La fiera della Maddalena

A lungo ho riflettuto quale sarebbe stato il contenuto giusto per la giornata di oggi. E devo dire che all'orizzonte non si prospettava nulla di interessante. Interessante nel contesto della giornata e, interessante, da poter essere attraente. Quindi ... una canzone che spesso dice più di mille parole. La fiera della Maddalena di Fabrizio De Andrè. Buon ascolto e buona domenica. Per me e' la settima giornata lavorativa, di una lunga settimana di dodici giorni lavorativi.

Kaj lahko pričakujemo danes in jutri?

Priprave na Slovenski evharistični kongres gredo h koncu. Samo še zadnja estetika in potem bodo stvari stekle, tako kot morajo. Upajmo! Kongres predstavlja pomemben verski dogodek, ki bo v obliki shoda združil veliko število ljudi. Upam, da ne dojema kdo tega dogodka kot "preštevanje" množice, ampak kot priložnost za preseganje individualizma, gradnjo skupnosti in iskanje medsebojnih povezav. Posameznik kot izolirana enota je obsojen na propad - kar dokazujejo številni primeri v zgodovini naše civilizacije - in samo kot skupnost lahko uspešno napredujemo.

Kongres v tem kontekstu lahko predstavlja priložnost, da tudi Slovenci kot narod poiščemo načine, kako priti do ugodne, trajne in spravne rešitve naše polpretekle zgodovine. Da, tista zgodovina, ki ko se jo omeni v kakem pogovoru, še danes razdvaja. Lahko pričakujem, da bo  ta verski shod vsaj na verskem, duhovnem, nivoju ponudil nek začetek. Maša ni nikoli sama sebi namen, ker zakramenti niso sredstvo, ampak cilj. In če je cilj predaleč, lahko postavimo nek temelj, da do cilja pridemo. 

Sicer pa je današnji dan bolj "diplomatsko" naravnan, saj bo državni tajnik Svetega sedeža obiskal predstavnike naše oblasti.

JAR - stadion

Če se dopoldne najde čas za resnejše teme, popoldne se prileže kaj bolj sproščujočega. Še tri dni do evharističnega kongresa v Celju in prav tako tri dni do JAR. Bliža se pomemben športni dogodek in čeprav nisem nogometni navdušenec - nikoli bil - se mi zdi ta video zelo dober. Veliki stadion ki so ga zgradili v 14 mesecih v Johannesburgu, bo lahko sprejel do 95.000 oseb. Veličastno arhitekturno in gradbeno delo je opravila ekipa strokovnjakov in (zgoščen) potek del si lahko ogledate na tem posnetku:

Spolnost & evharistija - velika pustolovščina

Če bi se izognil občutljivemu in bolečemu poglavju spolnih zlorab mislim, da bi izpustil nekaj pomembnega in bi bilo razmišljanje o evharistiji in spolnosti pomanjkljivo. Veliko žalostnih škandalov o spolnih zlorabah mladoletnikov so duhovniki ali redovniki počeli, ker niso bili sposobni vzpostaviti zrelih odnosov s sebi enakimi. Tako so iskali odnose, v katerih so oni sami imeli oblast in nadzor. Hoteli so ostati neranljivi. Pater Radcliffe pravi, da "pri zadnji večerji Jezus vzame kruh in ga da svojim učencev ter reče: »To je moje telo, ki se daje za vas.« On izroča samega sebe. Namesto, da bi imel nadzor nad učenci, se jim izroči, da z njim naredijo, kar hočejo. In dobro vemo, kaj so storili. To je neskončna ranljivost prave ljubezni". 

