Ta luč

Ta luč ni od včeraj

in ni samo moja.

Ta luč ne gori od danes do jutri,

(Vir: 1.bp.blogspot.com)

gori in sveti iz davne preteklosti

v davno prihodnost.

Ta luč je spomin,

ta luč je upanje.

Nekdo jo je davno nekoč prižgal

in je svetila

kakor trstenka,

kot oljenka, sveča, kot petrolejka,

kakor karbidovka,

kot plamen, kot kres,

kot ogenj v strehi,

kot velik požar

in kakor žerjavica,

ki je velikokrat skoraj ugasnila.

A ni ugasnila,

ker jo varujemo kot luč svojih oči,

ker jo predajamo neugaslo,

preden ugasnejo naša življenja.

Brez te luči ne bi znali živeti.

Brez te luči bi bila tema.

Tone Kuntner

Dragi obiskovalci in obiskovalke MMT, dragi prijatelji. Vsem voščim veselo in doživeto veliko noč ter da bi veselje velikonočnih praznikov trajalo tudi v velikonočnem času, upanje v zmago tretjega dne pa celo življenje.

Kontinent Istra

Istrski polotok (Vir: http://www.istrianet.org)

Čut regionalne pripadnosti je vse večji, zato se tudi narečja, stare govorice in pregovori vračajo med mlade, kot način istovetenja s svojim domačim krajem ali predniki. Moderne besede iz angleščine ostajajo »na sceni«, vendar veliko mladih s ponosom pove tudi kako »po domače«. Globalizacija je prevzela svet s številnimi možnostmi povezovanja ali zbliževanja ter s tem prinesla nove vedenjske oblike v naše življenje. Lokalna raven je za nekaj časa ostala bolj v latentnem ali sekundarnem položaju, vsekakor pa s tem ni izgubila svoje osnovne prednosti, ki je zaupanje ljudi. Navezanost na kraj, posebne šege ali običaji in tradicija so bistveni elementi, ki globaliziranemu človeku – raztresenemu popotniku v kiber prostoru – prinašajo zaupanje in trdnost.

Potreba po stalnosti je v nas prisotna kot arhetip in četudi smo popotniki, imamo nekje tisto »kamrico srca«, kjer najdemo svojo domačnost. Domača vas ali mesto je pogosto preozka definicija pripadnosti, ker je pogojeno in zaznamovano z običaji neke širše regije.

V kratkem razmišljanju bom izpostavil ključna dejstva in pojme, zakaj lahko Istro razumemo kot posebno geografsko in kulturno enoto zase. Izraz kultura bom uporabil v njenem najširšem kontekstu, ker bi specifikacije in podrobne razmejitve otežile besedilo. Istro lahko razumemo kot kontinent, ki »zadržuje« v sebi določeno vsebino.

Zgodovinska tradicija

Poznavalec Istrske zgodovine Darko Darovec na zanimiv način poudarja pomen zgodovinske tradicije: »Spreminjanje in oblikovanje meja je sicer v človeški zgodovini sila pogost pojav, ki pa posameznika v njegovi kratkotrajnosti doleti kvečjemu nekajkrat v življenju. Zato so te spremembe zanj upravičeno moteče, boleče in lahko tudi tragične«. Tukaj lahko navedem kot primer svoja nonota (stara starša), ki sta v svojem življenju – brez da bi se kam preselila – zamenjala pet političnih ureditev in šest denarnih valut.

Zgodovina je pomembna učiteljica in zgodovina Istre je v svojem dolgem teku pokazala, kako smo ljudje slabi učenci. Pokazala je tudi, kako se lahko hitro prelevimo iz dobrih upravljavcev v ošabne gospodarje, čeprav nam nekaj ne pripada. Dvajseto stoletje je bilo tudi za za mediteranski polotok zelo krvavo. Na majhnem ozemlju so se zvrstile vse tri krvave diktature in so terjale visok davek.

Istrska zgodba pa se začne dolgo nazaj, ko naj bi Istro naseljevali še Histri, veja Ilirov, ki je na tem ozemlju živela pred Rimljani, vendar s še danes nepojasnjeno etnogenezo. Po opisih sodeč naj bi bili zelo visoki in močni. Antropološke študije so pokazale, da so bili moški in ženske za tiste čase videti zelo visoki (Darovec, 2008, 33). V Istri naj bi pred rimsko osvojitvijo živelo ok. 120.000 prebivalcev, ki so se ukvarjali večinoma z lovom, ribolovom, živinorejo in poljedelstvom. Bili naj bi tudi trgovci in gusarji.

Upravna ureditev izvira iz časov prvih krščanskih občin ok. 4. stoletja, ko so se ustanavljala prva krščanska središča, ki so tvorila (nad)škofijsko mrežo. Škofije so služile kot vzorec tudi za civilno administracijo in celotna Istra je bila pod enotnim upravnim pa tudi kulturno-zgodovinskim vplivom.

Doževa palača, Benetke (Vir: http://www.hotelala.it)

Najmočnejši in še danes najvidnejši pečat so Istri pustile Benetke, ki so bile skoraj 1000 let njeno zaledje-periferija in kulturni bazen obenem. Odsluženi ali ne več moderni beneški umetniki so iskali še kakšen zaslužek v Istri in tako pustili po naših palačah, mestih in cerkvah neprecenljive umetnine. Srednji vek – razen kuge – za Istro se ni kazal tako temen, kot bi lahko stereotipno mislili. Mesta so se širila in zaradi ekonomske neodvisnosti in odsotnosti gospodarjev so se upravno osamosvajala. Benetke so terjale svoj davek, vendar napredek – gledan z današnjimi očmi – ki so ga doživela istrska mesta, je hvalevreden primer zlate dobe.

