Troosebna ljubezen

Današnja nedelja Svete Trojice predstavlja bolj kot ne uganko. Teološka uganka, ki podobno kot binkošti praznik (praznik Svetega Duha) povzroča nerodnost pri izražanju in pri razumevanju Boga.

V vsakdanjem življenju ni prostora za tako zapletene in nerazumljive stvari, kot je Sveta Trojica. Še za Boga zmanjka časa … Prepričan pa sem, da je ravno pomanjkljivo poznavanje (in razlaga) Svete Trojice eden največjih grehov sodobne teologije in Cerkve. Iz tukaj – troedinega Boga – bi morala živeti Cerkev, vsaka skupnost ali župnija in vsak vernik. Obiskovanje maše zaradi slikice ali pridobivanja točk pri župniku je neumnost.

Duhovno bogastvo krščanske teologije nedvomno izvira iz Svete Trojice, iz »programiranja« odnosov v luči vzorčnega odnosa, ki postavlja v svoje središče ljubezen. To je torej tisto, po čemer vsak človek hrepeni in danes dobiva v obliki potrošniške družbe. Skušnjava je velika: pokvarljive novosti v akciji v zameno za večno srečo.

Če je nedeljska pridiga dolga in polna žuganj, slabih moralističnih nasvetov in neživljenjskih primerov, potem je skepsa do Cerkve (in krščanske duhovnosti) upravičena. Kako vstopiti v pravo duhovnost Cerkve?

Krščanski Bog je, po uradni doktrini in definicij, troedini. To pomeni, da so tri Božje osebe združene v eni naravi. Združene, vendar ne pomešane … Zveni kot kaka formula, zato je bolj razumljivo, če napišem, da je krščanski Bog troosebni. Ne gre za politeizem, ali zmaja s tremi glavami, ampak za tri Božje osebe v enem Bogu. Da, ko skušamo spregovoriti o Sveti Trojici, opazimo, da bolj kot konceptualno izražanje zmoremo le revno jecljanje. Razlaga resnice – ali vsaj delnega opisa – o troedinem Bogu je najtrši oreh za vsakega teologa, profesorja, vernika … Pa vendar je ta zahteven nauk največ, kar moremo reči o krščanskem Bogu.

V krščanstvu ni prostora za avtoritarnega, oddaljenega, hladnega ali brezobličnega boga, ker naš Bog je odnos, je ljubezen. Še več, Bog je trojstvo oseb, ki ima v svojem najglobljem bistvu obstoja odnos. In najbolj plemenita dimenzija odnosa je vsekakor ljubezen.

O Sveti Trojici obstajajo cele knjižnice, zato se bom pri tem zapisu ustavil tukaj. Razumevanje te verski skrivnosti – kajti z znanstvenim pristopom lahko pridemo le do določene točke – terja nekaj več pozornosti in premisleka, ampak odpira vrata v nove dimenzije. Današnji praznik nam torej pomaga razumeti, da Bog deluje v svetu zaradi »odnosnosti« s človekom, ki je v Trojico povezana z ljubeznijo. 

T5

V kolektivnem iskanju odrešilne točke T5. Nam/jim bo uspelo?

Sokrat o Politikih

Veliki italijanski komik Roberto Benigni na enkraten in zelo aktualen način o politikih. Preko Sokrata.

Obišči tudi ostale posnetke na video tržnici. Visitate anche gli altri filmati nel video mercato.

Evro: kaj naj z njim?

Svetovni finančni trgi in evropska skupna valuta doživljajo zaskrbljujočo krizo. Ne samo Grčija, ampak celotna Evropa prestaja zahtevno obdobje. Zdi se, da so skupni cilji in ideali splahneli ob prvem resnejšem dvomu in nekateri se celo sprašujejo, kaj naj počnemo z evrom.

Redno spremljam osebno spletno stran italijanskega politika Romana Prodija, ki je bil predsednik Evropske komisije v času, ko je Slovenija vstopala v EU in kasneje predsednik italijanske vlade. Kot svetovno (pri)znani ekonomist je v svojem aktivnem političnem delovanju izpostavil moč in vlogo evra. Pred kratkim je v intervjuju, ki ga najdete na tem spletnem mestu, spregovoril o pomenu skupne valute za nastop Evrope na mednarodnih finančnih trgih in kot strateški adut v partnerstvu s Kitajsko.

Prezadolženost držav, finančna kriza in negativne številke na borzah vsekakor niso spodbudne za našo prihodnost, ampak ravno sedaj je čas, ko moramo razmišljati Evropsko - združevalno. Mislim, da so Prodijeve besede v marsičem spodbudne in pomenljive.

Homo creator kot prenovitelj civilizacije

Praznik prihoda Svetega Duha ali binkošti se mi zdi primerna priložnost, da odprem kratek razmislek o človeku, stvarstvu, odnosu do Boga in o Svetem Duhu. Izpostavil bom vlogo Svetega Duha na način, ki nam je (žal) večinoma tuj, saj zahteva resnejši premislek in je težji od povprečnega žuganja s prstom. Čeprav katoličani pogosto ne vemo kaj bi si pomagali s Svetim Duhom, je njegova vloga pri našem verovanju bistvena, nezamenljiva in odrešujoča.

 
Prejemnik Duha je človek, kot krona Stvarnikovega dela in hkrati tisti, ki (še) čaka na dokončno odrešenje. Pogosto spregledamo povezavo med stvarjenjem (Bog Oče) in odrešenjem (Jezus Kristus), vendar v tem je bistvo zgodovine: stvarstvo bo doseglo popolnost šele z odrešenjem. Tukaj vmes se pne človeška zgodovina in se odvijajo naše vsakdanje zgodbe.
 