Prava ljubezen je velika pustolovščina, ki predstavlja konfrontacijo s seboj in drugimi. In kako priti do prave ljubezni? O tem pa je najbolje, da navedem kar besede našega dominikanskega p. Radcliffea:

Moramo se naučiti odpreti oči in videti obraze tistih, ki so pred nami. Kako pogosto pa v resnici odpiramo oči, da bi videli obraze ljudi in jih videli take, kot so? Moramo se naučiti vedrosti in nehati z nemiri iz preteklosti in prihodnosti. Sedanji trenutek je tisti, v katerem se začenja večnost. Eckhart sprašuje: »Kaj je danes?« In drugi odgovori: »Večnost.« 

Pri zadnji večerji je Jezus zgrabil sedanji trenutek. Namesto da bi se vznemirjal zaradi tistega, kar je naredil Juda ali ker so se bližali vojaki, je živel sedanji trenutek. Vzel je kruh, ga razlomil in ponudil učencem rekoč: »To je moje telo, ki se daje za vas.« Vsaka maša nas potopi v to večno sedanjost. V tistem trenutku smo lahko ob neki osebi, tihi in mirni v njeni prisotnosti. Zdaj je trenutek, v katerem lahko odprem oči in jo vidim. Zakaj sem tako zaseden, da tekam na vse konce in mislim na tisto, kar se bo zgodilo potem, ker tako bi se lahko zgodilo, da ne bi videl obraza, ki je pred mano, njegovo lepoto, njegove rane, njegovo veselje in njegove skrbi. Skratka, čistost pomeni odpreti oči! 

Končno, vsaka družba živi iz zgodb. Naša družba ima svoje tipične zgodbe. Ponavadi niso romantične. Fant spozna punco, se zaljubi in živita srečno za vedno. To je lepa zgodba, ki se pogosto zgodi. Če pa pomislimo, da je edina zgodba, ki je mogoča, potem imamo malo možnosti, da jo živimo. Našo domišljijo moramo hraniti s takimi zgodbami, ki govorijo o načinih življenja in ljubezni. Zato so tako pomembna življenja svetnikov. Pokazala so nam, da se lahko na veliko načinov junaško ljubi. Kot poročeni ali samski, kot redovniki ali laiki. Zelo me je ganil življenjepis Nelsona Mandele z naslovom The long road to freedom. To je človek, ki je vse svoje življenje dal za dosego pravičnosti in odpravo apartheida. To pa pomeni, da ni mogel živeti zakonsko življenje, saj je veliko let preživel v zaporu. 

Vsaka ljubezen, tako tista med poročenimi kot samskimi, mora biti osvobajajoča. Bog je vedno tisti, ki nas ljubi bolj od tistega, ki je ljubljen. To pomeni, da se moramo odpovedati temu, da bi ljudje postali preveč odvisni od nekoga in ne bi zavzeli osrednje vloge v njihovem življenju. Nekdo mora vedno iskati drugačne oblike podpore ljudem, druge stebre, da bi tako nehal biti (tako) pomemben. Vprašanje, ki si ga vsakdo mora postaviti je: »Ali moja ljubezen nekoga dela močnejšega, bolj svobodnega, ali pa ga dela slabotnejšega in bolj odvisnega od mene.?« 

Še zadnje razmišljanje in potem končam. Naučiti se ljubiti je težka naloga. Ne vemo, kaj nam prinaša in kam nas vodi. Naše življenje bo pretreseno zaradi nje. Zgodilo se bo, da se bomo poškodovali, ranili. Lažje bi bilo imeti kamnita srca kot pa mesena, toda potem bi bili mrtvi! Če pa smo mrtvi, ne moremo govoriti o Bogu življenja. Kako pa potem najti pogum in živeti pot, ki vodi v smrt in k vstajenju? 

Pri vsaki maši se spominjamo, da je Jezus prelil svojo kri v odpuščanje grehov. To ne pomeni, da je moral pomiriti nekega divjega Boga. Tudi ne pomeni samo to, da ko se zmotimo, gremo k spovedi in nam je odpuščeno. To pomeni veliko več. V vsaki naši bitki moramo postati osebe, ki ljubijo in so žive. Božja milost je z nami v trenutkih padcev in zmede, da nas ponovno postavi na noge. Na enak način kot je Bog na velikonočno nedeljo spremenil veliki petek v dan, ki prinaša blagoslov, tako smo tudi mi lahko prepričani, da bodo vsi naši poskusi, da bi ljubili, obrodili sadove. Zato se ne bojmo ničesar! Lahko se spustimo v to pustolovščino z zaupanjem in pogumom.

