Upanje ali usoda?

Edino, kar je za človeka lahko usodno, je vera v usodo: le-ta ovira gibanje spreobračanja.

Martin Buber

Vir: http://media-cdn.tripadvisor.com

Danes je usoda in prepričanje v obsotj že začrtanih okoliščin nov sindrom, ki hromi našo sposobnost upanja. O tem sem že pisal, vendar mislim, da se premalo piše in razmišlja o stanju družbe, ki je ujeta v moč usode. Tukaj se kaže tudi hiba Cerkve, ker ne odgovarja učinkovito na sodobni relativizem in vdanost v usodo, ampak samo tarna nad stanjem v družbi. Teologija ponuja nekaj odličnih odgovorov, ki bi jih lahko pastoralni delavci na konkretnih primerih lahko uresničili.

 

Med upanjem in usodo je velik prepad, saj usoda je kletka, ki ne dopušča maneverskega prostora daljnosežnega razmišljanja. Kam nas pelje usoda? Nikamor, ker je že vse določeno in ustavljeno. Kam nas pelje upanje? Daleč, celo onkraj prihodnosti, do meja našega razuma, da lahko mislimo neskončnost.

 

Razmišljam o teologiji upanja, ker je današnja Božja beseda prežeta z upanjem, saj se še vedno nahajamo v velikonočnem času – obdobju v cerkvenem letu, ki odmeva moč in pomen Kristusovega vstajenja od mrtvih. Zaradi tega dogodka je krščanstvo vera, ki ima v svojem bistvu, v svojem DNK-ju, inkorporirano upanje od začetka do konca. Stvarjenje sveta in odrešenje se stikata ravno v upanju, da bo fizikalna stvarnost prebistvena in presežena. To pomeni, da je bivanje mogoče tudi v presežni dimenziji večnega (=neskončnega). Krščansko upanje ni samo opomba pod črto, ampak je slavnostni vhod, kakor portal, v način krščanskega življenja.

 

Biti kristjan v prvi vrsti pomeni prevzeti držo upanja, ki se staplja z vsakdanjim življenjem. Vse zapovedi, določbe, zakramenti, verska praksa in molitve so samo sredsta, ki pomagajo ljudem, da vstopijo v neko okolje. Zato nam danes apostol Peter nalaga, da moramo vedno odgovoriti o svojih razlogih upanja. Ne iz pozicije moči ali zaradi prevzetnosti, ampak ponižno in s strahospoštovanjem. Tukaj ni prostora za manifestacije oblasti, ampak samo za Duha, ki prihaja k nam po vstalem Jezusu Kristusu.

Velike zgodbe, ki bogatijo zgodovino

Zadnji konec tedna v aprilu s(m)o se vsi ozirali po svetovnem dogajanju, ki je bilo pestro in zelo različno: poroka britanskega princa Williama in Kate Middleton, beatifikacija papeža Janeza Pavla II. in uboj voditelja teroristične organizacije Al Qaeda Osame bin Ladna. Čeprav so ti dogodki zelo oddaljeni med sabo – tako po kilometrih kot tudi vsebinsko - jih povezuje skupni imenovalec. Skupno imajo versko konotacijo, senzacionalnost z močno medijsko pokritostjo in seveda to, da so iz golih dogodkov postali zgodbe. 

Britanska monarhija še vedno ostaja simbol klasične evropske vladarske pravljice, ki s svojimi sencami in svetlimi trenutki narekuje tek zgodovini. Kakor v pravljici je princ popeljal svojo izbranko do lepe palače na slikoviti kočiji z belimi konji, množica pa ju je navdušeno pozdravljala ... Okrog zgodb se ljudje zbiramo, da bi prisluhnili razpletu, bučno pozdravljamo svoje najljubše junake, da se z njimi identificiramo in da preko zgodb začutimo, da še vedno živimo v urejeni družbi. Čeprav slednje zveni zelo staromodno, se ljudje v kaosu ne znajdemo, zato hrepenimo po redu, trajnosti in kontinuiteti. Radi opazujemo kraljevo družino, zvezdnike, svetovne umetnike, športnike in uspešne poslovneže, ker si želimo takega uspeha in ker iščemo oporne točke v sodobni zmedi. 