Sveti Duh in pogled na realni svet se ne izključujeta (kot bi lahko na hitro pomislili, ker v mislih enačimo duhovnost s spiritualizmom ali uveljavljanjem ideje o neoprijemljivem), ampak sta prepletena na neločljiv način. Tretja Božja oseba, Sveti Duh, vstopa v vsak trenutek zgodovine in stvarstva, zato v njem tudi ostaja, ga izpopolnjuje in preustvarja. Slednje pomeni, da je on območje ali tudi prostor, v katerem se odvija odnos med Očetom (Stvarnikom) in Sinom (Odrešenikom). S tem vstopamo v območje, ali bolje povedano, odnose Svete Trojice. Da, tisto o katerem nam v Cerkvi pogosto pridigajo, redko pa razlagajo in še redkeje kdo razume. Pri Sveti Trojici ne ge toliko za trikotnik z očesom, kot pogosto vidimo po cerkvah, ampak za odnos. Odnos v najosnovnejši obliki, kakor ga lahko razume otrok, saj je ravno ljubezen vezivo tega – kot vsakega – odnosa. Če ni več ljubezni, ni odnosa. V tem prostoru torej smo ujeti tudi mi na zelo konkreten in stvaren način. Tukaj je prostor vsega ustvarjenega naših hrepenenj, upov, čustev in radosti ter vidne in nevidne materije.
 
Kakor pravi veliki teolog 20. stoletja Hans Urs von Balthasar, Sveti Duh ustvarja človeku odprt prostor, saj za ljubezen je značilno (in Duh to je), da odpira obzorja in da je po svojem bistvu kreativen. Tako smo tudi ljudje izzvani, da nismo samo homo sapiens sapiens, ampak homo crator. Premik od ratio do creatio pomeni kakovostni preskok od občudovalca (in merilca) sveta do soustvarjalca.
 
Ko človek postane soustvarjalec, postane izpolnjevalec tiste prijetne zapovedi v začetku Svetega pisma "napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!" (1Mz 1, 28b) in hkrati varuh narave. Samo skupno zavzemanje za dobro lahko odpravi podrejanje, izrabljanje in izkoriščanje ter privede našo civilizacijo do ohranjanja in pravične razdelitve dobrin.
 
Če se ustavimo samo pri vsakdanjih težavah, slabi volji in negotovosti, potem je razsežnost večnosti nerazumljiva: zakaj bi večno živel, ko pa mi gre tako slabo. Večnost bo nagrada v odnosu z Bogom in najdražjimi – občestvo. Čeprav smo podvrženi slabostim in napakam, Sveti Duh nas ne zapušča, ampak nas ohranja, da ne »zdrsnemo« še nižje. 

 

Po stvarjenju Bog se ne umika od sveta, ostaja z nami, z vsakim človekom na nevsiljiv način. Zato praznik binkošti. Zato skupnost. Zato vzklik »Pridi Sveti Duh!«. 

 

Biotska raznovrstnost

Danes je dan biološke raznoličnosti ali biodiverzitete ali biotske raznovrstnosti. A smo od tega kaj bolj siti? Tudi! Biotska raznovrstnost omogoča smotrno izrabo bioloških virov (za hrano, zdravila ali turizem) in razumevanje pomena različnih ekosistemov. Torej tudi hrana ... pomembno je, da se zavedamo te različnosti, ker daje argumente za učinkovito varstvo narave.

Ohranjanje okolja vsekakor ni modna muha nekih okoljevarstvenikov ampak nuja za človeštvo. Če gledamo na različnost organizmov, ki poseljujejo določen prostor in raznolikost ekosistemov našega planeta, lahko vidimo kako čudovita (in popolna) je narava.

Biotska raznovrstnost se razlikuje od kraja do kraja, zato smo dolžni tudi mi skrbeti za ohranjanje okolja in narave. Narava je čudovita! Spodbuda k temu pa je lahko že drobna (nadležna) mravljica. Oglejte si posnetek:

Kdo je kriv tokrat?

Malo delo in vandalizem sta gesli včerajšnjega dne. Gesli, ki bosta zaznamovali prihodnje tedne in v prihodnosti t.i. študentsko politiko. Nikoli nisem imel vpogleda v razne študentske organizacije, servise … zato težko o tem sodim. Tudi nov predlog zakona o študentskem delu ne bom komentiral, ker ga nisem prebral. Lahko komentiram samo tisto, kar sem videl. Videl pa sem, da so dijaki in študenti, ki naj bi predstavljali intelektualni humus slovenske družbe, omalovažujoče in z navdušenjem uničili parlament. Bolj kot na humus, sem dobil asociacijo na … veliko sranje!

In kaj si misliti o vsem tem? Težko postavim neko hitro oceno, ker gre za kompleksen pojav. Dejstvo je, da so bili organizirani protesti samo iskra, ki je že razgreto družbeno klimo privedla do eksplozije. Konkretno pomeni, da s(m)o vsi člani naše družbe soodgovorni za včerajšnje dejanje.

Razbita okna in poškodovani kipci niso samo materialna škoda, ampak predstavljajo termometer naše družbe. V naše šole, družine, medsebojne odnose, ustanove … se je vrinil nek premisivizem, ki nekako pravi »delaj kar hočeš, pomembno je le, da nihče ne takne tvojih pravic«. In videli smo, kaj se je zgodilo, ko se je nekdo hotel dotakniti pravic študentov. Od otroštva do odrasle dobe mnogi starši opuščajo kaznovanje otrok, opuščajo vzgojo za red in spoštovanje avtoritet. Kako naj nekdo spoštuje državno avtoriteto, če še staršev ni navajen ubogati?

Pri tem premisleku ne morem obiti medijev. Sedaj le zgroženo kažejo s prstom in vrtijo posnetke demonstracij, vendar svoj mea cupla bi morali priznati tudi sami. Njihova družbena vloga je ogromna. Kdo dan nam za dnem govori in piše, da so vsi (!) politiki za nič? Kdo nam vsak dan kot prvo novico prikazuje nasilje in verbalne napade? Kdo dnevno polni prostor in čas s krvavimi prizori, občutkom ogroženosti in napadenosti? Kdo predeluje novico v senzacijo? Kdo ruši zaupanje v avtoritete?

Vsekakor je medijski prostor tisti, ki prehaja iz nosilca informacij v nosilca družbenega oblikovalca. Pri ljudeh se tako kopiči občutek strahu in utesnjenosti ter družbenega nelagodja, h katerim se dopolnita odprava avtoritet in prezir nacionalnih simbolov. Kako to, da je zaupanje v državne institucije tako nizko? Morda zato, ker smo vsak dan deležni novih afer, škandalov, korupcijskih novic … in zakaj bi jim verjeli, sledili, ubogali … če so oni še večji mafijci in kriminalci od nas? Zato, ker smo jim dali (svoj) glas in nalogo, da vladajo.