JAR - glasbena vizitka

Zadnji dnevi pred nastopom Slovenije v JAR. Pospremimo jih s pesmijo in pristnim afriškim ritmom:

Spolnost & evharistija - Ljubiti je nevarno!

Dominikanec Radcliffe razmišljanje o spolnosti in evharistiji pelje v vode ljubezni.  Pričakovano. Odpreti se ljubezni je zelo nevarno, saj se zelo verjetno pri tem tudi ranimo. Zadnja večerja je zgodba tveganja ljubezni. Jezus je umrl prav zato, ker je ljubil. Nekdo ki obudi globoke in osupljive želje ali strasti, tvega uničenje svoje poklicanosti in dvojno življenje. Potrebuje milost, da se izogne nevarnosti, toda ne odpreti se ljubezni je še bolj nevarno, je smrtno nevarno.

V tem miselnem okvirju lahko uporabimo citat iz knjige C. S. Lewisa: "Ljubiti v vsakem primeru pomeni bit ranljivi. Ljubi bo povzročilo, da bo tvoje srce razbito in razdeljeno. Če ga želiš ohraniti nedotaknjenega, ga ne daj nobenemu, niti živali. Previdno ga obdaj s hobiji in majhnimi luksuzi, ogibaj se vsake ljubezenske vpletenosti, varno ga zapri v žaro ali krsto svoje sebičnosti. Toda v žari – varni, temačni, negibni, brez zraka – se bo spremenilo. Ne bo se razbilo, ampak postalo bo nezlomljivo in nepoboljšljivo. Alternativa tragediji, ali vsaj tveganju tragedije, je obsodba. Edini kraj, razen nebes, kjer bo lahko popolnoma rešeno vseh nevarnosti in motenj ljubezni, je pekel" (The Four Loves, London 1960, 11).

Ničesar ni potrebno dodati. Le to, da je bilo razmišljanje pred petdesetimi leti tako preroško, da še danes strmimo in se lahko zamislimo. Če bi hoteli iskati neko tretjo pot med varno spravljenim srcem in sposobnostjo ljubiti, bi se lahko zatekli v teleskopsko človekoljubje. Približati se skrivnosti ljubezni pomeni tudi ljubiti konkretne osebe, nekatere s prijateljstvom, druge z globoko ljubeznijo. Naučiti se moramo združiti ti dve ljubezni v naše življenje.

Splošno sprejet (in v Sloveniji tudi zelo uveljavljen) katoliški pogled na človeka se ustavlja pri površnem in nenehnem puritanstvu, ki pogosto se pokaže kot neka prisila, neko pomanjkanje človeškosti. In ravno tukaj je vstop v območje ljubezni. Razumeti moramo, da je človek sestavljen iz telesa, čustev, strasti, želja, talentov, strahov ...

Celostna integracija ljubezni pa vključuje tudi čistost, ki pomeni sprejeti načelo stvarnosti. Zato p. Radcliffe dalje pravi, da "čistost ni potlačenje želja. Želje in strasti vsebujejo globoke resnice o tem, kdo smo in kaj potrebujemo. Potlačitev nas dela duhovno mrtve in take, ki se bodo nekega dne samouničili. Naše želje moramo vzgajati, odpreti moramo oči za to, kar si zaželijo in jih osvoboditi malih užitkov".

Aktualnost razmišljanja o telesnosti in ljubezni ter Tomaževe teologije lahko povežemo v točko, ki se imenuje ratio. Da, danes tako opevani razum, ki se zdi, da ponuja odgovore na vsa vprašanja. Sveti Tomaž je napisal nekaj, kar se z lahkoto narobe razume. Rekel je, da je čistost "življenje po razumu" (STh II/II, q. 151, a. 1). Zveni zelo hladno in razumarsko, kot da je čisto življenje stvar miselnega napora. Toda za Tomaža ratio (razum) pomeni živeti v stvarnem svetu, "v skladju z resnico realnih stvari." To pomeni, da živim v stvarnosti tistega kar sem in kar so osebe, ki jih resnično ljubim. Strast in želja nas lahko pripeljejo v domišljavo življenje. Čistost nas potegne z oblakov in nam pokaže stvari take kot so. Skušnjava po zatekanju v nevarno domišljijo, da smo nebeška ali angelska bitja, ki nimajo nič skupnega s spolnostjo in telesno ljubeznijo, je vedno prisotna. To bi lahko imenovali čistost, vendar je, po Radcliffeovih besedah, "perverzija čistosti". 