Posebnost Istre 

Na ozemlje, ki meji s kraškim svetom, Mediteranom, Alpami in Dinarskim gorovjem so slovanski narodi prihajali v dveh velikih etapah. Tako so se veneti in drugi prebivalci tega ozemlja v 6. In 7. stoletju srečali z novimi sostanovalci. Predniki Slovencev so prihajali s severa, Hrvatov pa z vzhoda. Kulture so mešale, v Istri so prihajali na dan novi običaji, ki so zahtevali sobivanje vseh prisotnih.

Tukaj se srečata romanski in slovanski svet bolj kjerkoli drugje, saj geografska zamejenost je dve veliki jezikovni skupini zapečatila za vse čase. Kultura, jezik, podnebje, tek zgodovine in narave so opravili svoje: Istra je raznolika in razčlenjena kot leopardov kožuh.

Jezikovne posebnosti se tako kot kulturne razlikujejo od kraja do kraja. Podobno kot v drugih predelih Slovenije, so lokalne govorice močno dialektalno obarvane in imajo v sebi elemente iz slovanskih pa tudi romanskih jezikov. Nekaj je celo takih besed, ki ne zvenijo ne na en ne na drug način in kažejo na neko jezikovno specifičnost okolja.

V Istri se je vera mešala z vražami, zato je vraževernost neke vrste para-religija, ki sicer ne konkurira s krščanstvom, ampak ostaja močno prisoten element med ljudmi. Pri tem je zanimivo, da niti izobrazba niti socialni položaj ne igrata pomembne vloge: razbito zrcalo prinaša ogorčenje in prepričanje v nesrečnih sedem let tako med višje kot povprečno izobraženimi.

Določeni pojavi so zelo specifični in so morda omejeni na neko ožje območje ali vas, morda le na nekaj hiš, vendar zanimivo je, da se iz roda v rod prenašajo naprej. Istra je stičišče kultur in čeprav je geografsko težje dostopna, na momente skoraj zaprta (kraški rob), ostaja kraj novih srečanj in izmenjav. Multikulturnost, srečevanje z »drugimi«, menjavanje gospodarjev in napredek pa istrskim ljudem ni odstranilo tistega kančka nezaupanja, ki veje iz njihovega pogleda do »foreštov«.

Kaj je vsebina kontinenta?

Vsak kontinent (lat. continere, držati skupaj) nosi v sebi neko vsebino, ki mu daje bistvo in ga označuje. Vsebina Istre je njena bogata kultura, poseben jezik, dolga in težka zgodovina ter ljudje. Da je Istra geografsko ločen pojem od »ostalega sveta« so uvideli že stari grški pisci, saj je prvi ime Istre zapisal zgodovinar in geograf Hekatej iz Mileta (560-490 pr. Kr.), že od 15. stoletja naprej pa beležimo razne krajepise z opisi značilnosti Istre (prim. Darovec 2008, 15). Kartograf izolskega rodu Pietro Coppo je v 16. stoletju prvi izdelal zemljevid Istre, koprski škof Paolo Naldini pa je leta 1700 popisal koprsko škofijo in uporabljal pojem Istra.

Razumevanje Istre kot jasno določene in zamejene geografske entitete je prisotna od prvih pisnih virov dalje in tekom zgodovine, kljub menjavam oblasti, ni zbledela ali se deformirala. Z izrazom kontinent običajno določamo največje geografske nepretrgane površine kopnega, vendar ta pojem lahko uporabimo tudi za zaključeno geografsko, zgodovinsko, jezikovno, etnično in kulturno ozemlje, ki ga karakterizira specifična istovetnost. Pomen tej istovetnosti ne dajejo velike geografske številke, ampak vsebina, ki je živo tkivo in pravi razlog, da nekaj »držimo skupaj«.

Regionalizacija ni fragmentacija

Veduta Kopra s solinami l. 1920 (Vir: http://www.fotoricordo.unito.it)

Pri členjenju na regionalne pojme hitro lahko zapademo v fragmentacijo in na škodljive delitve, ki pripeljejo do slabitve enotnosti in medsebojne sloge. Regionalizacija – posebej v Sloveniji – je nujno potrebna oblika administracije lokalnih skupnosti, ki bi omogočala enakomeren napredek med regijami. Istra je – regionalno gledano – danes del Primorske, saj je v svojih zadnjih stotih letih delila bridkosti tega dela slovenskega narodnega ozemlja. Prisilna etnična in jezikovna asimilacija ter številni kulturni šoki so v ljudeh zbudili zvest, da je izolacija lahko nevaren sovražnik. Slovenski jezik je preživel tudi na tem Jadranskem polotoku, ker so v 20. stoletju požrtvovalni in skoraj svetniški duhovniški liki v ilegali ohranjali slovensko besedo. Tako kot ostalo Primorsko je Istro prizadela meja, ki je ljudje nikoli niso jemali za svojo, saj so naši predniki v stikih s sosednjimi narodi, iskali skupne koristi in sožitje.

V tem kratkem pregledu sem skušal izpostavit le najbolj osnovne in pomembne točke sicer dolge, zapletene in bogate kulturne zgodovine tega zanimivega mediteranskega polotoka. Veliko več informacij je dostopnih v knjižnicah, študijskih raziskavah in na spletu. Pri svojem razmišljanju sem se najbolj oprl na delo dr. Darka Darovca Kratka zgodovina Istre (2008) ter na P. Naldini, B. Benussi idr.