Ker ni nikjer nobenih sankcij, si lahko vsak privošči kar želi. Posledično je vsak posameznik dovolj zaslepljen z lastno nedotakljivostjo, da prezre drugega … in simbole, ki so drugemu sveti.

Morda zveni kot pretiravanje, vendar parlament, zastava, denar, grb, državne avtoritete … bi morali vedno predstavljati svetinje naroda. Vsakemu. To so elementi, ki na zunanji način kažejo pripadnost posameznika nekemu narodu in državi. To je tisto, kar ne smemo pustiti, da bi kdorkoli uničil ali poškodoval. Toliko manj opiti vandali brez nadzora.

Slovenski družbi je bilo poslano zelo jasno sporočilo. Jasno je povedano, kaj se z našim narodom dogaja in kaj se lahko še zgodi, če ne bomo vsi skupaj kaj ukrepali. Upam, da bomo to šolo pravilno (in hitro) razumeli. Čaka nas težka domača naloga.

Veliko ime za velik objekt - Stožice

Športni center v Ljubljanskih Stožicah potrebuje ime. In Slovenci znamo iz te preproste potrebe narediti veliko umetnost, ki razdvoji celoten narod. Da, ideologija se primeša k politiki, ki tišči v gospodarstvo in šport in vsakdanja življenja. Ne bi se vtikal v to zadevo, če ne bi šlo za enega večjih gradbenih podvigov v državi, ki bo (najbrž) v naslednjih desetletjih  prizorišče skoraj vseh pomembnejših množičnih dogodkov. Zgodi pa se, da ime nekega stadiona postane nov boleč žulj nacionalne politike. Kako? Tako!

Ko preberete članek opazite, da hočejo mestni veljaki v Ljubljani dati ime stadionu po osebi, ki je močno navijala za Titovo cesto (leta 2010!) in s športom nima kaj veliko veze. Kako torej poimenovati osrednji športi objekt v RS?

Poigral sem se z domišljijo in tako je nastalo nekaj predlogov.

a) Arena/Stadion/Center Sava. Glede na neposredno bližino najdaljše slovenske reke, ki povezuje širok geografski prostor, bi bila taka izbira zanimiva, ideološko popolnoma nevtralna in tudi tujcem preprosto izgovorljiva. Reka Sava izvira pri nas in s tem bi ovrednotili nacionalni simbol in ga povezali s športom, kulturo, prireditvami ... Dodatno bi oplemenitili naš teritorij in ga "ponudili" tudi tujcem. Morda lahko pride do nerodnosti, ker nekaj ki "diši" po Savi že obstaja v Beogradu.

b) Arena/Stadion/Center Alpe-Jadran. Pogled iz Stožic sega neposredno k Alpam in v veličastnem ter slikovitem okvirju visokih vrhov bi tudi športni dogodki dobil drugačen scenarij. Ljubljana je na pol poti med Alpami in Jadranom, kar je uvidel že arhitekt Plečnik, saj v svojih delih nakazuje na to geografsko bližino in kombinacijo. Naš družbeni prostor je zaznamovan z alpsko tradicijo in elementi Jadrana, kar bi lahko v tem objektu (simbolično) združili. In če je znana oddaja na televiziji ovira, potem je to dobra šala.

c) Arena/Stadion/Center Gallus. Ok, priznam, da je ta predlog čuden in neobičajno bi bilo dati ime športnemu centru po glasbeniku, vendar kako cenimo enega največjih naših glasbenikov? Sicer pa argument zdrži, če pomislimo, da letališča in drugi podobni centri nosijo prav tako ime po glasbenikih ali vidnih osebnostih.

d) Arena/Stadion/Center Karantanija. Tukaj se ideja navdihuje v globoki preteklosti, ampak sporočilo imena bi bilo, da smo Slovenci iz skupne države zdržali skupaj skozi stoletja. Torej spodbuda našim športnikom, da ko pride čas "boja", morajo igrati kot moštvo. Težava utegne nastati pri severnih sosedih, saj bi lahko poskočili, zaradi simbola, ki se danes nahaja v Avstriji.

e) Arena/Stadion/Center Triglav. Zelo podobno kot pri predlogu b), saj gre za našo najvišjo goro. Ime, ki predstavlja plezanje, zahtevne vzpone in napor ter pogled z vrha omogoča razgled po celi državi. In podobno bi lahko veljalo za sporočilo športnikom. Pomislek pa je, če bi koga spominjalo na zavarovalnico ... in tukaj se začne plačevanje zasoljenih položnic zavarovalnice za odlično reklamo.

f) Arena/Stadion/Center slovenskega športa. Nekoliko bolj "široko" zastavljeno, da ne bi koga izpustili, ampak tako bi se izognili vsem slabim voljam tega sveta. Nobene ideologije, geografije, politike, imen ...

In tukaj se moja produkcija imen skoraj konča. Nekaj je še minornih idej, ampak mislim, da bi morali za tak objekt iskati veličastno, doneče, nacionalno ... ime.  Da, če želimo preiti iz provincialne miselnosti, moramo začeti razmišljati kot suveren narod, ki preko simbolov uveljavlja in ceni svojo identiteto. A si predstavljate, da nekemu velikemu psu (danska doga ali bernardinec) izberete ime kot Fuffy ali Boby ali Bučko ali Piki!?

You Tube - 5. obletnica

Skoraj neopazno in v zatišju mineva peta obletnica enega najbolj obiskanih (če že ne najbolj obiskanega) spletnih portalov. You Tube praznuje pet let! Na današnji dan, 17. maja 2005, so Američani Chad Hurley, Steve Chen in Jawed Karim "zalaufali" You Tube. V tem času delovanja si je izboril prostor v družbi, kakršnega imajo le veliki izdelki oz. zgodovinske blagovne znamke. Mislim, da danes nihče več ne potrebuje razlage kaj je You Tube ali njegova preprosta kratica YT.

Postal je sinonim za eno največjih zbirk video vsebin, ki so dostopne tako rekoč vsakemu, ki ima spletno povezavo. Posnetke najdemo bodisi na zasebnih spletnih straneh bodisi na uradnih portalih televizij, časopisov, ustanov ... Preko dve milijardi dnevnih obiskov posnetkov popeljejo  spletne mornarje tako rekoč povsod: od znanosti do zabave in glasbe preko vsakdanjih prizorov iz celotnega sveta. 