Kaj nam daje gotovost, da je naše življenje urejeno? Zgodbe. Bodisi take, ki zadevajo nas same, bodisi veliki dogodki iz tujine o katerih samo slišimo ali beremo v medijih. Tukaj pa nastopi vprašanje, kako zvesto nam mediji prinašajo zgodbo in čemu dajejo poudarke.  

Ugibanja, kakšna bo nevestina obleka, kakšne barve bo klobuk kraljice Elizabete II. in kdo se bo prikazal med povabljenimi so jasno znamenje, da je bil dogodek resnično pričakovan in željen. Mediji so tekmovali v senzacijah in modnih podrobnostih, nihče pa ni omenil bistva poroke. To vsekakor ni blišč zunanjosti, ampak plemenitost odnosa, ki se bo z leti bogatil in poglobil. 

Fragmentiranost zahodne družbe in močan individualizem, ki zagovarja moč in veličino posameznika celo nad skupnim dobrim, potrebujeta zgodbe, da napolnijo zgodovino. Svoja življenja omejimo na oddaljeno komuniciranje prek spleta, ki nas v mnogih segmentih res bogati, pogosto pa tudi siromaši in oddaljuje. Potrebujemo velike zgodbe, da obogatijo našo osebno zgodbo in našo zgodovino. 

Tukaj imamo še dve veliki zgodbi, ki potrjujeta, kako smo ljudje družabna bitja. Beatifikacija papeža Janeza Pavla II. je privabila v Rim preko milijon ljudi, ki so želeli »biti tam«, čeprav bi od doma lahko spremljali obred bolj udobno in poceni. Biti na kraju, kjer se je vse to res dogajalo, brez pregrad in meja, je močan element, ki napravi - skupaj z močjo množice – iz zgodbe poseben dogodek. In podobno se je zgodilo v mnogih zahodnih mestih, ko je svet obšla vest, da je bil princ terorja ubit. Ljudje so hitro in povsem spontano napolnili ulice in trge, da bi se skupaj veselili. Tudi oni bi lahko od doma, udobno pred računalnikom, spremljali dogajanje in tu pa tam kliknili na gumb »like« v najbolj obiskanem socialnem omrežju. Čeprav prek spleta - bi se spet združevali v veliko zgodbo naše zgodovine.

Objavljeno v mesečni prilogi Bodi človek tednika Novi glas v Gorici.

Predsednikov avto

Če bi se gospod predsednik peljal s kočijo tako kot kraljica, ali z normalnim avtom, se mu to gotovo ne bi zgodilo:

Potrebujemo mesija ali odrešenika?

Beseda mesija izvira iz hebrejščine masiah in pomeni (Gospodov) maziljenec. Izraelci so pričakovali odrešenika oz. odličnega, sposobnega in idealnega vladarja, kot je bil kralj David. Kasnejša politična pričakovanja Izraela so bila vezana na t.i. konec časov, ki je bil teocentrične narave. Kralj David kot idealni vladar ... in nastopi slepota prepoznavanja dobrih voditeljev.

V družbeno-političnih, medijskih in ljudskih debatah se pojavljajo pobude, da ta trenutek Slovenija potrebuje mesija, idealnega vladarja, ki bo spremenil malo podalpsko deželico v planinski raj. Obupano iskanje mesije kaže na splošno nezadovoljstvo, negotovost in pomeni izrivati demokracijo kot temeljno ureditev skupnega odločanja in dati eni sami močni politični figuri vso oblast. Čeprav se lahko na prvi pogled nekdo izkaže kot idealna oseba, ga slepo zaupanje ljudi lahko pokvari. Namesto družbenega blagostanja »novi mesija« išče le osebno bogastvo, namesto skupne pravičnosti pa lastno korist.