Opravičilo in posvetilo

Subjektivnosti se nisem mogel izogniti, ker čutim to skromno zemljo kot svoj naravni habitat in nanjo gledam s spoštljivostjo in občudovanjem. Istro in Istrane v njihovi pregovorni trmi je težko razumeti, vendar še nikomur, ki bi se zanje zanimal, niso odrekli gostoljubja in ga vzeli za svojega. Morda se bo kdo po tem zapisu opogumil in obiskal ta kontinent morja, soli, iskrenih ljudi in zgodovinskih zakladnic.

Svojo 500. objavo na tem blogu s hvaležnostjo posvečam zemlji, ki me vedno znova očara, šokira in preseneti, saj jo kljub vsemu težko razumem. In vendar v teh krajih  vedno znova najdem nove navdihe. Te besede posvečam tudi svoji družini ter prijateljem in znancem, kot hvaležno pozornost za spodbude in podporo. Hvala Kosoblejki, ki me je "močno spodbudila" v to pisanje.

Dragoceni kakor olje

Simbol oljke oz. oljčne vejice je v naši tradiciji na zanimiv način nadomestil palmo, ki naj bi v današnjem dnevu imela zgodovinsko bolj avtentično mesto. Razmišljam o oljkah in olju, ki ga ljudje že tisočletja uporabljamo kot zdravilo, živilo in vsestransko sredstvo. S pomočjo sodobnih naprednih raziskav samo še dodatno potrjujemo vse odlike tega naravnega izdelka, ki so ga naši predniki izredno cenili.

 

Oljčno olje so že v starozaveznih časih uporabljali kot bogoslužno sestavino in Cerkev ga od svojih začetkov postavlja kot osrednji elemnt mnogim zakramentom. Oljka je zimzelen grm, ki smo jo ljudje »prevzgojili« v nizko drevo. Njen les je mehek, listi so drobni in elegantno podolgovati, glede na svetlobo in lego pa menjavajo odtenke od zelene do srebrne. Njena dolga žiljenjska doba in odpornost na vremenske ekstreme so ji pridelale sloves neuničljivega drevesa. Olje je zdravilno, težko ga speremo in ima specifičen okus. Tak naj bi bil tudi tisti, ki je z »oljem« zaznamovan.

 

Kristjani smo pri krstu in birmi zaznamovani z oljem in to simbolično dejanje nam sporoča, da moramo biti nosilci zdravilnih dejanj v družbi. Nobena voda naj nas ne »spere«, odplakne ali premeša.

Slovenija ima recept kako odvrniti tuje vlagatelje

Zaradi takih novic postanem zelo zelo slabe volje. Ali je to možno? Kako to, da v 20 letih še nismo uredili tako osnovnih zadev, da bi končno pritegnili tujce k nam in imeli kaj od tega?

Ne leve in niti desne vlade niso spisale takih zakonov, da bi tujci prišli k nam vlagat svoj denar. Tukaj se kaže naša zaplankanost in napačno pojmovanje domoljubja, ker tujci odhajajo, naša država pa caplja na mestu. Čeprav nam zunanji (potencialni) vlagatelji jasno govorijo, da imamo dobro geo-strateško lego, je ne znamo izkoristiti.

Vanessa Čokl: »Premalo se ve, bere se malo, da so Slovenci tudi od Fernetičev naprej«

Ta mesec sem imel "v gosteh" novinarko in kolumnistko mariborskega dnevnika Večer Vanesso Čokl. Od blizu spremlja in poroča o dolžniški krizi podjetji, ki so posredno povezana z mariborsko nadškofijo, zato se je pogovor z njo sukal pretežno v tej smeri. V jasnih in izčrpnih odgovorih boste odkrili, kako novinarka doživlja situacijo okrog cerkvenih financ in kako Štajerci vidijo Primorce oz. naše zamejske Slovence.

*

Vanessa Čokl (Foto: Igor Napast, Večer)

Poldrugo desetletje Vanessa Čokl piše za mariborski dnevnik Večer. Začela je v kulturi, zdaj je že dobrih deset let v notranjepolitični redakciji. Njen profesionalni teren je relacija država-Cerkev in s tem tudi funkcioniranje Katoliške Cerkve v Sloveniji ter kotiranje Cerkve in države v Vatikanu. Za Večerovo prilogo V soboto pripravlja serijo aktualno-političnih intervjujev s hrvaškimi politiki, gospodarstveniki in zgodovinarji. Lani je intervjuvala predsednika Slovenije Danila Türka in kasneje še predsednika Hrvaške Iva Josipovića. Po slovenskem evharističnem kongresu je v svojih intervjujih »gostila« ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa, sveže postavljenega mariborskega nadškofa metropolita Marjana Turnška in kardinala Franca Rodeta. 

Pogovor z Vami ni naključje, saj ste kot novinarka pri mariborskem dnevniku Večer od blizu spremljali dogajanje okrog dolžniške krize Nadškofije Maribor. Kako gledate na te dogodke?

Slutilo se je, da se bo zgodilo. Za tiste z uvidom nikdar ni bilo vprašanje, ali bo počilo, temveč kdaj in kako zelo.

[...]

Zanimivo je dejstvo, da novico o primanjkljajih v družbah povezanih z nadškofijo je objavil tuji mediji. Ali se o tem v Mariboru ni nič "šušljalo"? Ni res. Zgodba s telekomunikacijskim operaterjem T-2, ki je še zmeraj v večinski lasti zdaj insolventnega in na prisilno poravnavo upajočega finančnega holdinga Zvon Ena, večinski lastnik Zvona pa je nadškofijsko Gospodarstvo Rast, ni od včeraj. Prvič se je streslo pred slabimi štirimi leti, in ko so bili slovenski katoliški škofje v začetku leta 2008 na obisku "ad limina" pri papežu Benediktu XVI. in v najvišjih cerkvenih uradih v Rimu, je bila na dnevnem redu tudi pornografija v teve TV ponudbi T-2. Nihče te bistvene podrobnosti tistega potovanja na cerkveno stran Tibere ni zanikal, a da bi jo bili tudi v Cerkvi uradno potrdili, se seveda ni zgodilo.

