Poletni čas je dobra priložnost za tisto, kar bom označil kot »knjižna inventura«. Tovrstne »inventure« so sad prebitih ur na vlaku med Celjem in Ljubljano s knjigo v roki. Tokrat je na vrsti knjiga, ki mi jo je svetovala prijateljica, zaposlena kot specialna pedagoginja – Dar disleksije.
Knjigo je napisal dislektik in zato … Saj res! Najprej kaj je disleksija? Se opravičujem. To je bolezen ali motnja delovanja možganov, ki se pojavi neposredno kot motnja pri branju. Pri branju ni vsega konec. Z besedo disleksija označujemo skupek težav pri branju, pomanjkanje pozornosti, težave pri delu s simboli, slaba jezikovna razvitost, dezorientacija, motnje v doživljanju časa in prostora ter slabo pojmovanje zaporedij.
Toda tudi tukaj ni še vsega konec. Disleksija ni samo »motnja« ampak je tudi velik dar. S tem je zaznamovanih med 10 in 30 odstotki ljudi – nekateri celo trdijo, da ima disleksijo vsak drugi človek.
Disleksija najbolj zaznamuje otroka v šolskem obdobju. Morda se na prvi pogled zdi, da je motnja tako očitna, da jo prepozna vsak, pa vendar se pogosto dogaja, da je starši in učitelji ne prepoznajo. Otrok se izkaže kot bister vendar … nima volje do dela. In potem mu rečemo, da je len. Napaka!
Človek z disleksijo ni neumen niti len ampak neizmerno obdarovan. Ravno nadarjenost je podlaga disleksije. To se sicer sliši nekoliko zapleteno pa vendar je tako. In kaj odlikuje dislektike? Najbolj pogosto: znajo uporabljati posebno sposobnost možganov, da spreminja in ustvarja zaznave; močno se zavedajo okolja; nadpovprečno so radovedni; večinoma razmišljajo v slikah in ne v besedah; zelo so intuitivni in pronicljivi; opažajo večdimenzionalno in imajo bujno domišljijo.
Ob branju knjige sem doživel tudi virtualno-znanstveni sprehod po človeških možganih, ki so pravo čudo. Povezovanje, urejanje, zaznavanje in razumevanje besed, interpretacija abstraktnih pojmov, prepoznavanje slik, spomini, čustva … ter cel kup ostalih »funkcij« - tudi vaše branje teh vrstic – je čudovito delo naših možganov.
Knjiga pa ni samo suhoparni članek o disklesiji ampak nudi konkretne tehnike za odpravo najtežjih simptomov. Tako lahko dislektiki bolje shajajo v naši družbi, ki jih rada imenuje »lenuhe«.
Ob branju sem svoje misli usmerjal k tistim sošolcem v osnovni šoli, ki so pri pouku mešali črke »p«, »b« in »d«[1] ter doživljali posmeh celega razreda. K tistim prijateljem in znancem, ki niso pisali po črtah in so dobili »specialno« pomoč. Danes vem zakaj.
To je dar. Dar, s katerim (so) se ponašajo: Hans Christian Andersen, Alexander Graham Bell, Winston Churchill, Walt Disney, Henry Ford, Whoopy Goldberg, Woodrow Wilson, Thomas Edison ter še kdo.
Knjiga je napisana z veliki črkami preproste pisave, brez deljenja besed na koncu vrstic in veliko grafičnimi dodatki. Namenjena v prvi vrsti dislektikom, kot oblika samopomoči, želi pritegniti tudi vse nas, da bi znali razumeti … dar več – predsodek manj!
Ja, fajn, je pa knjiga predraga! Kot večina pri nas. Govoriš iz izkušnje, kar je dodatna vrednost objave. Kolikim so po šolah že zagrenili življenje, ker niso spoznali njihovega talenta - zamisliti se je treba. Iz dislektikov rastejo lahko take velike osebnosti, če jih opazimo in jim znamo pomagati. Žal pri nas uspevajo tisti, ki znajo v svoje glave kopičiti podatke, ne pa tudi misliti, fantazirati, imeti slikovit spomin, svoj simbolni svet... Visel sem, kako so lahko ti ljudje neizmerno obdarovani s spominom (oglej si film "Rainman"), glasbenim talentom, številčnimi simboli... Skratka, čudovit svet.
Prijateljica ki mi je svetovala knjigo je povedala iz prve roke, kako delujejo naše osnovne šole. O disleksiji je poučen le kakšen učitelj in zato še vedno veliko nadarjenih - dislektičnih - otrok pošiljajo v pomožne šole.
V pomožne šole pošiljajo nadpovprečno inteligentne ljudi in tam jih dokončno zatrejo, da ne morejo razviti svojih darov in sposobnosti. Leta 2010!! Žalostno je, da se o tem ne piše in ne razpravlja pa čeprav je gotovo od 20 do 30 % ljudi dislektičnih.
Knjiga je draga, ker je slovenska :) Žal smo majhen trg in zato so cene navite. A to bi moral biti vsem Slovenkam in Slovencem izziv, da bi se učili tuje jezike in premagovali zaplankanost!
Seveda je to problem vsaj tistih 20-30 %, a nastane širši problem, ko recimo ta sistem uporabljajo na gimnazijah (ŠGV). Tam uspejo tisti, ki znajo kopičiti podatke ali pa so kolikor toliko uspešni v vseh predmetih. Sistem potem zatre še jezikovno in družboslovno talentirane, da še tam ne nudijo tistega, kar bi mogli.