Težko si je predstavljati bolj realistično slavje ljubezni od zadnje večerje. Nima nič romantičnega. Jezus pravi svojim učencem preprosto in svobodno, da je prišel konec, da so ga prevarali, da ga bo Peter zatajil, da bodo drugi pobegnili.To se ne dogaja v neki restavraciji ob prižganih svečkah, ampak prizor velikega četrtka je do skrajnosti pripeljan realizem. Evharistična ljubezen nam predoči kompleksnost ljubezni, njene uspehe, bolečino, trpljenje in končno zmago.

Spolnost & evharistija - To je moje telo, ki se daje za vas

Dneve pred evharističnim kongresom v Celju bom dopolnil s pogledi in razmišljanji na temo evharistije v povezavi s človekovo spolnostjo. Prepričan sem, da smo na tem področju slabo poučeni in miselno prestrašeni, da bi si upali tak "preskok", kakor nam ga ponuja dominikanski pater.

P. Radcliffe v svojem razmišljanju o spolnosti in evharistiji nas od zadnje večerje popelje kar k sodobni družbi. Trdi da "Naša družba zelo težko razume povezavo med spolnostjo in evharistijo, kajti mi sami težimo za tem, da bi videli naša telesa kot predmete, ki nam pripadajo. Če misliš na svoje telo na način, da je poleg ostalih najpomembnejša stvar, ki jo imaš, potem spolna dejanja nimajo posebnega pomena. S svojimi stvarmi lahko delam, kar želim, če drugemu ne naredim nič slabega. Lahko uporabljam svoj pralni stroj, da zmešam barve ali zamesim testo. Moj je. Torej zakaj ne morem početi enako s svojim telesom? Saj je vendar normalno tako razmišljati, kajti od 18. stoletja dalje smo absolutizirali pravico do imetja. Biti človeška bitja pomeni posedovati".

Če pogledamo na človeka celoviteje, širše in manj pragmatično, hitro ugotovimo, da nismo samo stvari. Prav zato se tudi sporočilo zadnje večerje ozira na starejše in plemenitejše izročilo. Telo ni samo stvar, ki jo posedujem, ampak telo sem jaz. Telo je moj način bivanja, je dar, ki so mi ga podarili moji starši in, nenazadnje, Bog. Zato, kadar Jezus pravi: »To je moje telo, ki se daje za vas,« ne razpolaga z nečim, kar mu pripada, ampak posreduje drugim dar, ki je on sam. Njegovo bivanje je dar Očeta, ki ga on posreduje.

Za boljše razumevanje pa nas p. Radcliff "pelje" od evharistije do spolnosti in nazaj. Tako pravi, da je "spolni odnos poklicanost k temu, da živimo to dajanje samega sebe v dar. Tukaj sem in se dajem tebi z vsem, kar sem, zdaj in vedno. Torej nam evharistija pomaga razumeti, kaj za nas pomeni biti bitja obdarjena s spolnostjo, in spolnost nam pomaga razmeti evharistijo. Na splošno se gleda na krščansko spolno etiko, kakor da je omejevalna v primerjavi z sodobnimi navadami. Cerkev ti govori točno tisto, kar ti je dovoljeno delati! V resnici pa je temelj krščanske spolne etike učenje kako živeti odnos medsebojnega podarjanja".