[...]

Zgodba o "svetem zlomu", kot so jo poimenovali pri tedniku L'Espresso, meji skoraj z neverjetnim pa vendar je dva meseca zapolnila medije. Po Vaši oceni, koliko je napihnjenega in koliko objektivnega poročanja. Nekateri mediji so zadnje tedne zvočniki bank upnic, ki so v konjunkturnih letih rade na vse strani kreditirale, tudi cerkvene projekte, zdaj pa se trudijo iz te zgodbe priti čim bolj cele in skozi predvidljive kanale signalizirajo, kako da naj bi šla sanacija. Drugače pa kakšne napihnjenosti ne vidim. Stvar je sama po sebi dovolj mučna, Cerkev oddaljuje od njenih primarnih terenov, zatresla jo je, in to vseslovensko.

[...]

Preberite celoten intervju v aprilski številki mesečnika Naš vestnik.

Kraške zemlje ne damo! – Saj je niti nočejo ...

MMT je v skoraj štirinajst dni mirovala, ker nisem imel časa, da bi kaj pametnega napisal. Vsak dan sem pogledal kaj se dogaja, vendar šele danes prihajam na zeleno vejo, da tudi kaj »spesnim«. Zvestim obiskovalkam in obiskovalcem se za premor opravičujem.

In koliko smo ponosni na kraško kulturno dediščino? (Vir: www.povsodjelepo.com)

In takoj je tukaj še vedno topla in aktualna tema: razprodaja kraške zemlje. Ko sem o tem poslušal in bral me je kar malo pogrelo, ker sem prepoznal tisti tip novic, ki služijo kot kulisa drugim temam.

Kar se tiče vprašanja nepremičnin na Krasu imam občutek, da je to še ena medijsko-politična umetna konstrukcija, ki jo mediji servirajo, ko morajo kaj drugega »pokrit«. Novica je iz nule vzniknila in je poniknila, ko se je našlo kaj bolje prodajanega.

Premislimo dejstva po korakih: ali nas lahko Italijani res ogrozijo? Je res nekaj njihovih vikendic tako nevarnih za naš narod? Ali je lahko narod, ki z nami meji že več stoletji (če ne tisočletji) naenkrat nevaren za našo nacionalno identiteto?

Če gledam na to zgolj z ekonomskega vidika mislim, da je nakup nepremičnine odličen posel za našo državo, ker dobimo svež (zunanji) kapital in si zagotovimo, da bo nekdo plačeval davke. Naši državi. Karkoli se zgodi, zemljišč ali stavb lastniki ne morejo odtujiti ali vzeti s sabo, zato Kras bo vedno naš. Drugi argument je kulturno-zgodovinski. Lahko vzamemo v roke odlične Rebulove zgodnje novele (prim. Vinograd rimske cesarice) in hitro ugotovimo, da največja grožnja slovenstvu smo Slovenci sami. Kruto, vendar realno. Partikularnih zgodovinskih debat bi se izognil, ampak si moramo priznati, da smo zelo podvrženi potujčevanju in asimilaciji. Sami pogosto prevzemamo tuj jezik ali navade in jim damo večjo težo kot lastnemu. Glede na to, da Italijani niso škodovali Istri (razen v času fašizma!!), čeprav se v obmorskih krajih govori italijansko že več kot 1000 let, ne vem kako bi lahko Krasu.

Moj občutek je, da gre politično potezo umetnega ustvarjanja lika "zunanjega sovražnika", ki neprestano ogroža naš obstoj. To je preizkušena metoda, ki omogoča oblasti (preko medijev), da preusmeri javno pozornost od notranjih tem, ki gotovo ne prinašajo lepih in obetavnih novic. Če pogledamo naše sosedske odnose opazimo, da se vedno najde dežurni sosed, ki naj bi nam škodoval. Enkrat nas ogroža Avstrija, ker noče postaviti dvojezičnih tabel, enkrat Hrvaška, ker nam hoče vzeti morje, najde se Italija, ki je naš »večni sovražnik« ... celo Madžari, če ne priskrbijo slovenskega župnika v Sombotelu, postanejo nacionalni sovražniki.

Ali je sindrom »nenehne tuje nevarnosti« realen občutek ogroženosti, ali gre samo za refleks na izropanost narodne zavesti? Ali smo kot narod dovolj zreli in samostojni, da se v sodobni Evropi nehamo bati navideznih sovražnikov, ki jih ne vidi nihče drug kot skupina politikov? Pisatelj Pahor je na nekem predavanju nazorno opisal, kako ravnamo Slovenci do svojih manjšin. Dejal je, da če v italijanski šoli nekje v Istri manjka klavir(!), ga dobijo v enem tednu, če pa je osrednja slovenska kulturna ustanova v Italiji (beri Slovensko stalno gledališče) na robu preživetja, minevajo meseci brez učinkovite rešitve.

Če bi se tako resno zavzemali za reševanje notranjih državnih problemov s tako resnostjo, kakor se ukvarjamo s »sosedskimi grožnjami«, bi gotovo že marsikaj rešili. In kako paradoksalno: vsi se ukvarjajo – polni nacionalnega interesa in domoljubnih občutkov – s kraško zemljo, ki naj bi jo "nacionalizirali fašisti" in nihče ne vidi sramote, ki se je na taistem Krasu zgodila, ko je neko društvo za ptiče doseglo prepoved gradnje 100% čistih virov energije.

