Krst, spremenitev, trpljenje, moč Duha

V evangeliju današnje nedelje v postnem času se človeški element prepleta z bogato simboliko večnega. Nekaj večnega je gotovo trpljenje, ki mu Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem da novo konotacijo. V teh dneh, ko so podobe tragičnih dogodkov iz celega sveta v naših dnevnih sobah, delovnih mestih in domačih računalnikih, se ne moremo izogniti vprašanju: kaj nas čaka?

Odgovarjati na taka ali podobna vprašanja o trpljenju ni lahko, ker se razlogi in argumenti prepletajo s čustvi in naša človeška omejenost jih težko sprejme. Iztočnica za razmišljanje pa je lahko Jezusova pot na goro. Smo v cerkvenem času, ko nas vsebina bogoslužja in beril usmerja k velikemu petku, ki je točka par excellence Božjega in človeškega trpljenja.

Raffaello: Trasfigurazione (1517)

Danes gre Jezus na goro in tam zaslišimo Božji glas »Ta je moj ljubljeni Sin«. Očetov glas, ki z avtoriteto zakonodajalca in močjo očetovske ljubezni razglasi Kristusa za sina, se pojavi že drugič. Prvič je bilo pri krstu v Jordanu. Povezava med tema dogodkoma ni naključje, ker je krst tisti središčni element Božjega sinovstva tako, kakor je trpljenje odmerjeno in namenjeno Božjim otrokom. Krst je – tako za Kristusa kot za vsakega kristjana – uvod v veliko noč, ki gre preko velikega petka.

Odlomek Jezusove spremenitve na gori je precej nejasen in misteriozen, saj spominja bolj na kakšno čarovnijo ali iluzijo, kot pa na biblični dogodek. V njem so elementi, ki ob pravilnem razumevanju nosijo bogato sporočilo. Pomagal si bom z odlično razlago sv. Hilarija iz Poitiersa, škofa, ki je živel in deloval v Franciji v času, ko vera še ni bila dolgočasna:*

Dejstvo, da se ob Kristusu, med vsemi možnimi svetniki, pojavita ravno Mojzes in Elija predstavlja Kristusa med Postavo in preroki. Če je Mojzes viden, pomeni, da je človeškim telesom namenjena slava vstajenja in ko Gospod zasije bolj kot luč, lahko vemo, da je obsijan z nebeško svetlobo iz onostranstva. Na vprašanje »Če hočeš, postavim tu tri šotore«, Peter ne dobi odgovora, ker še ni prišel čas, da bi Gospod sedel v tej slavi. Svarilo »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« je opomin, da so določene zadeve namenjene očem vere in jih lahko razumemo samo s pomočjo Svetega Duha.

Kristusova spremenitev je predogled in oblika našega bodočega bivanja, ker v moči krsta smo namenjeni bivanju v tej svetlobi. Če poslušamo Kristusovo besedo z vero, da je evangelij, novica življenja, je tudi naš odnos do trpljenja drugačen, kakor če večnosti ni.

* Ko vera še ni bila dolgočasna je naslov knjige, ki je izšla pri Mohorjevi založbi in na zanimiv, živ, simpatičen in dinamičen način opisuje vero v prvih stoletjih krščanstva. Škof Hilarij naj bi živel med letoma 315 in 367. Čeprav so podatki o njegovem življenju skopi, vemo, da je sodeloval na nekaj pokrajinskih koncilih in zavračal ariansko zmoto. Citirano besedilo je povzeto po njegovem Commentarius in Evangelium Matthaei.