Pri nas v posebne šole pošiljajo tudi introvertirane otroke, ker se nihče z njimi nima časa ukvarjati (hvala Bogu, da imamo zamejske šole, kjer to počno). Ja, če bi znali z dislektiki in manjšimi avtističnimi otroki primerno postopati, bi imeli lahko marsikaj. Žal pa od drugačnih samo homoseksualci uživajo (pre)velike pravice, ostali so družbeno nekoristni.
Hm, mislim da ni problem v tem, kdo uživa večjo ali manjšo pozornost. Če pogledamo malo drugače, hitro vidimo, da je naša družba - ki si jo predstavljamo tako monolitno - sestavljena iz manjšin. Družba je večina ki odloča o ...
Večino torej tvorijo manjšine: dislektiki, homoseksualci, psihotiki, slepi in slabovidni, gluhi, invalidi, enostarševske družine, muslimani, priseljenci, tujci ... Torej? Kje smo? Kolikšen je prag tolerantnosti in še prej, koliko smo občutljivi in pozorni do vseh te skupin.
Res je, uspejo samo tisti ki znajo kopičiti podatke in na ta račun "strada" ustvarjalnost. Posledice nosi naša družba, ki je kreativno podhranjena in intelektualno izropano. Manjka kultura kot nosilec novih sporočilnih vrednot. Slednje nas bodo vzgojile v občutljive državljanke in državljane.
Objave
Disleksija najbolj zaznamuje otroka v šolskem obdobju. Morda se na prvi pogled zdi, da je motnja tako očitna, da jo prepozna vsak, pa vendar se pogosto dogaja, da je starši in učitelji ne prepoznajo. Otrok se izkaže kot bister vendar … nima volje do dela. In potem mu rečemo, da je len. Napaka!
4 komentarji:
Ja, fajn, je pa knjiga predraga! Kot večina pri nas. Govoriš iz izkušnje, kar je dodatna vrednost objave. Kolikim so po šolah že zagrenili življenje, ker niso spoznali njihovega talenta - zamisliti se je treba. Iz dislektikov rastejo lahko take velike osebnosti, če jih opazimo in jim znamo pomagati. Žal pri nas uspevajo tisti, ki znajo v svoje glave kopičiti podatke, ne pa tudi misliti, fantazirati, imeti slikovit spomin, svoj simbolni svet... Visel sem, kako so lahko ti ljudje neizmerno obdarovani s spominom (oglej si film "Rainman"), glasbenim talentom, številčnimi simboli... Skratka, čudovit svet.
Prijateljica ki mi je svetovala knjigo je povedala iz prve roke, kako delujejo naše osnovne šole. O disleksiji je poučen le kakšen učitelj in zato še vedno veliko nadarjenih - dislektičnih - otrok pošiljajo v pomožne šole.
V pomožne šole pošiljajo nadpovprečno inteligentne ljudi in tam jih dokončno zatrejo, da ne morejo razviti svojih darov in sposobnosti. Leta 2010!! Žalostno je, da se o tem ne piše in ne razpravlja pa čeprav je gotovo od 20 do 30 % ljudi dislektičnih.
Knjiga je draga, ker je slovenska :) Žal smo majhen trg in zato so cene navite. A to bi moral biti vsem Slovenkam in Slovencem izziv, da bi se učili tuje jezike in premagovali zaplankanost!
Seveda je to problem vsaj tistih 20-30 %, a nastane širši problem, ko recimo ta sistem uporabljajo na gimnazijah (ŠGV). Tam uspejo tisti, ki znajo kopičiti podatke ali pa so kolikor toliko uspešni v vseh predmetih. Sistem potem zatre še jezikovno in družboslovno talentirane, da še tam ne nudijo tistega, kar bi mogli.
Pri nas v posebne šole pošiljajo tudi introvertirane otroke, ker se nihče z njimi nima časa ukvarjati (hvala Bogu, da imamo zamejske šole, kjer to počno). Ja, če bi znali z dislektiki in manjšimi avtističnimi otroki primerno postopati, bi imeli lahko marsikaj. Žal pa od drugačnih samo homoseksualci uživajo (pre)velike pravice, ostali so družbeno nekoristni.
Hm, mislim da ni problem v tem, kdo uživa večjo ali manjšo pozornost. Če pogledamo malo drugače, hitro vidimo, da je naša družba - ki si jo predstavljamo tako monolitno - sestavljena iz manjšin. Družba je večina ki odloča o ...
Večino torej tvorijo manjšine: dislektiki, homoseksualci, psihotiki, slepi in slabovidni, gluhi, invalidi, enostarševske družine, muslimani, priseljenci, tujci ... Torej? Kje smo? Kolikšen je prag tolerantnosti in še prej, koliko smo občutljivi in pozorni do vseh te skupin.
Res je, uspejo samo tisti ki znajo kopičiti podatke in na ta račun "strada" ustvarjalnost. Posledice nosi naša družba, ki je kreativno podhranjena in intelektualno izropano. Manjka kultura kot nosilec novih sporočilnih vrednot. Slednje nas bodo vzgojile v občutljive državljanke in državljane.
Ker, v končni fazi, smo vsi člani manjšine.
Objavite komentar