Morda bo kdo iz tega zapisal sklepal, da sem italofil ali militanten fašist. Nič od tega. Tematiko spremljam z enako mero ciničnosti in ironije kot takrat, ko piha burja 120 km/h in vsi mediji pišejo o tej »katastrofalni primorski burji«. Burja na Primorskem piha od vedno – in vedno bo – le da nekomu služi kot potemkinova vas za druge – resnejše in večje – težave.

Prepričan sem, da Italijani ne kupujejo nepremičnin pri nas zato, da bi nas kolonizirali ali podjarmili, ampak zato, ker se želijo preseliti »na boljše«, imeti nižje življenjske stroške in hkrati ostati v bližini Italije. Lahko bi v temu prepoznali nacionalno tržno nišo ali vsaj dobro poslovno priložnost, ki bi Krasu omogočila boljši razvoj in višjo turistično atraktivnost. Primarni interes bodočih prebivalcev Krasa je ekonomski in ne nacional(istič)ni. Morda bi kazalo, da se ob tej priložnosti ne vprašamo, koliko so Italijani »močni«, ampak koliko smo Slovenci šibki. Premislimo, koliko smo ponosni na svojo identiteto, jezik, kulturo, narodno telo, zgodovino, tradicije ... teran, pršut, lipicance, burjo ...

Laiki v cerkvenem vrhu

Naredimo iz Cerkve dom in šolo skupnosti. To je velik izziv, ki nas čaka v novem tisočletju, če želimo biti zvesti Božjemu načrtu in odgovoriti globokim pričakovanjem sveta.

(Janez Pavel II., Novo Millennio Ineunte)

Pred kratkim je precej prahu dvignila peticija/memorandum nemških teologov, ki se zavzemajo za odpravo celibata, uvedbo ženskega duhovništva in druge reforme v Cerkvi. Taka stališča hitro naletijo na kritike znotraj Cerkve, ki zavračajo spremembe sklicujoč se na zgodovinske, ekumenske ali pastoralne argumente. Nenadne reforme bi morda povzročile hude spore in naše skupnosti še niso pripravljene na take spremembe, vendar obstajajo še drugi možni načini modernizacije Cerkve. Morda je prišel čas, da tolikokrat poudarjeno in opevano vlogo laikov v Cerkvi tudi vzamemo zares.

Najostrejši kritiki trdijo, da kleriki znotraj Cerkve ne omogočajo debate in vse vitalne odločitve sprejemajo samo moški. Res je, da so mnogi laiki del pomembnih posvetovalnih organizmov, nekaj žensk celo opravlja vidne in pomembne vloge v Vatikanu, vendar ko gre zares, se debata hitro prenese na centre moči, kjer laiki nimajo glasu.

Jezus je rekel svojim učencem naj bodo služabniki, naj hranijo lačne in delijo svoje dobrine z ubogimi ter dajo svoje življenje za brate, kajti samo tako bodo lahko pokazali pravo ljubezen. V cerkvenem vrhu pa je nekaj takih, ki ravnajo obratno, ustvarjajo ter vzdržujejo klerikalno kulturo in pogosto cenijo bolj lojalnost kakor odgovornost. V teh okoliščinah je nujno potrebna reforma, da bo obraz Cerkvenega vodstva pomlajen in bo čim širšemu krogu ljudi dana možnost, da spregovorijo o težavah. Ob tej priložnosti so pomenljive besede, ki jih je zapisal sv. Pavlin iz Nole: »Prisluhnimo vsakemu verniku, ker iz vsakega vernika govori Božji Duh«.

In kako začeti? Nekateri bi gotovo predlagali – po vzoru nemških in kakšnega slovenskega teologa – da ukinemo celibat in odpremo vrata duhovništva ženskam, vendar obstajajo tudi druge poti reforme cerkvenih struktur, ki bi omogočile poročenim ženskam odločilno besedo v Cerkvi. Prvi predlog je sprememba kanonskega prava v tistem segmentu, ki opredeljuje vodstvene organizme Cerkve, da bi lahko tudi laiki prevzeli odgovorna in vodilna mesta.

Ponekod so škofje in duhovniki že zelo dobro uresničili smernice II. Vatikanskega koncila in laiki aktivno sooblikujejo podobo krajevne Cerkve. Ostajajo nezapolnjene vrzeli med lokalno in vesoljno Cerkvijo, kjer se sprejemajo najobčutljivejše in pomembne odločitve. Če so župnijski sveti sestavljeni samo iz laikov, ni tako na ravni škofije. Škofijski sveti in zbori škofovih svetovalcev bi že morala zasedati polovica laikov, saj jih je številčno največ. Pastorala je namenjena vernikom, zato naj soodločajo in prevzamejo odgovornost tudi na najvišji ravni. Člani takih organizmov naj bodo ljudje, ki imajo resnično radi Cerkev, so pošteni, izobraženi, razgledani in kritično pristopajo do aktualnih vprašanj. Aktivna udeležena v življenju Cerkve bi lahko privedla laike tudi v najbolj ekskluziven in zaprt klub na svetu: kardinalski zbor.

Tudi laike med kardinale? (Vir: http://t3.gstatic.com)

Kardinalski naziv je podeljen – kakor imenovanje – in ni zakramentalne narave, zato teoretično bi lahko to postale tudi poročene ženske. Implicitno pomeni, da bi lahko bile voljene in volile papeža, kar lahko že predstavlja doktrinarno zagato. Če se omejim na stvarnost teze, lahko bi določili neko kvoto žensk in moških kardinalov-laikov, ki bi prevzemali vodenje nekaterih dikasterijev rimske kurije, samo moški pa bi  bili izvoljeni in volili papeža.

