Objave
Martin Buber
 |
| Vir: http://media-cdn.tripadvisor.com |
Med upanjem in usodo je velik prepad, saj usoda je kletka, ki ne dopušča maneverskega prostora daljnosežnega razmišljanja. Kam nas pelje usoda? Nikamor, ker je že vse določeno in ustavljeno. Kam nas pelje upanje? Daleč, celo onkraj prihodnosti, do meja našega razuma, da lahko mislimo neskončnost.
Razmišljam o teologiji upanja, ker je današnja Božja beseda prežeta z upanjem, saj se še vedno nahajamo v velikonočnem času – obdobju v cerkvenem letu, ki odmeva moč in pomen Kristusovega vstajenja od mrtvih. Zaradi tega dogodka je krščanstvo vera, ki ima v svojem bistvu, v svojem DNK-ju, inkorporirano upanje od začetka do konca. Stvarjenje sveta in odrešenje se stikata ravno v upanju, da bo fizikalna stvarnost prebistvena in presežena. To pomeni, da je bivanje mogoče tudi v presežni dimenziji večnega (=neskončnega). Krščansko upanje ni samo opomba pod črto, ampak je slavnostni vhod, kakor portal, v način krščanskega življenja.
Biti kristjan v prvi vrsti pomeni prevzeti držo upanja, ki se staplja z vsakdanjim življenjem. Vse zapovedi, določbe, zakramenti, verska praksa in molitve so samo sredsta, ki pomagajo ljudem, da vstopijo v neko okolje. Zato nam danes apostol Peter nalaga, da moramo vedno odgovoriti o svojih razlogih upanja. Ne iz pozicije moči ali zaradi prevzetnosti, ampak ponižno in s strahospoštovanjem. Tukaj ni prostora za manifestacije oblasti, ampak samo za Duha, ki prihaja k nam po vstalem Jezusu Kristusu.
12 komentarjev:
Res je, zlasti v naši slovenski Cerkvi vidim ta sindrom jokanja nad samim sabo, češ, kako so zlobni drugi... Kaj pa tisto: 'Krivico voljno pretrpeti?' Za kristjana pride v poštev samo upanje, nobena usoda, kakor tudi ne optimizem, ker je le-ta na trhlih temeljih in ga kmalu spet ni. Ob tem zapisu pa že imam idejo za nekaj prihodnjega....
"hiba Cerkve, ker ne odgovarja učinkovito na sodobni relativizem in vdanost v usodo" - to je res hiba Cerkve, ker se mi zdi, da se je na določenih krajih Cerkev vdala v usodo. Tako je pač kot je, ker je tako že 300 let in ne more biti drugače. Po eni strani tako priporočamo razločevanje, ki na neki stopnji vključuje tudi eksperimentiranje. Po drugi strani pa se le tega bojimo, nočemo, nič novega poizkusiti. Še bolj kot vdanost v usodo, me motijo determninizmi, nalepke, ki ti jih prilepijo in se te držijo kot klop. Cerkev se mi zdi, se spreminja v neko mitologijo, prihajamo na raven poganov.
Vsi bi radi spreminjali Cerkev, ko pa govorijo o Cerkvi govorijo o Cerkvi v srednji Evropi ter mogoče v Severni Ameriki.
Cerkev pada ker ljudje padajo. In ljudje se bodo začeli dvigati, ko se bodo spet naslonili na Cerkev, Mati in Učiteljico.
Cekrev ne bo postala boljša, če se bo prilagodila dekadenci in splošni grdosti sedanjega časa (beri cerkev-garaža, protestantski ikonoklasti, cerkev brez klečalnikov, namesto velike glasbe verske popevke, namesto oltarjev delavski pulti, namesto umetnosti "moderna umetnost").
Cerkev je iz poganov naredila velike ljudi sedaj bi se pa spet nekateri radi prilagajali popoganjenim množicam. Včasih se je Afričane naučilo gregorjanski koral danes bi pa mi morali začeti bobenčke igrat.
Dekadentna družba se ne zaveda veličine ki jo ima v lasti.
"Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami
dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli."
Dodam še lepo razmišljanje, ki lahko da misliti o naši evropocentričnosti, prilaganju svetu,...
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/718509E83CD7050CC1257830003DE635?OpenDocument
Ma, tu nekdo stvari ne razume in se nima smisla dajati po naših blogih. Mi nismo nikakršni modernisti, če je to vedno mišljeno, se pa tudi trudimo, da nismo miselno ozki in ne delamo bipolarizacije, ki je tako popularna na Kranjskem. O tem, da je treba gledati širše, ne le na Evropo, je lepo zapisano v knjigi 'Luč sveta', sedanjega papeža. Sicer pa ne bom govoril o drugih kontinentih, če živim in delujem na Stari celini, kajne?Sem seveda prvi, ki podpišem, da se ne bi delalo več cerkev-gledališč, da bi bila po cerkvah res prisotna umetnost, zahodna krščanska umetnost, ne pa neka kao-vzhodnokrščanska umetnost, ki to ni (mislim na pri nas tako popularnega Rupnika, če že govorimo o 'pop'). Nimam prav nič proti klečalnikom, prej nasprotno. O glasbi v Cerkvi sem tudi sam proti tem zadevam, ki ne spadajo vanjo - za Boga le najboljše, kakor velja tudi za paramente ipd.
Ampak, seveda, ljudi je treba takoj poetiketirati, četudi jih ne dobro poznamo. So stvari v Cerkvi - ki ni neka gmota, ampak živ organizem - ki so stalne, ki se jih ne spreminja, so pa tudi zadeve, ki jih je treba spremeniti, kakor so tudi zadeve, ki jih je treba opustiti in so stvari, h katerim se je treba vrniti. Vsekakor je treba ohraniti identiteto, za katero se zdi, da so se ji določeni 'komentatorji' že odrekli - naš Bog nas vendarle pozna po imenu.
