Kar se mi je zgodilo v nedeljo pri maši moram deliti z vami. Če bi pisal za kak rumeni tabloid bi začel s »senzacionalno!« in nadaljeval z »neverjetno!«, da bi lahko končal z »izjemno!«.
Moje navdušenje prihaja iz trenutka, ko sem poslušal prvo berilo. Bralka je sicer dolgočasno in monotono napovedala: »Jeremija«. Rahla kadenca v glasu in močno zdolgočasen pogled mi nista dajala velike motivacije, da bi prisluhnil berilu. Njen glas je spominjal na tisti dolgočasen šolan in dodelan glas, ki na železniški postaji napoveduje prihode in odhode vlakov.
Toda začelo se je: »Gorje pastirjem«. Ko nastopa beseda »gorje«, postane kar vse po spisku zanimivo. In res je bilo tako. Moja motivacija je iz stanja »minus« začela prihajati na pozitivno točko.
Kmalu pa se je začelo: »Gorje pastirjem, ki pogubljajo in razganjajo ovce moje paše, govori GOSPOD« (Jer 23, 1).
Moje misli so hitro prešle na konkretne razmere, z obrazi, dogodki, izkušnjami iz lastnega življenja in k spominom pripovedi ranjenih vernikov, ki o Cerkvi nimajo (več) dobrega mnenja.
In kaj je tukaj izrednega? Prerok na slikovit in konkreten način opisuje zablode tedanjega klera, prerokov in duhovnikov, ki so postavljeni kot duhovne in moralne avtoritete. V celem 23. poglavju si da duška nad vsem tistimi, ki »pogubljajo in razganjajo ovce« (Jer 23, 1). Še bolj, v pesniški obliki, poudari težo zablod z metaforami ter – po mojem skromnem mnenju – doseže vrhunec, ko pravi: »Dà, tudi prerok in duhovnik sta brezbožna. Celo v svoji hiši odkrivam njuno hudobijo« (Jer 23, 11).
Vzemite si čas in preberite celo Jeremijevo poglavje 23. Končno nek del Svetega pisma, ki ne more biti orodje žuganja in moraliziranja laikom ampak konkretna nalaga tudi duhovnikom.
Prerok na močen način prinaša vlogo duhovnika kot tistega, ki nosi veliko moralno odgovornost. Kdo so zgrešeni duhovniki in preroki? Prerok Jeremija pravi, da so tisti, ki »Oznanjajo videnja lastnega srca, ne pa tega, kar prihaja iz GOSPODOVIH ust.« (Jer 23, 16b).
Morda se nihče v cerkvi ob tem ni zganil. Razlog? Populacija ki me je obkrožala je bila starostno 70+ torej … Tudi gospod župnik so sklenili pridigati o počitnicah, morju, izletih in dopustih. Tragikomično. Ko sem prišel domov sem vzel Sveto pismo in bral in bral in bral … kakor napeto kriminalko, ki dosega najbolj pričakovano točko zapleta.
Ta odlomek iz Svetega pisma bi bil lahko neka »magna carta« leta duhovništva (ali duhovnikov), toda še vedno verjamem v tiste besede: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6, 60).
Vsekakor zanimivo besedilo, ki pastirjem (ne le duhovnikom in škofom, ampak vsem na odgovornih mestih, tudi staršem) izpraša vest. Je pa res, da so v prvi vrsti na zagovor poklicani duhovniki. SP je življenjsko - krivi in grešni smo vsi ljudje, odgovorni lahko nosijo še večjo krivdo. To je velika varovalka pred napuhom! Ko si mislimo, da smo veliki, smo napuhnjeni in se ne zavedamo, kako hitro lahko pademo.
Hvala za sporočilo in opozorilo. Včeraj sem ga že prebral (Jer 23). To poglavje SP Sz, sem tudi omenil včeraj zvečer po telefonu sorodnikom v Črnučah (LJ)naj ga preberejo. Danes zjutraj, pa smo komentirali med sabo, ker sem bil na obisku. Čeprav so bolj oddaljeni kristjani, so prebrali, ker sem jim rekel, da ni dolgo poglavje. Sorodniki si želijo še več takšnih sporočil, in se tudi tebi zahvalijo za takšno pozornost. Vsi pa smo, pač krvavi po kožo. Moram še napisati članek za prof. Dolenca, za ekumenski zbornik (V Edinosti). Lp
Besedilo si zasluži oznako "pet zvezdic plus". Da, res je namenjeno vsem na odgovornih mestih, ampak s tako jasnostjo gre v središče Cerkve.
Zelo je res, da "krivi in grešni smo vsi ljudje" toda ravno zato ni razloga za moralistično držo, žuganje s prstom in delitev na "mi" in "vi". Ena čreda, en Pastir ...
