Lin Yu Chun - nov fenomen na YouTube

Morda gre za nov medijski fenomen. Morda ima fant talent, ki mu bo prinesel nove možnosti. Morda pa je nova zvezda ... ali samo medijska prevara. Presodite sami.Bodite informirani, da vas drugi ne presenetijo na neznanem polju. Gre za novo Susan Boyle YouTube in kot kaže, če te YouTube sprejme, te je ves svet sprejel.

Tomaž, ki ga tudi danes potrebujemo v družbi

- »Gospoda smo videli.«

- So what?

Težko si predstavljam prizor, ko Tomaž položi svojo roko v Kristusove rane. In težko si predstavljam pogovor med Tomažem in Kristusom. Tema današnjega evangelija (neverni Tomaž) je osrednje vprašanje sodobnega človeka in družbe: odnos med vero in razumom.

Argumenti vere v sodobni družbi postajajo predmet znanosti, kar je posmeh veri kot taki, zato nasprotniki vere utemeljujejo svojo nevernost s tem, da so zapriseženi znanosti, jih vodi ratio, saj ne pušča veliko prostora otroškim zgodbicam. Zgodbice o nekem stvarjenju v šestih dneh in Jezusu, ki vstane od mrtvih. Ironija tega je, da tak profil ljudi dvomi v »biblične zgodbice«, hkrati pa vneto prebirajo cenene romane in trilogije (ki zaradi dobre prodaje postanejo penta-logije ali okta-logije), sledijo oddajam o »skritih evangelijih«, čeprav jih poznamo že 1.800 let in zaupajo »argumentom« o zaroti uradne Cerkve.

Tako smo v stanju, ko je vernost vredna posmeha, verska pripadnost označena za nemoderno konzervativnost v nazorih in zaupanje znanosti postane nova oblika vernosti. Znanstveniki so guruji ali vodje novega svetovnonazorskega gibanja, laboratoriji pa svetišča, ki veljajo za kraje razodete (ali pridelane) resnice.

Vzporedno temu lahko sprožimo vprašanja »Kako verovati v nekaj ali nekoga, če ga nisem videl in za katerega ni laboratorijskih dokazov« ter »Zakaj so določene stvari tako težko razložljive?« in »Zakaj je krščanstvo tako?«. Mislim, da je sodobni človek podvržen močnemu znanstvenemu in tehnicističnemu impulzu, ki mu onemogoča, da bi veroval. Vprašanje vere nedvomno ni lahko in ko razmišljam o vernosti, verovanju in verski pripadnosti (katerikoli!) razmišljam hkrati o daru vere. Prepričan sem, da kdor veruje to zmore, ker ima tak dar in kdor ne veruje … vere ne zmore. Zato ne sprejmem, da bi na hitro obsojali nevernike ali ateiste. Meni se zdijo zelo zanimivi ljudje, saj preko njih (p)ostaja naša družba pluralen prostor in so hkrati varovalka pred verskim ekstremizmom.

Če Bog res obstaja … bo pokazal svoje rane in mi jih bomo lahko videli, analizirali. Lahko bomo izmerili prostornino njegove biti, stehtali njegovo maso in dobili njegov točen naslov, da bo lahko tudi on plačeval davke in dobival naša pisma. Smo res prepričani, da potrebujemo Boga ali morda potrebujemo božička?

Tomaž je neverjetna oseba, ker zmore vse odtenke vere in nevere, ob enem pa predstavlja prvega, ki je vero izpovedal. Torej dvomljivci so potrebni (= nehajmo jih preganjati in gledati postrani) in ko res razumejo razloge vere, postanejo najboljši verniki. 

Ob nesreči v razmislek: samo komentar

Razmišljal sem ali napisati kaj ob tragični smrti poljskega predsednika ali ne in sem se odločil, da samo prenesem komentar iz MMT-ja. Običajno me komentatorji na spletnih časopisih zelo iritirajo, zato jim ne dajem posebne teže, niti veljave, toda ta komentar je naravnost za nagrado. Napisal ga je uporabnik japanac in ne morem, da se ne bi z njim strinjal. Kako je - žal - veliko od napisanega res.

