Dragoceni kakor olje

Simbol oljke oz. oljčne vejice je v naši tradiciji na zanimiv način nadomestil palmo, ki naj bi v današnjem dnevu imela zgodovinsko bolj avtentično mesto. Razmišljam o oljkah in olju, ki ga ljudje že tisočletja uporabljamo kot zdravilo, živilo in vsestransko sredstvo. S pomočjo sodobnih naprednih raziskav samo še dodatno potrjujemo vse odlike tega naravnega izdelka, ki so ga naši predniki izredno cenili.

 

Oljčno olje so že v starozaveznih časih uporabljali kot bogoslužno sestavino in Cerkev ga od svojih začetkov postavlja kot osrednji elemnt mnogim zakramentom. Oljka je zimzelen grm, ki smo jo ljudje »prevzgojili« v nizko drevo. Njen les je mehek, listi so drobni in elegantno podolgovati, glede na svetlobo in lego pa menjavajo odtenke od zelene do srebrne. Njena dolga žiljenjska doba in odpornost na vremenske ekstreme so ji pridelale sloves neuničljivega drevesa. Olje je zdravilno, težko ga speremo in ima specifičen okus. Tak naj bi bil tudi tisti, ki je z »oljem« zaznamovan.

 

Kristjani smo pri krstu in birmi zaznamovani z oljem in to simbolično dejanje nam sporoča, da moramo biti nosilci zdravilnih dejanj v družbi. Nobena voda naj nas ne »spere«, odplakne ali premeša.