Meni se pa postavlja vprašanje kaj se bo DANES spremenilo zaradi te Božje besede? Seveda lahko vsak reče, da spreminja posameznike, ki spreminjajo svoje odnose itd. Ampak institucije večkrat kot ne zadušijo spremembe - sploh če gredo v jedro, kar je v KC identiteta duhovnika! Spremembo se posrka ali pa izpluni... Bil je Frančišek in so frančiškani! Bil je Luter in so protestanti. (Op.a.: Slog je radikalen, kot je bila nedeljska BB)
@ Andrej: Teorija vedno laufa ... zatakne se pri praksi. Na žalost imamo Slovenci posebno predispozicijo k moralistični obliki krščanstva, ki ne potrebuje župnika kot duhovnika (duhovnega človeka) ampak kot dežurnega nadzornika. In seveda če hočeš druge nadzirat, se moraš postavit stopničko više. Nekateri se še eno in še eno in ...
@ Marko: Ne vem kaj se bo DANES spremenilo. Dejstvo je, da ta Beseda je - tudi če bi jo nekateri radi spregledali. Seveda če bi vprašali koga iz hierarhije, da nam jo razloži, bi jo razlagal bolj "duhovno" ali v metaforah.
Sprememba je odlična pot. Toda to pomeni spremeniti v prvi vrsti bistvo. Frančišek in Luter sta se lotila bistva (in ne fasade) - posledice pa so samo odsev časa.
Koliko je radikalen slog ne vem ... nič narode, če je radikalen zaradi iskrenosti!
Dobro, Luter je pretiraval. V začetku je imel prav določene stvari, ne pa vseh. Bil je škrupulant, kar je nazadnje privedlo tudi do razkola, potem se je tudi poročil... Frančišek je bil radikalec drugačne vrste in je ostal v Cerkvi, jo reformiral, ji dal novega vetra v jadra... Razlika med razkolom in reformacijo je velika, ni pa treba dosti za prehod od ene do druge, to lahko vidimo, če primerjamo ti dve osebnosti.
Frančišek ni bil zadušen, kot ne drugi svetniki, ampak je vnesel novosti, je reformiral Cerkev. Tudi danes možnosti za to so, a ne more vedno in za vse biti dežurni krivec institucija. Tu govorimo o Cerkvi, v katerem drugem primeru bi pa bila kriva država... Kolektivne krivde ni.
Obstajajo dobri duhovniki, ki so duhovni, a tudi dobri pastirji. Ni namreč vse samo duhovnost. Obstajajo tudi duhovniki, ki jih posvetna miselnost preveč posrka, a taki smo konec koncev lahko prav vsi. Kadar pa se pritožujem nad duhovnostjo svojega župnika, se moram najprej vprašati, kako je z mojo duhovnostjo - kmalu lahko ugotovim, da on živi vsak dan svojo, jaz pa ne. Kdor ima ušesa...
Vedno znova doživljam z notranjim vznemirjenjem ko pred nekom rečem: "Vsako nedeljo hodim k maši". Ne iz hvaljenja ampak iz tega, da povem ljudem, da če si "praktičen" katolik si lahko tudi sodoben "internetni mornar". Vznemirjenje izhaja iz tistega čustva, ki ga čutiš, ko imaš nekoga rad ... in ker je vera vrednota ti ni vseeno kako jo bodo drugi ocenili.
Osebno duhovnost lahko gradim sam, ko mi je nekdo pomagal postavit prve in prave temelje. Če teh ni ...
Danes sem zelo hvaležen sestram uršulinkam za prva leta verouka. To je bilo zame nekaj tako lepega, da tudi kasnejša pohujšanja nad grehi Cerkvi, mi niso omajala vere. Toda če tiste "pastirice" bi mi zbudile odpor do vere, verjetno bi bil danes praktičen agnostik.
Zato me je berilo - in celo 23. poglavje - tako pritegnilo. Tukaj je še N. Berdjajev, ki na čudovit način pravi, da največji protiargument krščanstva smo kristjani sami.
Vsem so bila dana ušesa: meni, Frančišku in Lutru in ... Toda ni bilo vsem na enak način povedano. Zato vsak na svoj način tudi posluša.
Objave
8 komentarjev:
Vsekakor zanimivo besedilo, ki pastirjem (ne le duhovnikom in škofom, ampak vsem na odgovornih mestih, tudi staršem) izpraša vest. Je pa res, da so v prvi vrsti na zagovor poklicani duhovniki. SP je življenjsko - krivi in grešni smo vsi ljudje, odgovorni lahko nosijo še večjo krivdo. To je velika varovalka pred napuhom! Ko si mislimo, da smo veliki, smo napuhnjeni in se ne zavedamo, kako hitro lahko pademo.
Hvala za sporočilo in opozorilo. Včeraj sem ga že prebral (Jer 23). To poglavje SP Sz, sem tudi omenil včeraj zvečer po telefonu sorodnikom v Črnučah (LJ)naj ga preberejo. Danes zjutraj, pa smo komentirali med sabo, ker sem bil na obisku. Čeprav so bolj oddaljeni kristjani, so prebrali, ker sem jim rekel, da ni dolgo poglavje. Sorodniki si želijo še več takšnih sporočil, in se tudi tebi zahvalijo za takšno pozornost. Vsi pa smo, pač krvavi po kožo. Moram še napisati članek za prof. Dolenca, za ekumenski zbornik (V Edinosti). Lp
Besedilo si zasluži oznako "pet zvezdic plus". Da, res je namenjeno vsem na odgovornih mestih, ampak s tako jasnostjo gre v središče Cerkve.
