Post: pepel in voda

Začel se je postni čas. To je obdobje priprave na veliko noč, ki je največji krščanski praznik, zato naj bi verniki stopili na pot osebnega zorenja, poglobljene molitve, dobrih del in odrekanja. Post je v naši družbi doživel v zadnjih letih zanimivo in skoraj neopazno spremembo: od strogo verskega pojma je postal tudi laični. Če je še nedavno od tega v laični družbi zbujal posmeh ali nerazumevanje zaradi "trpinčenja", odrekanja ali lakote in je privabljal asociacije na greh, je danes postal tudi čas pomladanskih diet in telesnega očiščevanja.

Revije za zdravo življenje in prehrano ponujajo zdravilne postne napitke, očiščevanje celic ali celo očiščevanje svoje energije. Če pogledamo na post samo iz telesnega vidika je gotovo taka čistka primerna in logična, ker se spomladi spreminja prebava, želodec je bolj občutljiv in zato potrebujemo drugačen prehrambeni režim. Naše telo ni sestavljeno samo iz celic in tudi mi ne živimo zato, da bodo naše celice srečne, ampak ima še druge "komponente". Post je čas očiščevanja in urejanja svoje notranjosti, svojega duha in duše.

Hrana predstavlja osnovno človekovo potrebo, zato je odlično sredstvo, da preko dietne discipline ukrotimo in pregledamo tudi duhovno razsežnost. Kaj konkretno? Recimo svoje razvade, običaje in vsakdanje popuste, ki si jih privoščimo, da si posladkamo življenje. Da ne bo pomote, z vsem tem ni nič narobe, ampak že če se svojih dejanj bolj(e) zavedamo, se imamo pod kontrolo. Kontrola nad lastnim telesom pa je danes bolj kot kadarkoli nujno potrebna, saj nikoli prej ni bilo tako popredmeteno, razprodano in zlorabljeno, kot je v naši post-moderni družbi potrošnje in kapitala.

Koordinate posta sta zato dve: pepel in voda. Pepel je znamenje minljivosti, krhkosti in majhnosti. To je prah, ki ga že rahel veter raznese in o njem ne ostane niti sled. Druga pa je voda, ki v vseh kulturah in vseh časih predstavlja arhetip očiščenja, življenja in novega rojstva. Mislim, da bi lahko v postnem času bolje koristili prav ta drugi simbol. Prav je, da se "posipamo s pepelom", priznamo lastne napake, krivde in ocenimo, kakšno je naše notranje stanje, vendar to ni cilj. Drugi del - voda - je ravno tako pomemben, če ne celo še bolj, kot prvi. Potem ko smo si diagnosticirali stanje je prav, da se očistimo, gremo naprej in poiščemo izvire življenja. Prvi korak je nedvomno iskanje veselja. Če ostanemo pri pomenu vode, ravno v krščanstvu je njena simbolika vezana na krst, ki je včlenitev v Kristusa in hkrati simbolika novega rojstva.

V postu se lahko odločimo, da se bomo držali kislo, se trpinčili s kruljenjem po želodcu in grdo gledali na svet, ali pa, da bomo skušali najti tisto, kar nam prinaša srečo in veselje. Kakor se prebuja narava tako je prav, da se tudi naša notranjost.