Globalna platforma je s svojo dostopnostjo in širokim krogom uporabnikov okužila ne samo mlade, ampak tudi proizvajalce telefonov, digitalnih kamer, računalnikov ... In tako danes nosimo v žepu cel svet, ker če ne vidiš takoj zadnjega videoclipa najpopularnejše skupine, si že za v muzej.

Dachau-v sliki

Ostale so "odprte" še slike iz koncentracijskega taborišča v Dachauu. Ko sem prebiral zgodovinsko literaturo te zvrsti, sem si težko predstavljal, kako je lahko zgledalo življenje v taborišču. Mislim, da sem razumel, da z ideologijami, vojno in človekovimi pravicami se ni za igrat. In da je tak način življenja zelo krut.

Italijanski avtor Primo Levi je s svojo knjigo Se questo e' un uomo opisal na slikovit način mučenja, ki so jih dnevno prestajali interniranci. Drugi del pripovedi dopolnjuje s knjigo La tregua, ki opisuje pot iz taborišča v rodno Italijo - preko Sibirije. Ko sem v srednji šoli gledal gledališko predstavo znamenitega Dnevnika Anne Frank, se mi je zdelo, da sem potopljen v dogajanje in zgodovinski čas. Moč gledališča. Obisk taborišča pa se ne da opisati.

Slike so črno-bele, ker simbolika in trpljenje ne potrebujeta barv. Dodatnih opisov tudi ne.

  

Vse zanke spleta - otroška pornografija na internetu

Otroška spletna pornografija in seksualni turizem sta resna problema naše družbe o katerih se le občasno spregovori. V medijih pa ni prostora za tako kruto realnost, saj si le težko priznamo, da obstaja. Ta "turistična panoga" je v razcvetu in spletni pedofili se s pomočjo socialnih mrež povezujejo v družbe, ki omogočajo večjo in boljšo izmenjavo pornografskega gradiva.  V nadaljevanju prilagam intervju objavljen v spletni reviji PaulusWeb z italijanskim duhovnikom, Fortunato Di Noto, ki je pred več kot dvajsetimi leti ustanovil in še danes vodi prostovoljno organizacijo proti širjenju otroške (spletne) pornografije. Združenje Meter se ukvarja z zasledovanjem spletnih uporabnikov, ki širijo otroško pornografijo.

V svojih odgovorih odprto spregovori o dinamiki iskanja pornografije v sodobni družbi, vlogoi spleta in socialnih mrež, odgovornosti Cerkve in o pretresljivih podatkih o sodobnih uporabnikih interneta. Otroška pornografija letno ustvari 13 milijard evrov prihodkov, kar je zastrašujoče veliko.

18 indagati per divulgazione e detenzione di materiale pedopornografico su Internet: è il risultato dell’ultimo bliz della Polizia Postale di Catania, scattato il 6 maggio a concludere un’operazione partita da una segnalazione dell’Associazione Meter. Che oggi gode della massima stima nazionale e internazionale. Ma non è sempre stato così. Converrebbe scorrere all’indietro gli archivi dei quotidiani online per rendersi conto che una decina d’anni fa la parola d’ordine sulla bocca di tanti ministri e onorevoli fosse “non creare allarmi sociali”. Nonostante il palese vuoto normativo. Quando ammettere la diffusione del male non andava giù a nessuno. Don Fortunato Di Noto ci lavora da oltre vent’anni. Ha affrontato subito la marea nera che montava sul web, senza sconti né illusioni. Lo hanno ripetutamente accusato di dare la caccia alle streghe. Ora il Presidente della Repubblica invia annualmente a Meter il proprio Messaggio in occasione della XIV Giornata dei Bambini Vittime della violenza, dello sfruttamento e dell’indifferenza. E quest’anno anche papa Benedetto XVI ha voluto esprimere la propria stima e incoraggiamento all’Associazione di Avola (Sr). «Caro Papa, non ti sentire mai solo» hanno risposto i bambini in una lettera commovente rivolta al Santo Padre. Una lettera per la quale Benedetto XVI ha voluto inviare il suo ringraziamento pochi giorni dopo. Don Di Noto ne è chiaramente contento.

Partiamo dallo speciale saluto che il Santo Padre ha rivolto alla vostra Associazione lo scorso 25 aprile...
«Sono più che felice che il Santo Padre abbia voluto concederci un riconoscimento di così alto profilo. Evidentemente il nostro impegno è stato conosciuto e apprezzato, anche perché si tratta di un impegno sereno, equilibrato, silenzioso. Che si preoccupa non solo di tutelare le vittime e di prevenire gli abusi, ma anche d’informare le comunità cristiane in Italia e all’estero, nonché di seguire i rapporti istituzionale con vari governi. Un riconoscimento, quello di papa Benedetto, che ci sprona a fare sempre di più e a fare bene, secondo un criterio di attenzione e di cura adatto alle delicate situazioni di sofferenza dei bambini».

Come cominciarono i primi passi di Meter intorno al 1989. Perché proprio lei – un sacerdote – si sentì chiamato in prima persona a occuparsi delle vittime di abusi?
«Teniamo conto che in quegli anni mancava una normativa adeguata a tutelare in maniera efficace i diritti dell’infanzia. Proprio nel 1989 si era appena visto il barlume della Convenzione del Fanciullo... nulla a che vedere che l’apparato di cui godiamo oggi, però.

Personalmente c’è stata quasi una coincidenza profetica tra quanto stavo vivendo all’inizio del mio sacerdozio e ciò che poi è avvenuto. Da una parte, io sono sempre stato innamorato delle nuove tecnologie e posso dire di essere ormai da vent’anni un missionario della rete. Dall’altra, invece, mi venivano raccontate le storie di questi bambini: nel 1989-’90, anche se nessuno ne era a conoscenza, già circolavano le immagine pedopornografiche online. Questo mi pose automaticamente una questione: intervenire o lasciar perdere? Decisi di operare. Cominciò così un percorso con la mia comunità parrocchiale di Avola – diocesi di Noto – nella quale giunsi nel 1995. Con i giovani della parrocchia – molti dei quali oggi sono professionisti, ma soprattutto papà e mamme – abbiamo cominciato quest’avventura che ci ha portato a essere, dopo tanti anni, una delle realtà più importanti al mondo per la prevenzione degli abusi, il contrasto della pedofilia e la tutela dell’infanzia».