Zelo je res, da "krivi in grešni smo vsi ljudje" toda ravno zato ni razloga za moralistično držo, žuganje s prstom in delitev na "mi" in "vi". Ena čreda, en Pastir ...
Točno to sem tudi mislil! Da se nimamo kaj postavljati nad druge - najbolj odgovorni bi se morali najbolj učiti ponižnosti.
Meni se pa postavlja vprašanje kaj se bo DANES spremenilo zaradi te Božje besede? Seveda lahko vsak reče, da spreminja posameznike, ki spreminjajo svoje odnose itd.
Ampak institucije večkrat kot ne zadušijo spremembe - sploh če gredo v jedro, kar je v KC identiteta duhovnika! Spremembo se posrka ali pa izpluni...
Bil je Frančišek in so frančiškani!
Bil je Luter in so protestanti.
(Op.a.: Slog je radikalen, kot je bila nedeljska BB)
@ Andrej: Teorija vedno laufa ... zatakne se pri praksi. Na žalost imamo Slovenci posebno predispozicijo k moralistični obliki krščanstva, ki ne potrebuje župnika kot duhovnika (duhovnega človeka) ampak kot dežurnega nadzornika. In seveda če hočeš druge nadzirat, se moraš postavit stopničko više. Nekateri se še eno in še eno in ...
@ Marko: Ne vem kaj se bo DANES spremenilo. Dejstvo je, da ta Beseda je - tudi če bi jo nekateri radi spregledali. Seveda če bi vprašali koga iz hierarhije, da nam jo razloži, bi jo razlagal bolj "duhovno" ali v metaforah.
Sprememba je odlična pot. Toda to pomeni spremeniti v prvi vrsti bistvo. Frančišek in Luter sta se lotila bistva (in ne fasade) - posledice pa so samo odsev časa.
Koliko je radikalen slog ne vem ... nič narode, če je radikalen zaradi iskrenosti!
Dobro, Luter je pretiraval. V začetku je imel prav določene stvari, ne pa vseh. Bil je škrupulant, kar je nazadnje privedlo tudi do razkola, potem se je tudi poročil... Frančišek je bil radikalec drugačne vrste in je ostal v Cerkvi, jo reformiral, ji dal novega vetra v jadra... Razlika med razkolom in reformacijo je velika, ni pa treba dosti za prehod od ene do druge, to lahko vidimo, če primerjamo ti dve osebnosti.
Frančišek ni bil zadušen, kot ne drugi svetniki, ampak je vnesel novosti, je reformiral Cerkev. Tudi danes možnosti za to so, a ne more vedno in za vse biti dežurni krivec institucija. Tu govorimo o Cerkvi, v katerem drugem primeru bi pa bila kriva država... Kolektivne krivde ni.
Obstajajo dobri duhovniki, ki so duhovni, a tudi dobri pastirji. Ni namreč vse samo duhovnost. Obstajajo tudi duhovniki, ki jih posvetna miselnost preveč posrka, a taki smo konec koncev lahko prav vsi. Kadar pa se pritožujem nad duhovnostjo svojega župnika, se moram najprej vprašati, kako je z mojo duhovnostjo - kmalu lahko ugotovim, da on živi vsak dan svojo, jaz pa ne. Kdor ima ušesa...
Vedno znova doživljam z notranjim vznemirjenjem ko pred nekom rečem: "Vsako nedeljo hodim k maši". Ne iz hvaljenja ampak iz tega, da povem ljudem, da če si "praktičen" katolik si lahko tudi sodoben "internetni mornar". Vznemirjenje izhaja iz tistega čustva, ki ga čutiš, ko imaš nekoga rad ... in ker je vera vrednota ti ni vseeno kako jo bodo drugi ocenili.
Osebno duhovnost lahko gradim sam, ko mi je nekdo pomagal postavit prve in prave temelje. Če teh ni ...
Danes sem zelo hvaležen sestram uršulinkam za prva leta verouka. To je bilo zame nekaj tako lepega, da tudi kasnejša pohujšanja nad grehi Cerkvi, mi niso omajala vere. Toda če tiste "pastirice" bi mi zbudile odpor do vere, verjetno bi bil danes praktičen agnostik.
Zato me je berilo - in celo 23. poglavje - tako pritegnilo. Tukaj je še N. Berdjajev, ki na čudovit način pravi, da največji protiargument krščanstva smo kristjani sami.
Vsem so bila dana ušesa: meni, Frančišku in Lutru in ... Toda ni bilo vsem na enak način povedano. Zato vsak na svoj način tudi posluša.
Objavite komentar