Laiki v cerkvenem vrhu

Naredimo iz Cerkve dom in šolo skupnosti. To je velik izziv, ki nas čaka v novem tisočletju, če želimo biti zvesti Božjemu načrtu in odgovoriti globokim pričakovanjem sveta.

(Janez Pavel II., Novo Millennio Ineunte)

Pred kratkim je precej prahu dvignila peticija/memorandum nemških teologov, ki se zavzemajo za odpravo celibata, uvedbo ženskega duhovništva in druge reforme v Cerkvi. Taka stališča hitro naletijo na kritike znotraj Cerkve, ki zavračajo spremembe sklicujoč se na zgodovinske, ekumenske ali pastoralne argumente. Nenadne reforme bi morda povzročile hude spore in naše skupnosti še niso pripravljene na take spremembe, vendar obstajajo še drugi možni načini modernizacije Cerkve. Morda je prišel čas, da tolikokrat poudarjeno in opevano vlogo laikov v Cerkvi tudi vzamemo zares.

Najostrejši kritiki trdijo, da kleriki znotraj Cerkve ne omogočajo debate in vse vitalne odločitve sprejemajo samo moški. Res je, da so mnogi laiki del pomembnih posvetovalnih organizmov, nekaj žensk celo opravlja vidne in pomembne vloge v Vatikanu, vendar ko gre zares, se debata hitro prenese na centre moči, kjer laiki nimajo glasu.

Jezus je rekel svojim učencem naj bodo služabniki, naj hranijo lačne in delijo svoje dobrine z ubogimi ter dajo svoje življenje za brate, kajti samo tako bodo lahko pokazali pravo ljubezen. V cerkvenem vrhu pa je nekaj takih, ki ravnajo obratno, ustvarjajo ter vzdržujejo klerikalno kulturo in pogosto cenijo bolj lojalnost kakor odgovornost. V teh okoliščinah je nujno potrebna reforma, da bo obraz Cerkvenega vodstva pomlajen in bo čim širšemu krogu ljudi dana možnost, da spregovorijo o težavah. Ob tej priložnosti so pomenljive besede, ki jih je zapisal sv. Pavlin iz Nole: »Prisluhnimo vsakemu verniku, ker iz vsakega vernika govori Božji Duh«.

In kako začeti? Nekateri bi gotovo predlagali – po vzoru nemških in kakšnega slovenskega teologa – da ukinemo celibat in odpremo vrata duhovništva ženskam, vendar obstajajo tudi druge poti reforme cerkvenih struktur, ki bi omogočile poročenim ženskam odločilno besedo v Cerkvi. Prvi predlog je sprememba kanonskega prava v tistem segmentu, ki opredeljuje vodstvene organizme Cerkve, da bi lahko tudi laiki prevzeli odgovorna in vodilna mesta.

Ponekod so škofje in duhovniki že zelo dobro uresničili smernice II. Vatikanskega koncila in laiki aktivno sooblikujejo podobo krajevne Cerkve. Ostajajo nezapolnjene vrzeli med lokalno in vesoljno Cerkvijo, kjer se sprejemajo najobčutljivejše in pomembne odločitve. Če so župnijski sveti sestavljeni samo iz laikov, ni tako na ravni škofije. Škofijski sveti in zbori škofovih svetovalcev bi že morala zasedati polovica laikov, saj jih je številčno največ. Pastorala je namenjena vernikom, zato naj soodločajo in prevzamejo odgovornost tudi na najvišji ravni. Člani takih organizmov naj bodo ljudje, ki imajo resnično radi Cerkev, so pošteni, izobraženi, razgledani in kritično pristopajo do aktualnih vprašanj. Aktivna udeležena v življenju Cerkve bi lahko privedla laike tudi v najbolj ekskluziven in zaprt klub na svetu: kardinalski zbor.

Tudi laike med kardinale? (Vir: http://t3.gstatic.com)

Kardinalski naziv je podeljen – kakor imenovanje – in ni zakramentalne narave, zato teoretično bi lahko to postale tudi poročene ženske. Implicitno pomeni, da bi lahko bile voljene in volile papeža, kar lahko že predstavlja doktrinarno zagato. Če se omejim na stvarnost teze, lahko bi določili neko kvoto žensk in moških kardinalov-laikov, ki bi prevzemali vodenje nekaterih dikasterijev rimske kurije, samo moški pa bi  bili izvoljeni in volili papeža.

Kardinali naj bi predstavljali najožji zbor papeževih svetovalcev in kolikor je le možno univerzalnost Cerkve, zato kardinalski zbor sestavljajo visoki prelati iz vseh celin sveta. Zakaj ne bi razširili to stvarnost tudi z laiki iz pomembnih poklicnih panog, kot so zdravstvo, šolstvo, bančništvo, delavstvo, znanost in drugo. Vstaviti elemente demokracije v Cerkev ne pomeni rušiti njene hierarhične ureditve, ampak predstavlja dodano vrednost na njeno oznanjevalno moč.

Tako bi lahko laiki vodili določene urade, kompetentno pokrivali področja ki zahtevajo strokovnost, izkušnje in znanje, ki ga na še tako odličnih teoloških fakultetah ne učijo.

Dati laikom novo vlogo lahko predstavlja izziv v dojemanju Cerkve, saj ta ni več samo »njihova«, ampak postane resnično »naša«, kjer smo ljudje iz vseh poklicev, življenjskih situacij, delovnih okolji in socialnih skupin odgovorni za njeno delovanje v vsakdanjem življenju. Ali bi poročena mati vodila kak rimski urad bolje ali slabše od kakšnega kardinala? Ali bi zato bila Cerkev manj zvesta svojemu evangeljskemu poslanstvu?

Krščanstvo, kakor poudarja papež Benedikt XVI., ne more biti »a' la carte«, zato so moderni apostoli poklicani, da sprejemajo tudi take odločitve, ki jim morda osebno ne koristijo in prinašajo zaslužka. Če so spremembe in odločitve dobre za širši krog ljudi, če poživljajo vero in izboljšujejo evangeljsko oznanilo jih je potrebno resno vzeti v zakup.

Cerkev je stopila v novo tisočletje in pokazala, da se pod pozlato skrivajo zelo težke in hude anomalije, ki jih sama ni znala ali hotela odpraviti. Sama bo lahko zvesta svojemu poslanstvu in Kristusovemu naročilu samo če bo znala, tako kot mnogokrat v svoji dvatisočletni zgodovini, prisluhniti potrebam časa. Prišel je čas, da si vsi – laiki in kler – natočimo čistega vina, prevzamemo odgovornost za evangeljske vrednote in to pokažemo svetu. Biti skupnost, družina, pomeni odpraviti razslojenost ali hierarhično oddaljenost in začeti skupaj razmišljati za skupno dobro.

Družba v kateri živimo potrebuje jasno oznanilo Kristusovega vstajenja, da ni pomešano s politiko, ekonomijo in prestižem. Smo kristjani še sposobni biti glasniki Svetega Duha, ki deluje v nas?