All’inizio non mancarono le incomprensioni, anche in ambito ecclesiale, mentre oggi le giunge questo riconoscimento. Lei, come pastore impegnato nella difesa dei più piccoli, come legge l’attuale crisi degli abusi che sta attraversando la Chiesa?
«Credo che tutto ciò che diventa purificazione sia sempre un bene. È molto importante che la Chiesa, da un punto di vista operativo, stia facendo pulizia di questi sacerdoti che si sono macchiati di così gravi reati. Dal momento in cui si sono macchiati di questi atti, questi preti non possono vivere il loro sacerdozio in pienezza: comprendiamo il perdono, ma anche la devastazione avvenuta su quei bambini, che non a caso vengono chiamiati “sopravvissuti”. La Chiesa – oggi più che mai e grazie anche alle Linee guida volute dall’attuale Pontefice – non tornerà indietro.

Non possiamo tacere. Ricordo che ancora nel 1996 scrissi al Corriere della Sera una lettera, poi pubblicata, dove invitavo a una pastorale ordinaria e limpida della Chiesa in tal senso. Se oggi ci troviamo a essere investiti dallo scandalo di alcuni sacerdoti è anche perché alcuni vescovi hanno irresponsabilmente taciuto... ma questo non lo dico io, lo dicono le dichiarazioni della Chiesa e le ultime dimissioni. Questo ovviamente comporta un dolore da una parte, ma dall’altra un impegno ulteriore. Insieme possiamo sicuramente far sì che la Chiesa sia sempre un luogo accogliente e di protezione, ma soprattutto un luogo di annuncio dell’amore di Dio. E questa è la cosa più importante».

Il tema della 44ma Giornata Mondiale delle Comunicazioni Sociali investe proprio la presenza del sacerdote nella rete, esperienza che lei vive da lungo tempo. Come si è andato regolarizzando il web, in questi anni?
«Partiamo dal fatto che internet è un dono di Dio all’uomo e deve essere utilizzato nel migliore dei modi. È un mezzo che ha cambiato le relazioni e il nostro modo di percepire la realtà, ma proprio perché “mezzo”, chi lo utilizza ha una responsabilità etica... l’uomo non può limitarsi ad “abitare” il web, proprio perché nel web l’uomo testimonia se stesso. E se l’uomo ha una sua identità, coerenza e responsabilità, testimonia ciò è e ciò che ha incontrato: per noi cristiani Gesù Cristo, per tanti altri l’onestà di vivere nella verità e nella giustizia.

Per di più, internet è un processo irreversibile. Evitiamo perciò di pensare a censurarlo o chiuderlo; e tuttavia, proprio perché è un mezzo che veicola l’uomo, non nascondiamoci che ci sono molti uomini che hanno scelto il male e veicolano e amplificano il proprio male. Per questo il web è diventato anche un pericoloso strumento invasivo di cybercrime, di pedofilia online, di adescamento di bambini... Ma chiediamoci anche: perché questo può avvenire? perché un bambino può cadere nella trappola dell’adescamento? Molte volte perché c’è una privazione affettiva nella realtà quotidiana della loro vita.

Internet può diventare uno strumento per la comunicazione del vangelo, ma anche uno strumento di lucro sulle foto o video pedopornografiche di bambini che sono stati violati. Il problema non è il mezzo, ma l’uomo».

L’avvento del web 2.0 e dei social network ha imposto un cambio di prospettiva?
«Tantissimo. Personalmente, sono convinto che il fenomeno dei social network finirà tra cinque anni, dopo questo boom e le utilizzazioni spesso improprie. Questo creare relazioni, o ritrovarle, è interessantissimo, ma siamo onesti: su FaceBook, anche se ho duemila “amici”, mi sento molto più solo che nella vita reale. Su questa piattaforma la comunicazione avviene solo per alcuni aspetti superficiali o molto pratici.

Eppure la mia presenza sui social network può essere di aiuto per chi ne ha bisogno, per chi cerca di superare un dolore o attraversa una fatica. L’uomo ha necessità di relazione. E la vita virtuale deve vivere di vita reale. Non dimentichiamolo, altrimenti rischiamo di diventare non persone, ma avatar... cioè illusioni di uomini reali».

A questo proposito – secondo i dati da voi forniti nel volume L’innocenza tradita (Città Nuova 2006) – l’età del cyberpedofilo si aggira tra i 21 e i 30 anni... ovvero l’età in cui le energie affettive dovrebbero esplodere nella vita reale. Dati confermati a oggi?
«Sono dati purtroppo riconfermati. Non solo. Come Associazione Meter stiamo studiando le modificazioni di profilo del cyberpedofilo, perché l’età si sta abbassando ulteriormente. Tanto che abbiamo oramai minori che abusano di altri minori. Vediamo quincenni e sedicenni che fanno di tutto, abusando di bambini anche molto più piccoli. Questo dimostra come la banalizzazione – della relazione affettiva e sessuale da una parte, e dall’altra del corpo come strumento di comunicazione dell’amore pervertito in strumento di soddisfacimento immediato – stia creando molti e seri problemi.

Assistiamo inoltre al crescere di un altro filone drammatico, quello dell’infantofilia, dove le vittime hanno tra gli 0 ai 2 anni al massimo. Il profilo del cyberpedofilo, dunque, si modifica alla luce della produzione e della fruzione del materiale che viene prodotto e poi messo in rete. Questo è il grande dramma sotto gli occhi di tutti, al quale dovremmo reagire non solo commuovendoci, ma in maniera ben più forte e ben più intensa».

È stato scritto che l’altra faccia del problema della pedofilia è un Occidente affetto da pedofobia: incapace cioè di rispettare i più piccoli, impaurito dall’innocenza, preoccupato di sessualizzare quanto prima i propri giovani.
«È vero, oggi viviamo in una società adultocentrica. Tutto è a misura dell’adulto e i bambini sono adultizzati in mille maniere. Faccio un esempio banale: alle trasmissioni televisive abbiamo bambini che cantano secondo estensioni vocali non sono adatte allo sviluppo delle loro corde.