Zadnja večerja je bila trenutek neizogibne krize v Jezusovi ljubezni do svojih učencev. To je bil trenutek, ki ga je moral doživeti na svoji poti od rojstva do vstajenja. Kot vedno, so bile tudi tokrat žene tiste, ki so ostale ob Jezusu do konca. Jezus pri zadnji večerji ni pobegnil od od krize, ampak je sprejel zatajitev (polom ljubezni), in jo je spremenil v trenutek daritve: "Izročam se vam".

Na tej točki p. Radcliffe razmišlja tako: "Postati zrele osebe, ki ljubijo, pomeni naleteti na neizogibne krize v katerih se zdi, da gre svet na koščke. To se dogaja na dramatičen način v najstniški dobi in se lahko zgodi skozi celo življenje. Pogosto se taka kriza zgodi pet ali šest let po tem, ko smo prevzeli svoje dolžnosti v zakonu, zvezi ali posvečenju. S krizami se moramo spopasti".

Spolnost & evharistija - pred kongresom

V svojem skromnem "arhivu" sem izbrskal članek, ki pride ravno prav za teden pred Slovenskim evharističnim kongresom. Besedo kongres bi lahko dali poševno ali v narekovaje, saj ta izraz predpostavlja neko organizirano in urejeno raziskovalno delo, poglobljeno znanstveno dogajanje, če ne celo akademski nivo prireditev. Pri nas je bil ta vidik zelo skromen, čeprav je področje evharistije še zelo nejasno in neraziskano. Zaradi družbenih sprememb pa bi bilo nujno potrebno umestiti ta zakrament v govorico sodobnega človeka. Tudi preko kongresa.

Cerkev na Slovenskem se pripravlja na enega večjih dogodkov zadnjih let.

Kljub visoki udeležbi pa leto o evharistiji in evharističnem kongresu tvega, da se vse zreducira samo na slovesnejšo mašo v Celju. Mislim, da pomanjkanje znanstvene plati lahko ohromi zastavljene cilje in pusti tako vernikom kot celotni Cerkvi le prijeten - in neučinkovit - dogodek.

Nekdanji dominikanski vodja, pater Timothy Radcliffe je v enem izmed svojih člankov na enkraten način obdelal povezavo med spolnostjo in evharistijo oz. evharistijo v povezavi s človekovo spolnostjo. Skoraj pohujšljiv binom je odlično izhodišče za razmišljanje o evharistiji, katoliškem dojemanju telesa in sodobni družbi. Nikakor ne gre za kontroverzna ali izključujoča si pojma, ampak za komplementarna elementa, ki sta tesno povezana. Pri obeh gre za dar telesa, konkretne stvarnosti, ki ima v svojem jedru ljubezen.

Določeni teologi ali teološke struje v Cerkvi "zajadrajo" v nedostopne razlage teologije in vedenje o Bogu zapletejo, kar povzroči nejasnosti ali nerazumevanje. Teologijo moramo spustiti iz oblakov v vsakdanjost preprostih ljudi!

Prva povezava med spolnostjo in evharistijo je, po besedah p. Radcliffea, zadnja večerja. Morda se zdi čudno, toda osrednje besede zadnje večerje so bile: »To je moje telo, ki se daje za vas«. Evharistija, kakor spolnost, je osredotočena na dar telesa. Celotno Pavlovo Prvo pismo Korinčanom se giblje med dvema temama: spolnost in evharistija. Apostol Pavel se zaveda, da potrebujemo razumevanje ene v luči druge. Evharistijo razumemo v luči spolnosti in spolnost razumemo v luči evharistije.

Sociala posameznika

Ko sem danes poslušal Božjo besedo (posebno prvo berilo in evangelij), sem hitro razumel, da gre za fokusiranje na Božjo dobroto. Vzporednica med njima se ponuja kar sama, saj se cela serija motivov skoraj do potankosti ponavljata v Stari in v Novi zavezi.

Razumem, da je človekova potreba po preživetju deležna odločilne Božje pozornosti, kajti samo srečen človek lahko obrača oči od zemlje k nebu. In sreča v družini, vsakdanja hrana ali socialni položaj so pomembni dejavniki našega veselja. Lik vdove je postavljen na prvo mesto. Vdova v judovskem svetu je bila "izbrisana" oseba, kajti ni imela pravic, možnosti samostojnega preživetja in niti družbenega ugleda. Starozavezni Elija in Jezus ji povrneta vlogo dostojanstva, saj čudežno obudita sina.