Kardinali naj bi predstavljali najožji zbor papeževih svetovalcev in kolikor je le možno univerzalnost Cerkve, zato kardinalski zbor sestavljajo visoki prelati iz vseh celin sveta. Zakaj ne bi razširili to stvarnost tudi z laiki iz pomembnih poklicnih panog, kot so zdravstvo, šolstvo, bančništvo, delavstvo, znanost in drugo. Vstaviti elemente demokracije v Cerkev ne pomeni rušiti njene hierarhične ureditve, ampak predstavlja dodano vrednost na njeno oznanjevalno moč.

Tako bi lahko laiki vodili določene urade, kompetentno pokrivali področja ki zahtevajo strokovnost, izkušnje in znanje, ki ga na še tako odličnih teoloških fakultetah ne učijo.

Dati laikom novo vlogo lahko predstavlja izziv v dojemanju Cerkve, saj ta ni več samo »njihova«, ampak postane resnično »naša«, kjer smo ljudje iz vseh poklicev, življenjskih situacij, delovnih okolji in socialnih skupin odgovorni za njeno delovanje v vsakdanjem življenju. Ali bi poročena mati vodila kak rimski urad bolje ali slabše od kakšnega kardinala? Ali bi zato bila Cerkev manj zvesta svojemu evangeljskemu poslanstvu?

Krščanstvo, kakor poudarja papež Benedikt XVI., ne more biti »a' la carte«, zato so moderni apostoli poklicani, da sprejemajo tudi take odločitve, ki jim morda osebno ne koristijo in prinašajo zaslužka. Če so spremembe in odločitve dobre za širši krog ljudi, če poživljajo vero in izboljšujejo evangeljsko oznanilo jih je potrebno resno vzeti v zakup.

Cerkev je stopila v novo tisočletje in pokazala, da se pod pozlato skrivajo zelo težke in hude anomalije, ki jih sama ni znala ali hotela odpraviti. Sama bo lahko zvesta svojemu poslanstvu in Kristusovemu naročilu samo če bo znala, tako kot mnogokrat v svoji dvatisočletni zgodovini, prisluhniti potrebam časa. Prišel je čas, da si vsi – laiki in kler – natočimo čistega vina, prevzamemo odgovornost za evangeljske vrednote in to pokažemo svetu. Biti skupnost, družina, pomeni odpraviti razslojenost ali hierarhično oddaljenost in začeti skupaj razmišljati za skupno dobro.

Družba v kateri živimo potrebuje jasno oznanilo Kristusovega vstajenja, da ni pomešano s politiko, ekonomijo in prestižem. Smo kristjani še sposobni biti glasniki Svetega Duha, ki deluje v nas?

Krst, spremenitev, trpljenje, moč Duha

V evangeliju današnje nedelje v postnem času se človeški element prepleta z bogato simboliko večnega. Nekaj večnega je gotovo trpljenje, ki mu Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem da novo konotacijo. V teh dneh, ko so podobe tragičnih dogodkov iz celega sveta v naših dnevnih sobah, delovnih mestih in domačih računalnikih, se ne moremo izogniti vprašanju: kaj nas čaka?

Odgovarjati na taka ali podobna vprašanja o trpljenju ni lahko, ker se razlogi in argumenti prepletajo s čustvi in naša človeška omejenost jih težko sprejme. Iztočnica za razmišljanje pa je lahko Jezusova pot na goro. Smo v cerkvenem času, ko nas vsebina bogoslužja in beril usmerja k velikemu petku, ki je točka par excellence Božjega in človeškega trpljenja.

Raffaello: Trasfigurazione (1517)

Danes gre Jezus na goro in tam zaslišimo Božji glas »Ta je moj ljubljeni Sin«. Očetov glas, ki z avtoriteto zakonodajalca in močjo očetovske ljubezni razglasi Kristusa za sina, se pojavi že drugič. Prvič je bilo pri krstu v Jordanu. Povezava med tema dogodkoma ni naključje, ker je krst tisti središčni element Božjega sinovstva tako, kakor je trpljenje odmerjeno in namenjeno Božjim otrokom. Krst je – tako za Kristusa kot za vsakega kristjana – uvod v veliko noč, ki gre preko velikega petka.

Odlomek Jezusove spremenitve na gori je precej nejasen in misteriozen, saj spominja bolj na kakšno čarovnijo ali iluzijo, kot pa na biblični dogodek. V njem so elementi, ki ob pravilnem razumevanju nosijo bogato sporočilo. Pomagal si bom z odlično razlago sv. Hilarija iz Poitiersa, škofa, ki je živel in deloval v Franciji v času, ko vera še ni bila dolgočasna:*

Dejstvo, da se ob Kristusu, med vsemi možnimi svetniki, pojavita ravno Mojzes in Elija predstavlja Kristusa med Postavo in preroki. Če je Mojzes viden, pomeni, da je človeškim telesom namenjena slava vstajenja in ko Gospod zasije bolj kot luč, lahko vemo, da je obsijan z nebeško svetlobo iz onostranstva. Na vprašanje »Če hočeš, postavim tu tri šotore«, Peter ne dobi odgovora, ker še ni prišel čas, da bi Gospod sedel v tej slavi. Svarilo »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« je opomin, da so določene zadeve namenjene očem vere in jih lahko razumemo samo s pomočjo Svetega Duha.

Kristusova spremenitev je predogled in oblika našega bodočega bivanja, ker v moči krsta smo namenjeni bivanju v tej svetlobi. Če poslušamo Kristusovo besedo z vero, da je evangelij, novica življenja, je tudi naš odnos do trpljenja drugačen, kakor če večnosti ni.