Questo succede perché tutto ciò che riguarda l’infanzia, nel mondo occidentale, è misurato secondo le regole della produzione: il bambino è diventato merce e produce merce. Produce benessere. Basti dire come la pedopornografia fa un giro di affari di 13 miliardi di euro l’anno: quale migliore dimostrazione di bambini trasformati in oggetti di consumo!».

Cos’ha da dire a questa società la religione del Dio che si è fatto Bambino?
«Dobbiamo tornare a guardare a questo Bambino per il nostro operare e agire bene. Forse è maturo il momento per fare un patto educativo comune, per creare non steccati ma collaborazione fattiva, affinché ognuno apporti ciò che è bene per domani.

In fondo, ciò che abbiamo fra le mani è il futuro: i bambini crescono e attraverso l’educazione formiamo gli uomini e le donne di domani, che promuoveranno e faranno il bene.

Rendiamoci conto che il digital divide non riguarda solo internet, e nemmeno la povertà materiale, quanto invece la povertà affettiva che nutre le deviazioni e le assurde speculazioni che avvengono sulla pelle degli esseri umani. Molto già si fa – e molto fa la Chiesa cattolica attraverso l’aspetto educativo e di formazione – ma, insieme, bisogna fare di più».

Paolo Pegoraro

Zucchero - Pane e sale

Pesem, ki bi lahko bila soundtrack današnjega deževnega jutra.

Rimljani v Izoli

Turistične destinacije v tujini so vedno bolj mikavne od domačih. Običajno zamahnemo z roko in si mislimo, da doma itak že vse poznamo. Pogosto ni tako. Po Münchnu sem se zamislil nad tem, da smo Slovenci slabi ponudniki turističnih zanimivosti, čeprav imamo kaj pokazati. Predlagam branje te novice na spletnem Mandraču - tedniku Izolanov.

Porabil bom nekaj besed o rimski vili, ki je nekoč stala v današnjem Simonovem zalivu v Izoli. Opisani objekt je eden pomembnejših rimskih ostankov na Jadranski obali. Poleg obsežne velikosti hrani v sebi prave umetniške bisere.  In zakaj o tem pišem? Ker je objekt javnosti bolj ali manj neznan, ker je turizem - kljub mogočnim besedam politikov - še vedno zapostavljen in zanemarjen in ker zapravljamo edinstvene turistične (in gospodarske) priložnosti.

Sedaj pa k vili. Arheologi so izmerili velikost vile, ki naj bi bila skoraj 3.000 kvadratnih metrov h katerim pa je treba dodati še gospodarske objekte ter pristanišče. Slednje naj bi veljajo za enega največjih v zahodnem delu Istre. Danes so ob močnejši oseki vidni deli valobrana,  ki je sicer skrit pod morsko gladino. Pomol je bil prezidan v plažo.

Najdbo/ostanke v Simonovem zalivu (San Simon) sta opisovala že znani izolski zgodovinar in  prvi kartograf Istre Pietro Coppo v 16. ter koprski škof Paolo Naldini v 18. stoletju. Arheologi "moderne dobe" so kljub plenitvam našli veliko amfor, keramičnih posod, krožnikov, steklene kozarce, sponke, novce, dele korintskega stebra, fragmente fresk, svinčen kipec boginje zmage ... Tla vile so bile tlakovana s črno-belim mozaikom, ki obsega nekaj sto kvadratnih metrov. In kaj naj bi počela taka stavba v tedanjem Haliaetumu?

Najlepša rimska vila severno od Brionov iz časov cesarja Avgusta bi lahko pripadala kakemu rimskemu senatorju, ki si je na tem kosu cesarstva uredil pregrešno razkošno podeželsko rezidenco.  Že omenjeno pristanišče-pomol (dolg 55 in širok nekaj več kot 5 metrov) je lahko sprejelo ladje do 25 metrov, natovorjene z lesom, soljo, oljem, vinom in drugimi dragocenostmi. Najverjetneje je pristanišče obratovalo čez celo leto in tako predstavljajo pomembno "logistično" točko v Istri.

Kaj pa danes? Danes je objekt porušen, delno so vidni le temelji vile z ostanki valobrana. Širši javnosti je kompleks neznan. V preteklosti so si razni šakali nagrebli "spominkov" in  najdbam ni nihče namenil večje pozornosti. 

Arheologom in turističnim operaterjem bi morali tako občina kot država nameniti kak evrski tisočak, da bi lahko dostojno uredili arheološki park, izdali kako brošuro, organizirali dnevne vodene oglede in kar je treba turistom ponuditi, da bi v zameno pustili svoje evre tudi v Izoli.

Seveda tako pomemben objekt bi moral biti znan širši javnosti, ob njem pa stati kaj bolj uglednega, kot zaraščeno grmovje, rjaste ograje in propadajoča plaža.

Dokler ne bomo znali sami dovolj ceniti lastne kulturne in zgodovinske dediščine, ne moremo tega zahtevati od tujcev.

Do kdaj še taka sramota in zanemarjanje lastne kulture?

München v sliki

Danes pa obljubljene slike iz Münchna. Bavarska prestolnica je vsekakor vredna ogleda, ker nam je relativno blizu (slabih 5 ur z avtom) in se ne bohoti s pretiranimi cenami. Mesto je zgledno urejeno, javni prevoz pa nadpovprečno učinkovit. Poleg podzemne železnice po mestu peljejo avtobusi, tramvaji ter primestni vlaki. Vse je čisto in urejeno. Destinacija je mikavna, ker ponuja neskončne možnosti preživetja počitnic. Pivnice - ki jih ne morem in ne smem izpustiti - imajo svoj poseben čar, saj pivu dodata poseben okus ravno njihovo ozračje in okolje.

Zanimiv ogled je Marijina cerkev, ki s čebulastima zvonikoma predstavlja prepoznavno ikono mesta. Notranjost je - po osebnem okusu, seveda - zelo lepa, ker je gotika razpoznavna v čistih linijah. 

Mestno središče ima veliko točk, ki so vredne ogleda, stavbe različnih slogov in zgodovinskih obdobji pa vključuje v "en sam prostor". Staro se združuje z novim, vendar tako, da lahko še vedno ločimo staro in sodobno arhitekturo. Vsak vidnejši objekt se staplja v neko celoto, ki je dovršen sklop arhitekturnih posebnosti. 

