si bomo prizadevali za skupno dobro in iskali najboljše možnosti.''
S to mislijo je avtor v bistvu odgovoril na dilemo v zadnjem odstavku. Kaj potrebujemo? Potrebujemo nacionalni program, ki bo opisal realno stanje in imanentno hotenje slovenskega naroda. Ne potrebujemo lik iz židovske mitologije, mesijo, ki nas bi povedel na pot svetovne prevlade, ne - potrebujemo junaka - in ta junak je Slovenski narod, samo ozavestiti se mora.
Ja, stanje pri nas je res takšno, da trenutno 'ga ni junaka' :) Se pa bojim, da postaja že kar pozno in da se že kar pošteno prodajamo in predajamo, da smo nad sabo obupali. Je pa zelo pomembno vprašanje, kakšna je mentaliteta slovenskega naroda in kako 'prenašamo' demokracijo?
Potrebujemo veliko zdrave pameti (vsi) - pa manj ali še bolje - nič izkoriščanja tistih, ki so "na položajih" - in tudi nekoga, ki zna udariti po mizi, kadar je to potrebno.
Kako mu kdo reče, mi je vseeno, Marjana.
Jaz pa mislim, da nekega posebnega skupnega programa ne bomo nikoli zmogli, razen mogoče tistega osnovnega, po katerem je vsak posameznik upravičen do iskanja svoje lastne svobode in sreče.
Sprijaznimo se, nikoli ne bomo mislili isto, nikoli ne bomo enotni, razen mogoče v kakšnih posebno kriznih trenutkih.
Odrešenike del ljudstva vedno pričakuje, ampak večinoma so potem razočarani, ko spoznajo, da je šlo samo za marketinški trik. Če bomo v tej državi zmogli, da bodo ljudje imeli dovolj možnosti, da si sami zase, mimo raznih političnih klik in njihovih povezav, ustvarijo življenja, kakršna hočejo, bo to že veliko.
Nisem še pripravljen.Mogoče okrog Novega leta.Drugače pa naslednje leto, sigurno.
Samo toliko zaenkrat, da ne boste obupali.
L.P.
Bolj kot potreba po Odrešeniku po Mesiji, ki nas bo Odrešil, me bolj skrbi to, da nekateri obolevajo za t.i. "mesijanskim sindoromom", da bodo oni odrešili ta svet, to državo, to župnijo.
Tisti, ki sledimo krščansko-judovski tradiciji, že imamo svojega Odrešenika. Ne potrebujemo drugega. Že s tem imamo veliko dela. In nam ta popolnoma odgovarja.
Problem pa je, ker nekaterim znotraj te tradicije obstoječi ne odgovarja, oz. so tako istoveteni z njim, da si domišljajo da bodo oni odrešili svet. Ta problem pa se ne ustavlja znotraj tradicije, ampak posega tudi zunaj, to pa ustvarja določene napetosti in trenja, ki vodijo v nestprnost in sovraštvo.
Vizija je seveda zelo pomembna. Ampak ta vizije ne more biti več kolektivna, temveč osebna, ki ne temelji na spreminjaju bližnjega, temveč na sprejetju takšnega kakršen je.
Objavite komentar