* Ko vera še ni bila dolgočasna je naslov knjige, ki je izšla pri Mohorjevi založbi in na zanimiv, živ, simpatičen in dinamičen način opisuje vero v prvih stoletjih krščanstva. Škof Hilarij naj bi živel med letoma 315 in 367. Čeprav so podatki o njegovem življenju skopi, vemo, da je sodeloval na nekaj pokrajinskih koncilih in zavračal ariansko zmoto. Citirano besedilo je povzeto po njegovem Commentarius in Evangelium Matthaei. 

Denar v zameno za sugar daddy-je

V Malaviju, kjer je vsak osmi odrasel prebivalec okužen s HIV-om, je Svetovna banka izvedla izzivalen poizkus. Izbrali so 3800 deklet med trinajstim in dvaindvajsetim letom ter jih razdelili v dve skupini. Prvo so sestavljala dekleta, ki so jim mesečno dajali 10 USD in zagotovili plačilo šolnine pod pogojem, da redno obiskujejo pouk, drugo skupino pa dekleta, ki niso prejemala nobene finančne stimulacije. Po enem letu in pol se je pokazalo, da je bila okuženost z virusom HIV v prvi skupini deklet za 60% nižja.

Vir: http://www.africanevents.com

Odgovor za tako razliko gre iskati v navadah deklet, ki so se udeležile preizkusa. Vsaka četrta je namreč priznala, da v svojem spolnem življenju potrebuje »asistenco« oz. ima željo po dodatnem mesečnem zaslužku ali darilih. Taka želja ne preseneča, če pomislimo na življenjske razmere v Afriki. To je dinamika t.i. sugar daddy-jev ali »sladkih očkov«, ki so moški zrelih let (včasih zelo stari) in si pri najstnicah ali mladih dekletih kupujejo spolne usluge. Tovrstno ravnanje je glavni vir prenosa okužbe virusa HIV, saj je stopnja okuženosti pri moških nad tridesetim letom starosti 30 %. Na anketna vprašanja je 90 % deklet odgovorilo, da jim »partner« izboljša mesečni prihodek za povprečnih 6,5 USD in tako je Svetovna banka dobila zamisel, da se z relativno nizkimi stroški da naredit velik korak naprej. Dekleta ki so lahko »presekala« to verigo so že pridobljeno izobrazbo še nadgradile in deset dolarjev mesečno je ekonomsko gledano mnogo ceneje kot drago zdravljenje Aidsa.

Želeni učinek je vsekakor dobrodošel in nakazuje rešitev za marsikatero nadaljnjo potezo, vendar se ob takem ravnanju zbuja cela serija vprašanj in dvomov. Ali ni etično sporno podkupovati ljudi, da spremenijo svoje navade? Ko v življenjske odločitve poseže kapital, koliko svobode še ostane posamezniku? Ali je rešitev za kugo 21. stoletja res tako lahka, hitra in poceni?

Kmalu se bo najbrž zgodilo, da bo kak »premožnejši« sugar daddy ponudil malenkost več kot Svetovna banka in potem bomo spet na začetku. Ekonomske rešitve hitrih učinkov so se ravno v zahodnem civiliziranem svetu izkazale, da v zameno za blagostanje in napredek terjajo zelo visok davek.

Mislim, da je za prvi korak potrebna odprava številnih kulturnih, pravnih in drugih preprek, ki afriškim dekletom in ženskam onemogočajo svobodno življenje, izobrazbo in temeljne zdravstveno oskrbo. Šele ko bodo ljudje sami spoznali, da je njihova prihodnost odvisna od njihovega obnašanja, bodo lahko tudi ravnali drugače. 

Post: kontradikcija, živo srečanje in odnos

Krščanstvo je preprosto in jasno, vendar zaradi neizobraženosti "podajalcev" in prejemnikov pogosto izpade kot šega ali vraža, ki se je odpovedala razumu. Kaj nam prinaša postni čas? Kako razumeti sporočilo o pokori in povabilo k spreobrnjenju? Je mar bistvo posta samo odpoved mesnim jedem in opravljanju križevih potov?

Post je čas iskanja in osebnega srečanja s Kristusom, ki daje življenje. To je tudi osnovno sporočilo velike noči, kot največjega krščanskega praznika.

Intelekt

V nekaterih sodobnih znanstvenih krogih se vriva prepričanje, da je krščanstvo sistem zastarelih, preživetih in okostenelih dogem, ki izrivajo pomembno vlogo razumu ter vsiljujejo slepo verovanje. Najglasnejša predstavnika tega toka sta Dawkins in Hitchens, ker z medijsko podporo in modnim trendom ateizma secirata verovanje s skalpelom številk.

Od časa razsvetljenstva se teza stroge ločenosti razuma in verovanja krepi z idejo: nemogoče je uskladiti vero in znanje (prim. Frossard, Bog v vprašanjih, 2007). Razumeti krščanstvo pomeni razumeti sodobno civilizacijo, ki je tesno prepletena z miselnimi sistemi, ki jih je ravno krščanstvo vseskozi razvijalo in ohranjalo.

Pristop k verskim praksam in verskemu življenju prav tako ne more biti samo slepo verovanje, ker nas je Bog opremil tudi z razumom. Papež Benedikt XVI. gre celo korak naprej in v svojem slavnem govoru na univerzi v Regensburgu leta 2006 trdi, da »ne ravnati skladno z razumom je v nasprotju z bistvom Boga« (Benedikt XVI., Vera, razum in univerza – Spomini in premisleki, 2006). Iz teh izhodišč odpiram premislek o postnem času, ki se zdi, da je tekom stoletji doživel odmik od svojega bistva.