 

Eden od biserov mesta je znameniti tehniški muzej oz. Deutsches Museum. Temu hramu tehnike, napredka, izumov, razvoja in tehnologije velja nameniti vsaj (en) cel dan.

Muzej odpre ob 9h in zapre ob 17h ... z dobro kondicijo, hitrim korakom in kratkimi počitki se da veliko videt. Za ogled je polna cena (samo) 8 €, kar nedvomno predstavlja pravično plačilo tako ugledni zbirki. Slednja se ponaša s približno 28.000 eksponati in zajema skoraj vsa področja človeških izumov. Oddelki gredo od pomorstva do medicine, od letalstva do nano tehnologij, rudarstva, okolja, robotike, papirja in tiska, fotografije, steklarstva, optike, astronomije, geodezije, živilske tehnologije ... in ja, še bi lahko našteval. 

Muzej je ogromen. Šest nadstropji čudenja, interaktivnega obiska (razni gumbki, eksperimenti in ročke so še dodatno popestrile obisk) in spoznavanja. 

Všeč so mi bili napisi pod predmeti in predstavitveni panoji, ki so ponujali dobre razlage, da so strokovnost združile s poučnim. Nepogrešljiv eksponat je Faucaultovo nihalo:

Pa starodobniki:

In celo ladijski bat. A bi lahko bil še od česa drugega?

Kopije vesoljskih vozil, astronavt v vesolju in makete raket so bili najbolj oblegani predmeti.
 

 

Toda če ne bi bilo Gutenberga, kdo ve, ali bi danes lahko brali o Münchnu na tem spletnem dnevniku. 

 

... da tudi prava(!) letala so noter ... 

... in prava mini tovarna opek, ki jih prijazen gospod pred obiskovalci zmesi, oblikuje in speče.

 Skratka, kraj vreden ogleda!


München je privlačno in prijazno mesto, ki poleg bogate turistične ponudbe prinaša obiskovalcem neštete možnosti odkrivanja tehniške zgodovine zahodnega sveta in Evrope.

Dachau-ravno danes!

Dragi prijatelji MMT, opravičujem se za e-molk, vendar sem bil čez vikend v Münchnu na "kulturnem oddihu". Kaj več o tem (s fotografijam) v naslednjih dneh. Danes je pomemben dan, ki je vreden, da mu tudi na MMT namenim nekaj pozornosti. Pred 65. leti se je v Evropi končala druga svetovna vojna. In - ironija - ravno danes sem obiskal taborišče Dachau pri Münchnu. To taborišče je bilo osvobojeno med zadnjimi, to je 8. maja 1945. Taborišče je kraj spomina, ki zaradi svoje zgodovine pusti vsakega obiskovalca brez besed.

Urejen spominski park, nekaj barak, muzej, zapori, pazniški stolpi, ograja, zid, bodeča žica ...

V meni je zavladala zmeda ... občutek tesnobe. In hvaležnosti, da lahko živimo v družbi, ki pušča posamezniku svobodo in išče izhode iz težav v miru. Med ogledom panojev, razlag in razstavljenih predmetov me je preplavila zavest, da so vsakdanja hrana, topla postelja, pošteno plačano delo, čas za počitek ... velike dobrine. Darovi. In premalo sem za vse to hvaležen, ker mislim, da je samoumevno. Pa vendar, vse visi na tako tanki nitki. Vse ali nič.

Taborišče je izkušnja niča, ki človeku odvzame istovetnosti v najbolj organskem delu: ime. Svoboda. Dostojanstvo.

Evropa je plačala visok (in zelo krut) davek za to, kar danes živimo in uživamo.

NYT: neskončno dolga zgodba

Na internetnih spletnih časopisih se pojavljajo članki, ki spodbijajo nedavno pisanje New York Timesa o spolnih zlorabah v škofiji Milwaukee. Objavi je sledil klamorozni in glasni val oporekanj, ki se nadaljuje v dobi dokazovanja napačnih trditev in tez, ki niso bile predstavljene v celoti. Več o tem si lahko preberete na tem spletnem mestu.

Mehanizem akcija-reakcija je razumljiv in sestavni del sodobnih medijev, toda gre za mehanizem, ki ostaja na ravni retorike in ne izkorenini najtežji del: dokazov. Dejstvo je, da nihče še ni ovrgel tistega najbolj zanimivega dela v članku NYT, ki so original dokumenti. Seveda je uredniška logika NYT v židovskih rokah, toda dokumenti ki so objavljeni, so "izšli" iz katoliških pisarn.

Postavlja se torej vprašanje, zakaj tako spretno iščemo različne "izhodne strategije", ki temeljijo na teorijah in ne ubiramo poti materialnih dokazov?

Druga svečka na MMT

Mala miselna tržnica (MMT) se bliža svoji drugi obletnici delovanja. V e-sorodstvu s Kosoblejko, vstopa v drugo leto svojega obratovanja. Skoraj 350 objav in nepregledno število komentarjev potrjuje zvestobo obiskovalcev, za katero se iskreno zahvaljujem. 

Naj bo druga svečka na tej virtualni torti tudi priložnost za hvaležnost vsem, ki me spodbujate k »bloganju« z novimi idejami in izzivi. Hvala za potrpežljivost in dosledno spremljanje. Hvala za virtualna prijateljstva in pomoč v tehničnih zagatah.

Kot ste opazili sem v zadnjem času dodal »naložbe na tuje trge«, ki so html skripti za povezavo s Twitterjem. To omogoča "dvosmerno" povezavo med Twitterjem in blogom ter ponuja povezljivost na več področjih.

Dodana je podstran – kar sem dolgo časa pogrešal pri tej platformi – za video vsebine. Video tržnica je neke vrste kanal, kjer najdete posnetke, spote in druge kratke multimedijske popestritve vašega obiska MMT.

Koristim priložnost, da ponovno spomnim na sosednje stojnice, ki jih močno priporočam. Zakaj? Vsak dan sledimo toku novic o najrazličnejših dogodkih, ki se odvijajo blizu in daleč. Morda ne opazimo, a medijsko bombardiranje pogosto povzroča, da gre vse narobe, da vse propada in so okrog nas sami problemi. Pa vendar ni tako! Če pogledate na prijateljske bloge, boste hitro videli koliko lepega je v vsakdanjem življenju: zgodovina, poezija & duhovništvo, materinstvo, študentsko življenje, tehnološka znanost, kaplansko življenje, fotografija, vsakdanja razmišljanja, zanimive novosti, vsega po malo v dobri obliki… Na svetu niso same nesreče, zato si polepšajte dan z dobrim branjem. Tudi na MMT!

