Velikonočne jaslice

Izolska cerkev sv. Marije Alietske ima posebnost, ki je verjetno ne boste našli nikjer drugje na svetu. Če boste obiskali cerkev v starem mestnem jedru, tik ob mandraču, boste v njej še vedno videli jaslice. Nihče jih ni pozabil pospravit, ampak so bile že ob postavitvi mišljene kot pripoved krščanskega sporočila odrešenja. Vse od božiča so jaslice »inkorporirane« v prezbiterij (prostor, kjer se nahajajo ambon, oltar ter sedeži za mašnika in pomočnike) in še danes pripovedujejo tudi velikonočno zgodbo. Jaslice so bile postavljene v perspektivi velike noči, zato lahko še najdete sredi maja jaslice v cerkvi. To ni nič čudnega, ampak logična in dobro premišljena vsebinska povezava med Kristusovim rojstvom in vstajenjem.

Prezbiterij cerkve Marije Alietske v Izoli

Bistvo te kompozicije, ki je po mojem mnenju prava teološka in umetniška kreacija, je votlina rojstva oz. prazen grob, ki se umešča v zanimivo celoto. Tabernakelj (kjer se hrani Najsvetejše) je postavljen v vrata v Jeruzalem in zadaj lahko opazite znamenito in najstarejšo mošejo na svetu Kupola na skali (zlata kupola). Ta postavitev je provokativna in hkrati zelo dialoška, ker nas opozarja, da je živi Bog vrata za vse ljudi. Nad vsem je Marija z Jezusom v naročju; ona je Božja Mati, ki bo naša zagovornica za vstop v v nebeški Jeruzalemu, kot figurativno tudi rečemo nebesom.

Pod tabernakljem so »nasajene« oljke, ki spominjajo na oljsko goro, zraven pa postavljeni trije križi, ki so na Golgoti. Vmes je oltar, žrtvenik, ki je nad votlino rojstva/grobom. Evharistija je daritev, Kristusova žrtev, da bi vsi imeli življenje. Stvarnik v kruhu postane stvar, da bi ljudje imeli življenje.

Votlina rojstva se je spremenila v prazen grob, povoji novorojenčka so postali mrliški prt in angeli, ki so peli Slavo, sedaj oznanjajo vstalega Gospoda; angeli so v pravoslavni tradiciji priče Božje navzočnosti.

Votlina rojstva - Božji grob

Ravno pravoslavna tradicija prikazuje Kristusovo rojstvo v luči smrti in vstajenja. Ob rojstvu so pastirji prvi srečali Jezusa in so novico o njegovem rojstvu ponesli med ostale ljudi, ob vstajenju pa so to nalogo opravile žene in apostoli. Kot novorojenčka so Kristusa (neke) žene najbrž umile, po smrti pa so šle žene h grobu, da bi ga mazilile. Kristus je začetek, zato korenina ... svojo zemeljsko pot dopolni na lesu križa. Votlina rojstva ima obliko groba, zibel je hkrati krsta in otrok je povit kot mrlič. Jezus se je rodil, da bi umrl. (Rupnik, Pričevanje svetih ikon, 2002, 37). Ikonopisci slikajo povoje novorojenega Jezusa na enak način kot povoje mrliča. Adam in Kristus sta sočasna, ne v zgodovinskem smislu, ampak v smislu dveh stalnih resničnosti človeštva: greha in odrešenja (Rupnik 2002, 37).

V Izoli se torej nahaja teološka in filozofska posebnost, ki na odličen in jasen način prikazuje tesno povezanost med stvarjenjem in odrešenjem, med rojstvom in smrtjo. Velikonočne jaslice, če jih smemo tako poimenovati, prinašajo bistvo krščanskega sporočila, ki nas vodi onkraj obupa niča in smrti. Smisel življenja gre onkraj smrti – čeprav se zaradi končnosti in omejenosti človeške biti zdi smrt zadnja meja – ker je bivanje čisti dar.

Kakor se je Kristus spustil na zemljo, da bi s svojim prihodom človeka odrešil greha, tako se po smrti spusti v predpekel, da reši sužnosti greha in zla vse, ki so tam bili pred njegovim prihodom na svet.

"Velikonočne jaslice" je postavil g. Marko Požrl s sodelavci in bodo na ogled do binkošti v podružnični cerkvi sv. Marije Alietske v Izoli.