Sožalje Poljskemu narodu.
Rad bi povedal še nekaj,Slovenci se imamo za kultiviran narod v kar pa sam vedno bolj dvomim.Včeraj sem prebiral komentarje tukaj in na drugih portalih in enostavno sem bil zgrožen koliko žaljivih,neokusnih in primitivnih komentarjev je bilo na to tragedijo,kaj ljudje res več ničesar ne spoštujete,razen lastne riti,res drugim želite samo slabo.Saj drugače res ne more biti,če niti lastne države ne spoštujemo,kako naj bomo spoštljivi do predsednika druge države,če se do lastnega obnašamo skrajno nespoštljivo,kot da je navaden bednik pobran iz grmovja,pa še tistega človeka je treba spoštovat.Nobenega odnosa nimamo do instituta predsdednika države kot takega,pa naj bo na tej funkciji kdorkoli,pa ne samo do tega,tudi do vseh ostalih državnih institucij.Sicer pa tega tako ne moremo imet v genih,ker smo vedno bili hlapci pod tujimi vladarji,sedaj pa ko imao lastno državo,pa se do nje obnašamo skrajno nespoštljivo. Včeraj sem prebiral tudi Hrvaške portale in komentarje,seveda Slovenci imamo Hrvate za manjvredne,primitivne,sam pa bi rekel,tako kot je nekdo nekoč rekel,malo morgen,v njihovih komentarjih nisem zasledil nobenega primitivizma in žaljivosti,pri nas pa je zgledalo kot da gre za tekmovanje z bogatimi nagradami kdo bo bolj žaljiv in primitiven.
Toliko v razmislek,seveda pač tisti ki boste to pisanje razumeli.

Gospodje so povedali ...

Dragi obiskovalci in obiskovalke MMT, čeprav s tedensko zamudo vam svetujem branje pridige ljubljanskega nadškofa metropolita in predsednika SŠK, ki jo je imel na veliki četrtek v ljubljanski stolnici. Branje vam svetujem, ker ima nekaj zanimivih poudarkov, ki so za naš (cerkveni) prostor zelo neobičajni. In novi. Pridiga je naslovljena v prvi vrsti duhovnikom ... recimo neke vrste nastopno pismo svojim prvim sodelavcem, ki jim nadškof odprto spregovori. Tukaj je nekaj izsekov:

Cerkev ni naš podvig, ki bi bil odvisen od naših sposobnosti. V službo nas je vzel in izbral Bog sam. On vodi zgodovino, ne mi, in njen izid je odvisen od njega. On tudi ve, kakšni smo in kaj lahko od nas pričakuje.

 * * *

A ravno v tem letu je v javnosti tolikokrat postavljeno pod vprašaj naše duhovniško služenje, naša verodostojnost, naša iskrenost, naše človeško in duhovniško dostojanstvo. Povod za to so dejanja nekaterih posameznikov, ki jih moramo obžalovati in nedvoumno zavrniti. Zato je tudi prav, da se vse razišče in ugotovi. Žrtve imajo pravico do obsodbe dejanj, s katerimi je bilo poteptano njihovo dostojanstvo in so bile povzročene velike duševne in moralne rane. Duhovniki pa imamo tudi pravico do dobrega imena in spoštovanja našega dela. 

Seveda svetoval bi vam tudi branje pridige koprskega škofa, ki je ravno tako zanimiva, saj boste opazili neverjetno prisrčnost. Kaj čudnega? Da, ker je škof po 25ih letih službe ohranil preprosto srce in je v svojih besedah vedno blizu ljudem: ni se zavil v birokracijo, težko besedičenje ali nejasno retoriko. Ostal je preprost, kar boste prepoznali v njegovih besedah. Del pridige lahko preberete tukaj:

Veliko noč obhajamo v času gospodarske in finančne krize, v času različnih pretresov in sprevrženosti. Nekateri ste izgubili službe, povečujejo se raznovrstne zasvojenosti, nemir, duševne in duhovne stiske, nestrpnost, strah pred prihodnostjo, kršitev človekovih pravic in izkoriščanje ljudi, nekateri propadajo, drugi pa še bolj bogatijo. Naše veliko upanje je Kristus, ki je premagal smrt in kot zmagovalec od mrtvih vstal. Sramota križa je končna, poveličanje križa pa je brezkončno. Bolečina smrti je začasna, zmaga nad smrtjo pa je večna.