Nov prevod Svetega pisma

Po štirinajstih letih je izšel nov prevod Svetega pisma, ki prinaša besedila Nove zaveze in Psalmov. Velik projekt je vodil, koordiniral in urejal akad. prof. Jože Krašovec, ki velja tako v slovenskem kot tudi v mednarodnem prostoru za biblično avtoriteto.

Skupina prevajalcev je zajemala bibliciste, jezikoslovce, glasbenike ... in tako imamo danes obsežno delo, ki postavlja nov mejnik v naši zgodovini.

Več si lahko preberete na spletni strani Cerkve na Slovenskem ali prisluhnete oddaji na programu Ars Radia Slovenije.

In zakaj je bil potreben nov prevod? Del odgovora boste lahko poslušali v oddaji, sicer pa ga izpostavlja akad. dr. Jože Krašovec: 

prevajanje in branje poteka v znamenju iskanja skladne celote v povezanosti objektivnih podatkov in izkušnje o presežnem pomenu. Tako se vključujemo v celotno ozadje nazorov, verovanja in vrednot, zakonov splošne logike in težnje k sintezi, ki pomirja naš razum in naše srce.

Doc. dr. Maksimilijan Matjaž pa je v svojem prispevku na Teološki fakulteti ob predstavitvi novega prevoda izpostavil:

Na podlagi vseh dosedanjih izkušenj smo se pri novem prevodu trudili, da bi dosegli še večjo skladnost prevoda z izvirnim besedilom glede na slog, literarne figure in retoriko izvirnega besedila. Pri tem pa smo močneje upoštevali dobre in uveljavljene rešitve starejših prevodov, tako patrističnih kot slovenskih. Velika skrb je veljala natančnemu prevajanju vseh izrazov ter poenotenju besedišča in stalnih besednih zvez, da bi se na ta način čim bolj približali izvirni misli in slogu. Pri težje razumljivih mestih smo upoštevali pomen sobesedila in tekstno-kritične različice.

Zdi se, da je nov prevod namenjen samo študijskim namenom, vendar Sveto pismo je napisano tako, da nagovarja vse ljudi v vseh življenjskih okoliščinah. Tudi neuke, tudi preproste in neizobražene. Sveto pismo  se mi zdi privlačno, ker v zgodbah, prizorih, dogodkih ... je človekova omejenost dopolnjena z Božjo presežnostjo in zagotovilom upanja.

Rešimo železnice, toda poceni!

Minuli teden je našo državo obiskal nemški manager in si je ogledal stanje državnih železnic. Namen je, da jih reši, ker po dvajsetih letih se  z njimi ni zgodilo nič pametnega in niti nič posebnega. Razen velikih dolgov.  Vsem se zdi, da je honorar ki ga zahteva, previsok. Če pogledamo, da naj bi njegova letna "plača" bila nekaj čez milijon evrov, opazimo, da je znesek res visok. Toda na dolgi rok, bi naše SŽ imele od tega  dobiček, koristno znanje in podlago za nadaljnji razvoj.  

Zakaj temu nesrečnežu, ki je edini pokazal malo dobre volje do naših železnic, ne dajo poštenega plačila? Takega kot si zasluži, če izpelje SŽ iz bede in sramu, kamor so jih potisnili nesposobnih kadri.

Kako neokusno je gledati številke dodatno porabljenih milijard evrov (!) za avtoceste in se stiskaško pogajati za en milijon.

Živel 1. maj!

Ponekod praznik dela ohranja svoj duh. In tradicijo. Vsako leto v Škednju pri Trstu v čast prvemu maju "sušijo cunje". Letošnja izvedba zgleda takole:

Povečano:

Prvi maj: kmalu ga ne bo več

Prvi maj je praznik iz časov, ko so redki dirigirali in mnogi delali. Časi, ko je bila stopnja brezposelnosti neznan pojem ali umetno odpravljena in ko je kapital (še) trkal na vrata naše družbe. Danes vsi pravijo, da je drugače, da smo na slabšem, da je težje ...

Do ene mere se lahko strinjam. V spodnji objavi so/ste preko komentarjev pokazali na mnoge plati zgodbe o spolnih zlorabah, ki jih pogosto spregledamo in so pomembni. Seveda vsak glas šteje. Tudi glede praznika dela lahko povem, da ima mnogo plati, ki so pozitivne in negativne. Praznik dela in delavstva bi moral dati naši družbi podoben zagon, ki ga je dal tistim upornikom, ki so pred skoraj 150-imi leti zahtevali pravice, ki jih danes uživamo.

Ne pozivam k uporom ali nasilju, ampak v mislih imam tenkočutnost do malega človeka, ki je prezrt in postavljen v drugorazredni položaj. Dejstvo je, da živimo v kapitalizmu in to prinaša vladavino kapitala, saj ga naša civilizacija dojema kot božanstvo, ki bo rešilo vse težave. V resnici gre prej za prekletstvo, ki mnoge težave prinaša. Kapital mora biti sredstvo, zgolj pripomoček, ki nam olajša življenje, nudi možnost za izmenjavo dobrin. Sedanja vloga kapitala pa je izrinila pomen človeka, osebe, in prinaša nekontrolirano oddaljevanje družbenih slojev.

V vladavini kapitala se vloga ljudi predrugači do take mere, da popači družbo. Zato je danes pogled na delo (pošteno in resno delo) izrazito zaničevalen, ker nihče ne ceni fizičnih poklicev: vzdrževalci objektov, mehaniki, kuharice, čistilke, varnostniki, kmetje ... Vrednota je, da z minimalnim naporom pridemo do lahkih zaslužkov (tudi nepošteno) in se uveljavimo v družbi. Človek je podrejen kapitalu in delo dobiva status nepotrebne sramote, ki doleti tiste, ki niso dovolj "prebrisani".

Zaradi naraščanja brezposelnosti in družbenega stanja postaja praznik dela vedno manj praznovan in redek dogodek, ker je vedno več ljudi ... brez dela.