Zmota v razumevanju posta

Postni čas je obdobje priprave na veliko noč, ki je največji krščanski praznik, saj je Kristus premagal smrt in ponovno odprl raj ljudem. Središče krščanstva je torej najbolj osnovna in vesela točka vseh kultur in civilizacij: premagati temo vpetosti v smrtni ciklus z večnim življenjem. Zato se postavlja vprašanje, zakaj v postu izpostavljamo in premišljujemo o trpljenju? Zakaj dajemo težji in glasnejši poudarek na greh, kakor na odrešenje? Ker gre za spomin na zmagoslavje življenja nad smrtjo, bi morali v postu premišljevati o veliki noči, veselju, radosti in moči življenja. Dogaja pa se ravno obratno. Zakaj?

Postni čas je tudi doba pokore in hitro stopi v ospredje premišljevanje Kristusovega trpljenja. Dogaja se, da celo nedelje zmotno imenujemo »postne nedelje«, kar seveda ne more držati. Vsaka nedelja je »mala velika noč«, tudi v postnem času. Tem nedeljam se uradno reče »nedelja v postnem času«. Zdi se, da je cilj posta le priprava na veliki petek, dan ko se spominjamo Kristusove smrti. Središča posta je tako premaknjeno k točki, ki nosi veliko sporočilno moč, vendar ni bistvena.

Cilj postnega časa bi moral biti na novo premisliti svoj odnos do Boga in odkriti pravo veselje. Zmaga življenja nad smrtjo je tudi miselna zmaga človeka, saj ni več suženj večnega determinizma o popolnem niču, ki nastopi s smrtjo, ampak lahko upa v večno bivanje. Odrešenje predstavlja tudi izhod iz obupa, da vse kar mislimo, doživljamo, delamo, ustvarjamo in spoznavamo ne bo za vedno uničeno, ampak bo nekje bivalo. Misliti večnost pomeni misliti življenje, ki se ne konča v temni jami, v sencah človeške zgodovine ali zlobe, ampak zmore korak več.

Postni čas je doba, ko naj bi premišljevali Kristusovo trpljenje, se zavedali lastne minljivosti in ob enem sprejeli evangeljske besede velikonočnega jutra. Povabilo k spreobrnjenju na pepelnično sredo se ne ustavi pri posutem pepelu na lase ali čelo, ampak nas vodi do praznega groba in je vezano na naše iskanje odgovorov. Postni čas je samo trenutek v letu, trenutek ki zadostuje, da srečamo živega Kristusa.

Iskati in srečati Kristusa na življenjski poti

M. I. Rupnik: Cristo in gloria
(Cripta della chiesa inferiore di San Pio da Pietrelcina)

Molitev, obisk sv. maše, zakramenti, dobra dela, premišljevanje Božje besede in druga duhovna poglabljanja so poti, ki pomagajo človeku do Boga. Težko je razmišljati o Bogu Stvarniku ali Bogu Odrešeniku opremljeni zgolj z omejenimi sposobnostmi človeškega razuma. Zato se ljudje vseh kultur in veroizpovedi poslužujemo raznih metod, ki nam pomagajo »misliti Boga«. V krščanstvu je Jezus Kristus – Božji Sin – postal človek, kar lahko predstavlja miselno bližnjico ali miselni absurd. Bog ki prevzame človeško naravo je lahko razlog za pohujšanje, saj se z učlovečenjem odpove svoji božji popolnosti, kar bi lahko razumeli kot slabost. Tukaj ne smemo pozabiti, da je Kristus postal človek in ostal Bog, dve naravi sta sobivali, ne da bi se »pomešale«.

Spreobrniti se pomeni iskati živega Boga, človeka, prijatelja, starega znanca, oddaljenega družinskega člana, brata ... Postna pokora je pogledati nekomu v oči, se mu opravičiti za storjeno, za dolgo tišino ali preveliko oddaljenost. Srečati prijatelja pomeni srečati Kristusa.

Vedeti moramo, da nismo samo ljudje, ki iščemo Boga, ampak tudi on išče nas. Zgodba o izgubljenem sinu je šolski primer, da Bog ne obupa nad človekom. On čaka in gleda v daljavo, kdaj bo zagledal našo podobo. V svojih odločitvah smo pogojeni s svojim značajem, izkušnjami, prepričanji in željami, zato se oddaljujemo od Boga in uberemo svojo pot. Bog nas išče in nam vsak dan kaže nove poti, da se mu lahko približamo. Tudi to je krščanstvo: niz bližin in oddaljenosti, ki gradijo odnos.

Temelj in bistvo krščanstva je srečanje med Bogom in človekom. Bog ne pristopa iz pozicije moči, ampak kot prijatelj. Območje srečanja je odnos, ki človeku prinese trdno gotovost, da je pomemben v Gospodovih očeh. Onkraj dvomov je vera edino zagotovilo, da lahko upamo v nemogoče.

Za začetek: krst

Težko je storiti prvi korak k spreobrnjenju, ko je dvomov, strahov in pomislekov več kot gotovosti in jamstev. Spreobrniti se pomeni odkriti življenje, ki je pravzaprav že v nas. Kristjani smo dobili s krstom neizbrisno in neodstranljivo zagotovilo, da se lahko zgodi karkoli in bomo vedno Božji otroci.

V postu lahko torej premislimo svojo vlogo v Cerkvi iz zornega kota zagotovila, da bomo živeli. Odnos ki ga imamo s Kristusom – čeprav je morda vtišan, postavljen na stranski tir, zaprašen, popačen ali spremenjen – ostaja podstavek, na katerem bomo gradili svoje življenje. Sedaj je čas, ko lahko na odkrijemo nove priložnosti svojega načina verovanja. Da, gre za nekaj osebnega in intimnega, ki nam nihče ne more in ne sme predpisati. S srcem in razumom vstopamo v čas priprave, ko bomo srečali živega Kristusa, ki vsak sam lahko le doživlja po svoje.