 

V branjem vam svetujem še pridigo ljubljanskega pomožnega škofa, ki je pravo filozofsko predavanje. Recimo tole:

Njegov prihod v Jeruzalem na izposojenem osliču je najprej znamenje človeške nemoči in tudi izpolnitev preroških napovedi, toda istočasno tudi izraz izrednega zaupanja v božjo moč, ki se uresničuje v Jezusu. Njegova majhnost postane veličina.

  * * *

Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se 'zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči in trpljenja', kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu.

Torej, prijetno branje. Morda vam kaj pride prav.

Očistimo - pred svojim pragom in sosedovim

V polnem teku so priprave na veliko akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, ki ima namen v enem dnevu s številnimi prostovoljci očistiti našo domovino odlagališč v naravi. Več pripravah in poteku akcije si lahko preberete na tej novici MMC portala ali na njihovi spletni strani.

Mislim, da je akcija dobra in vredna pohvale, ker je končno nekdo dal pobudo, da vsi poskrbimo za svoje okolje. Če bo le možno se bom akcije udeležil - sem si že rezerviral datum - ker verjamem, da vsak prostovoljec lahko šteje. In če bo ta akcija uspešna, lahko na tak način naredimo marsikaj za skupno dobro. Še več. Pridobimo zavest, da ni potrebno vse spravljati v zakone in parlamentarne procedure, ampak lahko premaknemo svojo "zadnjo plat" in imamo vsi kaj od tega.

Africa - fast food

Hitra hrana v Afriki:

Dušan Jakomin - intervju

Drage obiskovalke in obiskovalci MMT, svetujem vam ogled zanimive pogovorne oddaje z Dušanom Jakominom. Slovenski rojak, ki deluje v Škednju pri Trstu, ima pri svojih častitljivih letih neverjetno življenjsko energijo. Urednik mesečnika Naš Vestnik, ravnatelj Etnografskega muzeja v Škednju, novinar, zborovodja, predsednik Duhovske zveze ... Tisti, ki delamo z njim, opažamo, da ostaja mladenič in ostaja  pomemben pričevalec v družbenem kontekstu zamejstva. Dušan je vir vedno novih idej in inovacij, ki ima širok kritičen pregled nad družbenim dogajanjem. Več o njem  ... prisluhnite v intervjuju.

 

Ob gledanju tega pogovora se vam bodo najbrž poraja nekatera vprašanja. In dvomi. Vse je legitimno ...

 

Intervju je dostopen na tej POVEZAVI. Prijeten ogled.

Napor velike noči: veselje, mir in ljubezen

Velika noč je največji krščanski praznik, ker je Kristus premagal smrt z življenjem in je zato velikonočno jutro temelj krščanske vere. Do sem je gotovo vse razumljivo. A to je črka. Kaj pa duh? Kakšna sta vsebina in duh našega praznika?

Če bi opravili hitro anketo med naključnimi sogovorniki bi hitro opazili, da zanje velika noč povečini predstavlja 'blagoslov šunke' in praznik čokoladnih jajc. Na žalost je postala vsebina praznika le lupina, ki je izgubila duh – vsebino. Poleg priprave tradicionalnih dobrot in nepogrešljivega blagoslova šunke, ima praznik še nekaj sporočil, ki so ostala ukleščena v slojih tradicije in jih danes ponavljamo brez da bi jih poznali.