Ravno v tem interpretativnem ključu bi morali iskati rešitve iz socialne in družbene krize, ki pretresa našo družbo. Gosto besedičenje, programski plani, projekti ... so dobrodošli pripomočki, vendar ne smejo postati končni cilj. Od lepih besed še nihče ni bil sit.

Dimenzija sociale in vsega tistega, kar imenujemo caritas, bi morala biti usmerjena v osnovne potrebe ljudi, v iskanje njihovega dostojanstva in gradnji zaupanja. Pri slednjem je delo dvosmerno: zaupati v družbo, da bo poskrbela za šibkejše in družbi povrniti zaupanje, da so odrinjeni lahko koristni. Da, koristni, ker samo tehtanje končnega dobička ne prinese socialnega razvoja, ampak samo kapital.

Obuditev od mrtvih je velik podvig. Čudež. Gre za protinaravno dejavnost, saj smrt in minevanje sta del narave. Toda Bog je gospodar narave, zato tudi tisto, kar se nam zdi nespametno ali nepotrebno, uredi tako, da dobi nov smisel. V izpostavljenem primeru vrne posamezniku svojo vlogo in pokaže družbi novo pot za naprej. Mislim, da bi morali subjekti civilne družbe poprijeti za konkretne oblike pomoči in pokazati vladam držav, da je vsak posameznik pomemben.

V mesecu juniju ...

V že tako gost junij, se vriva tudi gosta politična scena. Ne, nič o politiki. Mislim, da je družbeno-politično dogajanje pri nas zdrsnilo pod nivo vsakega komentarja.

Gosto je zaradi dogodkov v Cerkvi, ki polnijo tako koledarje kot sejne sobe. Bliža se Slovenski evharistični kongres, ki se profilira kot pomemben verski shod in z obiskom kardinala državnega tajnika bo dobil tudi uradno, državniško noto na visoki ravni.

Mislim, da je Kongres dobra priložnost, da pogledamo na prisotne vernike iz demografsko-sociološkega vidika. Z očesom analitične presoje, saj vera ni samo klečanje. Zanima me, kdo bo prišel in kolikšna bo povprečna starost udeležencev. Pa tudi, kaj ljudem osebno pomeni evharistija (kaj piše v Katekizmu vsi vemo) ali kje so razlogi njihove vere. Zanimivi odgovori na tako "anketo" bi bili zakaj so prišli. V prihodnjih dneh bo dovolj časa še za kak razmislek.

Danes pa je praznik Rešenjega Telesa in Krvi. Ime v slovenščini ni najbolj posrečeno ... mislim, da po domače, tako kot se mu reče v Istri, lepše pove kaj je vsebina praznika: Corpus Domini. Da, tako rečejo naši nonoti v Istri. Po domače ... kar po latinsko. Gre za praznik Gospodovega Telesa, ki je med nami stvarno navzoč in povezuje sedanji, vidni, svet z nevednim. Onostranstvom. Vsebino in pomen praznika si lahko preberete tukaj. 

Današnji praznik me je spomnil na odlično razmišljanje dominikanskega patra, ki združuje evharistijo s čustvi in našo telesnostjo. Krščanstvo je vendar najbolj telesna vera od vseh, saj verujemo, da je Bog ustvaril (ta) naša telesa in da je On rekel, da so nekaj dobrega. Bog se je utelesil, prišel je med nas in si privzel človeško telo - človek kot mi. Jezus nam je dal zakrament svojega telesa in obljubil vstajenje naših teles. Hitro opazimo, da je krščanstvo zelo "telesna" vera, ki nima prav veliko skupnega z neko abstrakcijo. Prav zato bi se morali počutiti domače v naši telesni, strastni… naravi in moralo bi nam biti prijetno govoriti o čustvenosti! Vendar ko Cerkev govori o teh stvareh, ljudje o tem niso prepričani. Zakaj?