V zgodovini Cerkve na Slovenskem je cel kup ljudi pisalo s psevdonimi, naj bo od Lipolda Ročičkega (Slomšek) pa do raznih -skijev, ki so si nadevali imena po krajih. Lahko še Toneta od Kala(Mahnič), X (Gregorčič),...
Ne pozabimo Ukmarjev "ljubite brezimnost". Malo za hec. :)
Nisem želel nič slabega. Lp
@ Andrej: Teologija, razne oblike duhovnosti in psevdo-krščanstvo po vzoru "home made" so modni hit. Vsak si lahko v svojem prostem popoldnevu sam razlaga nauk Cerkve, četudi je iz nekega drugega stoletja. Zato me ne čudi, da nekateri pisci prevzamejo cerkveno-doneče ime in "delajo red po blogih". Moj zapis vsebinsko ni čisto dokončan, zato upam, da bo tvoja ideja (kjerkoli jo boš že uporabil) še en kamenček v mozaiku teologije upanja.
@ Christus ...: Lepljenje mogočnih citatov v komentarje me ne gane. Zapis o upanju in usodi se naslanja na nekaj uradnih znanstvenih teoloških virov (ki so na tem mestu sicer brez citatov, da ne bi oteževal branja, saj v končni fazi gre le za blog in ne za znanstveno publikacijo) in sem prepričan, da so tako viri kot misel - ki je iz tega izpeljana - povsem v liniji s cerkvenim učiteljstvom.
Kritika Cerkvi je mišljena v grškem pomenu besede, zato je dobronamerna in z željo, da bi se stvari izboljšale. Če bi hotel biti konformist ali kaj drugega negativnega, gotovo bi ubral drugačen ton.
Nekdo je rekel: "kritika mora biti konstruktivna". Toda nobena kritika ne more biti konstruktivna, kajti nasilje ni nikoli konstruktivno.
Eno je povedati, opozoriti, da nekaj ne gre tako, kakor bi moralo iti. To je umetnost, ki se jo je treba naučiti. To lahko realno in iskreno povedo le tisti, ki so v osrčju nekega problema, nepravilnosti. Vsi ostali lahko samo kritizirajo.
In kaj ima kritika opraviti z nasiljem. Kriza, kriminal, kriterij, kritika so sorodni izrazi, ki izvirajo iz grškega glagola - krino -, ki pa ne pomeni samo soditi, razlikovati in razločiti, ampak tudi obtožiti in obsoditi.
Mislim, da Aljošev članek ne obsoja, temveč kaže na neko nepravilnost. Kritiziranje različnih mnenj vsenaokrog, ne bo prineslo rešitve.
Rešitev bo prinesla edino le (joj, kako sem puritanski): ora et labora - molitev in delo, delo, ki izvira iz molitve in obratno. Vsi tisti, ki se tako radi sklicujejo na Jezusa, naj Jezusa tudi udejanijo. Preden je delal je molil. In ko je nehal delati je spet molil.
Tako je, kot pravi Aleš. Smo del žive Cerkve in živimo znotraj določenih situacij, vprašanj in problemov. Ta o pomanjkanju upanja je še kako pereč problem, kakor je tudi zame zaskrbljujoče, da vse prevečkrat na mesto 'upanja' pride 'optimizem'. Naloga Cerkve in kristjanov ni prinašanje optimizma - to lahko drugi počnejo boljše od nas. Naša naloga je prinašati upanje, ki pa ga lahko prinesemo le, če se srečamo z Vstalim. Torej, tu ne gre za pot čustev (kar bi veljalo v primeru optimizma), temveč za - in tega ne bom nehal ponavljati - pot pričevanja.
Sicer pa me ne zanima, kateri ljudje so pisali s psevdonimi, to na tem mestu sploh ni važno. Na internetu si nekateri upamo zastaviti svoje ime. Anonimno je neverjetno enostavno pisati, ker ne terja nikakršne odgovornosti. Kakor so rekli stari pri nas: 'Jajca na čok in piši!' - se opravičujem, če je moja vulgarnost koga prizadela :)
Prostaštvo prizadane tistega, ki je prostaški. Kdor se na prostaka ozira, mu daje legitimnost.
Res so katastrofa ta semenišča, je mel prav pre Toni. Duhovniki, ki dajajo jajca na čoke...tako privabiš le kukavice in kače, ne vernikov. Nova evangelizacija :)
Ah, ja. Vsi skupaj ste brezupni primerki! :)
@ Aleš: Ah, to je že preveč katastrofalično. Upanje vedno ostane ... upanje umre zadnje! A kljub vsemu, umre! :)
@ Sine ...: Zanimivo, kako je težko ohranit spoštljiv odnos do drugih, ki se na argumentiran način odzovejo na neko kritiko. Objava govori o upanju v kontekstu moderne družbe. Namigujem seveda tudi na oblike new age-a, ki tako učinkovito izrivajo upanje in ga nadomeščajo z usodo. Tukaj je vloga Cerkve, tukaj je mesto za oznanilo evangelija. Ali je to kaj krivoverskega?
Dejstvo je, da se v Cerkvi na Slovenskem le eden ali dva duhovnika ukvarjata s tem, čeprav je bilo na Sinodi (2001) veliko govora. Nikakor se Cerkev ne bo prilagajala družbi, mora pa razumeti določene dinamike, da lahko učinkovito opravlja svoje poslanstvo. V tem sestoji moja "kritika".
Objavite komentar