Velika noč je v prvi vrsti praznik našega krsta. S tem zakramentom smo vsi krščeni na poseben, edinstven in enkraten način povezani s Kristusom. Dejanje očiščenja (izvirnega greha) in včlanitve v skupnost vernih (Cerkve) je hkrati dejanje pripadnosti vstalemu Jezusu. Njegov velikonočni pozdrav ženam in apostolom »mir vam bodi«, je pozdrav vsem sodobnim ljudem, ki so prestrašeni, brez upanja, življenjskega cilja in veselja. Ravno iskanje veselja bi morala biti naloga vseh nas, ki se istovetimo s Cerkvijo in krščanstvom, saj je temelj naše vere dogodek zmage življenja nad smrtjo.

Krst ni samo dejanje, ki poveže kristjana s Kristusom in Cerkvijo, ampak je tudi zagotovilo, da če na poti »pademo« lahko poiščemo novo možnost, ki je Kristus. Njegovo vstajenje ni le eden izmed načinov, ampak je dinamika našega življenja: molitev, dobra dela, skupnost in post. Slednje lahko ovrednotimo samo če razumemo odpoved nečemu kot iskanje veselja, dobre volje in plemenitih stvari v našem srcu. Gre za ljubezen do sebe, bližnjih in Kristusa. Dobra dela do drugih so označena z grško besedo caritas, ki je hkrati oblika (dejavne) ljubezni.

Velika noč terja od nas prav poseben napor: iskanje pravega veselja v sebi. Mislim, da je to sporočilo praznika in napor je v tem, da smo pri tem iskreni.

Drugi vidik praznika je pričevanje. Prisotnost vstalega Gospoda opogumi preplašene apostole, da postanejo priče njegovega življenja. Na veliki petek jih sunkovitost dogodkov razžene v skrivališča in razen Janeza, Marije Magdalene in Marije njegove matere, opazimo deficit glavnih igralcev v evangelijih. Kaj se je zgodilo? Mlada Cerkev se sooči s prvo krizo (veliki petek) in šele navzočnost živega Boga ji povrne pričevalsko energijo.

Kako so se odvijala življenja apostolov nam je znano: odpotovali so po raznih celinah in vsi so umrli mučeniške smrti, razen apostola Janeza, ki je dočakal visoko starost. Šele po velikonočnem jutru so razumeli tista sporočila ponižnosti, skromnosti, pozornosti, odpuščanja, usmiljenja in ljubezni, ki so jih tri leta poslušali od Učitelja.

Sodobna govorica in način življenja iščeta podobno pričevanje, ki so ga zmogli apostoli in žene. Uresničitev evangelija v vsakdanjem življenju je edina naloga, ki jo vstali Gospod nalaga njegovim prijateljem: nam. Zahtevna, edinstvena in plemenita. Kristjani smo zato apostoli moderne dobe, ki vstopamo v družbeni prostor s poslanstvom, da ne iščemo več trupla ampak telo: Kristusovo telo. Preskok je jasen, saj s krstom nismo več posamezniki, ampak združenje iskalcev vstalega Gospoda, ki daje življenje in veselje nad življenjem. On ne obsoja, ker odpušča, ne sprašuje, ker nas pozna.

Pozna vsakega človeka in ve, da so naša slaba dejanja pogosto le neroden izraz ljubezni. Čeprav se ustrašimo tistih »velikih petkov« v našem življenju in pobegnemo izpod križa, tudi nam, kakor svojim apostolom, odpušča strah. On nam zaupa. Veseli se srečanja z nami in čeprav zamudimo dogovorjen datum velikonočnega jutra, nam jih ponudi toliko, da se lahko opogumimo in sprejmemo skupno veselje. Kot skupnost, ki pripada vstalemu Jezusu, prisluhnimo pozdravu »mir vam bodi!«.

Janez Pavel II. - človek izjem

Mineva pet let od smrti Janeza Pavla II. Papeža, ki je spremenil Cerkev, tok človeške zgodovine in mnoga življenja ljudi. Tukaj je video, ki najbolje prikazuje njegov značaj:

Križani

Križ. V tišini in soju luči.

Na njem Gospod,

ki išče moj obraz.
 

Trpljenje, rane. Kri.

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?