Kraške zemlje ne damo! – Saj je niti nočejo ...

MMT je v skoraj štirinajst dni mirovala, ker nisem imel časa, da bi kaj pametnega napisal. Vsak dan sem pogledal kaj se dogaja, vendar šele danes prihajam na zeleno vejo, da tudi kaj »spesnim«. Zvestim obiskovalkam in obiskovalcem se za premor opravičujem.

In koliko smo ponosni na kraško kulturno dediščino? (Vir: www.povsodjelepo.com)

In takoj je tukaj še vedno topla in aktualna tema: razprodaja kraške zemlje. Ko sem o tem poslušal in bral me je kar malo pogrelo, ker sem prepoznal tisti tip novic, ki služijo kot kulisa drugim temam.

Kar se tiče vprašanja nepremičnin na Krasu imam občutek, da je to še ena medijsko-politična umetna konstrukcija, ki jo mediji servirajo, ko morajo kaj drugega »pokrit«. Novica je iz nule vzniknila in je poniknila, ko se je našlo kaj bolje prodajanega.

Premislimo dejstva po korakih: ali nas lahko Italijani res ogrozijo? Je res nekaj njihovih vikendic tako nevarnih za naš narod? Ali je lahko narod, ki z nami meji že več stoletji (če ne tisočletji) naenkrat nevaren za našo nacionalno identiteto?

Če gledam na to zgolj z ekonomskega vidika mislim, da je nakup nepremičnine odličen posel za našo državo, ker dobimo svež (zunanji) kapital in si zagotovimo, da bo nekdo plačeval davke. Naši državi. Karkoli se zgodi, zemljišč ali stavb lastniki ne morejo odtujiti ali vzeti s sabo, zato Kras bo vedno naš. Drugi argument je kulturno-zgodovinski. Lahko vzamemo v roke odlične Rebulove zgodnje novele (prim. Vinograd rimske cesarice) in hitro ugotovimo, da največja grožnja slovenstvu smo Slovenci sami. Kruto, vendar realno. Partikularnih zgodovinskih debat bi se izognil, ampak si moramo priznati, da smo zelo podvrženi potujčevanju in asimilaciji. Sami pogosto prevzemamo tuj jezik ali navade in jim damo večjo težo kot lastnemu. Glede na to, da Italijani niso škodovali Istri (razen v času fašizma!!), čeprav se v obmorskih krajih govori italijansko že več kot 1000 let, ne vem kako bi lahko Krasu.

Moj občutek je, da gre politično potezo umetnega ustvarjanja lika "zunanjega sovražnika", ki neprestano ogroža naš obstoj. To je preizkušena metoda, ki omogoča oblasti (preko medijev), da preusmeri javno pozornost od notranjih tem, ki gotovo ne prinašajo lepih in obetavnih novic. Če pogledamo naše sosedske odnose opazimo, da se vedno najde dežurni sosed, ki naj bi nam škodoval. Enkrat nas ogroža Avstrija, ker noče postaviti dvojezičnih tabel, enkrat Hrvaška, ker nam hoče vzeti morje, najde se Italija, ki je naš »večni sovražnik« ... celo Madžari, če ne priskrbijo slovenskega župnika v Sombotelu, postanejo nacionalni sovražniki.

Ali je sindrom »nenehne tuje nevarnosti« realen občutek ogroženosti, ali gre samo za refleks na izropanost narodne zavesti? Ali smo kot narod dovolj zreli in samostojni, da se v sodobni Evropi nehamo bati navideznih sovražnikov, ki jih ne vidi nihče drug kot skupina politikov? Pisatelj Pahor je na nekem predavanju nazorno opisal, kako ravnamo Slovenci do svojih manjšin. Dejal je, da če v italijanski šoli nekje v Istri manjka klavir(!), ga dobijo v enem tednu, če pa je osrednja slovenska kulturna ustanova v Italiji (beri Slovensko stalno gledališče) na robu preživetja, minevajo meseci brez učinkovite rešitve.

Če bi se tako resno zavzemali za reševanje notranjih državnih problemov s tako resnostjo, kakor se ukvarjamo s »sosedskimi grožnjami«, bi gotovo že marsikaj rešili. In kako paradoksalno: vsi se ukvarjajo – polni nacionalnega interesa in domoljubnih občutkov – s kraško zemljo, ki naj bi jo "nacionalizirali fašisti" in nihče ne vidi sramote, ki se je na taistem Krasu zgodila, ko je neko društvo za ptiče doseglo prepoved gradnje 100% čistih virov energije.

Morda bo kdo iz tega zapisal sklepal, da sem italofil ali militanten fašist. Nič od tega. Tematiko spremljam z enako mero ciničnosti in ironije kot takrat, ko piha burja 120 km/h in vsi mediji pišejo o tej »katastrofalni primorski burji«. Burja na Primorskem piha od vedno – in vedno bo – le da nekomu služi kot potemkinova vas za druge – resnejše in večje – težave.

Prepričan sem, da Italijani ne kupujejo nepremičnin pri nas zato, da bi nas kolonizirali ali podjarmili, ampak zato, ker se želijo preseliti »na boljše«, imeti nižje življenjske stroške in hkrati ostati v bližini Italije. Lahko bi v temu prepoznali nacionalno tržno nišo ali vsaj dobro poslovno priložnost, ki bi Krasu omogočila boljši razvoj in višjo turistično atraktivnost. Primarni interes bodočih prebivalcev Krasa je ekonomski in ne nacional(istič)ni. Morda bi kazalo, da se ob tej priložnosti ne vprašamo, koliko so Italijani »močni«, ampak koliko smo Slovenci šibki. Premislimo, koliko smo ponosni na svojo identiteto, jezik, kulturo, narodno telo, zgodovino, tradicije ... teran, pršut, lipicance, burjo ...