Velike zgodbe, ki bogatijo zgodovino

Zadnji konec tedna v aprilu s(m)o se vsi ozirali po svetovnem dogajanju, ki je bilo pestro in zelo različno: poroka britanskega princa Williama in Kate Middleton, beatifikacija papeža Janeza Pavla II. in uboj voditelja teroristične organizacije Al Qaeda Osame bin Ladna. Čeprav so ti dogodki zelo oddaljeni med sabo – tako po kilometrih kot tudi vsebinsko - jih povezuje skupni imenovalec. Skupno imajo versko konotacijo, senzacionalnost z močno medijsko pokritostjo in seveda to, da so iz golih dogodkov postali zgodbe. 

Britanska monarhija še vedno ostaja simbol klasične evropske vladarske pravljice, ki s svojimi sencami in svetlimi trenutki narekuje tek zgodovini. Kakor v pravljici je princ popeljal svojo izbranko do lepe palače na slikoviti kočiji z belimi konji, množica pa ju je navdušeno pozdravljala ... Okrog zgodb se ljudje zbiramo, da bi prisluhnili razpletu, bučno pozdravljamo svoje najljubše junake, da se z njimi identificiramo in da preko zgodb začutimo, da še vedno živimo v urejeni družbi. Čeprav slednje zveni zelo staromodno, se ljudje v kaosu ne znajdemo, zato hrepenimo po redu, trajnosti in kontinuiteti. Radi opazujemo kraljevo družino, zvezdnike, svetovne umetnike, športnike in uspešne poslovneže, ker si želimo takega uspeha in ker iščemo oporne točke v sodobni zmedi. 

Kaj nam daje gotovost, da je naše življenje urejeno? Zgodbe. Bodisi take, ki zadevajo nas same, bodisi veliki dogodki iz tujine o katerih samo slišimo ali beremo v medijih. Tukaj pa nastopi vprašanje, kako zvesto nam mediji prinašajo zgodbo in čemu dajejo poudarke.  

Ugibanja, kakšna bo nevestina obleka, kakšne barve bo klobuk kraljice Elizabete II. in kdo se bo prikazal med povabljenimi so jasno znamenje, da je bil dogodek resnično pričakovan in željen. Mediji so tekmovali v senzacijah in modnih podrobnostih, nihče pa ni omenil bistva poroke. To vsekakor ni blišč zunanjosti, ampak plemenitost odnosa, ki se bo z leti bogatil in poglobil. 

Fragmentiranost zahodne družbe in močan individualizem, ki zagovarja moč in veličino posameznika celo nad skupnim dobrim, potrebujeta zgodbe, da napolnijo zgodovino. Svoja življenja omejimo na oddaljeno komuniciranje prek spleta, ki nas v mnogih segmentih res bogati, pogosto pa tudi siromaši in oddaljuje. Potrebujemo velike zgodbe, da obogatijo našo osebno zgodbo in našo zgodovino. 

Tukaj imamo še dve veliki zgodbi, ki potrjujeta, kako smo ljudje družabna bitja. Beatifikacija papeža Janeza Pavla II. je privabila v Rim preko milijon ljudi, ki so želeli »biti tam«, čeprav bi od doma lahko spremljali obred bolj udobno in poceni. Biti na kraju, kjer se je vse to res dogajalo, brez pregrad in meja, je močan element, ki napravi - skupaj z močjo množice – iz zgodbe poseben dogodek. In podobno se je zgodilo v mnogih zahodnih mestih, ko je svet obšla vest, da je bil princ terorja ubit. Ljudje so hitro in povsem spontano napolnili ulice in trge, da bi se skupaj veselili. Tudi oni bi lahko od doma, udobno pred računalnikom, spremljali dogajanje in tu pa tam kliknili na gumb »like« v najbolj obiskanem socialnem omrežju. Čeprav prek spleta - bi se spet združevali v veliko zgodbo naše zgodovine.

Objavljeno v mesečni prilogi Bodi človek tednika Novi glas v Gorici.