Potrebujemo odrešenika? Razlika z mesijo je v tem, da odrešenikova figura dobi še religiozno dimenzijo, ki ga privede do stičišča z nadnaravnim. Uvajanje religije in metafizičnih prvin v reševanje vsakdanjih težav lahko ustvari neko navidezno teokratično ureditev vladanja, kjer je vladar božji namestnik. Ljudstvo mu mora biti brezpogojno pokorno, ker imajo opravka z božanstvom, zato ljudje pričakujejo utopično idealno družbo, ki je ne bo nikoli nihče vzel za svojo. Produkt takega okolja je zapadanje iz razočaranje v apatijo in nazaj v iskanje idealnega vladarja. Dejstvo je, da v 21. stoletju je tak način dojemanja družbe lahko poguben.

Ali to pomeni odpravo vsake avtoritete? Ne, to pomeni ponovno uvajanje avtoritete, ki ni sama sebi namen, ampak je nosilka skupne odgovornosti za svobodo posameznikov in splošno družbeno blaginjo.

Danes v Sloveniji ne potrebujemo niti mesije niti odrešenika, ampak vizionarja, ki ni idealen vladar, ni metafizična figura iz neke legende o osamosvojitvi ali ljudski heroj. Človek z vizijo je običajen državljan z jasnim pogledom v prihodnost države in družbe, ga odlikujejo zdrava razsodnost, trezna ocena kritičnega stanja in sposobnost širokega dialoga. Slednje je pogoj, da lahko uvede potrebne spremembe, ki bodo ljudem prinesle upanje. Da, ljudje potrebujejo/mo upanje, da bo jutri bolje kot je danes, sicer nihče se ne bo trudil za skupno dobro.

Vizionar – ali skupina vizionarjev – bo postavil odločitve za skupno dobro pred partikularnimi interesi posameznikov ali elit, presegel družbene in zgodovinske delitve ter uvedel delovanje celotne družbe po načelu subsidiarnosti. To ni bog na Olimpu, ki bo iz ozadja urejal zadeve, ampak angažiran politik brez okostnjakov v omari. Prepričan sem, da subsidiarnost na vseh področjih prinaša posameznikom odgovornost za odločitve in omogoča svobodo celotne družbe.

Vsak vidi, da ima Slovenija veliko neizkoriščenih potencialov, ki bi lahko ustvarili nova delovna mesta, izboljšali ljudem prihodke, povečali turizem in zagotovili trajnostni razvoj. Blagostanje – kljub majhnosti – ni nemogoče, saj smo kot narod že dokazali, da tudi v zelo težkih zgodovinskih okoliščinah, lahko dobro živimo. V iskanju boljše prihodnosti pogrešam odločnejši in povezan glas civilne družbe, akademskih krogov in mladih. Mladina postaja apatična, družbeno odtujena in celo nostalgična do nekdanjega sistema, ki ga ni niti doživela. Potrebujemo neko kolektivno vizijo svoje prihodnosti v tej državi, sicer nima smisla, da jo imamo. Ali so stoletna prizadevanja za lastno identiteto le iluzija naših prednikov? Ali je dvajset let demokracije že preveč? Smo že siti svobode? V tej državi lahko poiščemo najboljše in s tem gremo naprej. Veliko imamo in še več lahko naredimo, če si bomo prizadevali za skupno dobro in iskali najboljše možnosti.

Morda bo imel kdo od bralk in bralcev boljšo domišljijo od moje in si bo drznil postaviti drugačno hipotezo, celo tako, ki bo izdelala podobo iskanega vizionarja. Moja radovednost je velika, zato se včasih prepustim domišljiji in tako nastane zgoraj zapisano. Pa je res iskanje vizionarja le stvar (moje) domišljije?

Neuvrščeni – tretjič!

Objavljam komentar publicista in komentatorja dr. Boštjana M. Turka, ki na zanimiv način analizira sedanje stanje v državi. Komentar je bil objavljen v ponedeljek, 9. maja 2011, v reviji Reporter.

 

Pridržanje Franca Kanglerja je logičen del scenarija, ki ima namen omadeževati vse politične akterje na slovenskem, v zameno pa ponuditi tretjo pot. Ker ta poteka v intenzivni navijaški atmosferi, s katero se Slovenija vrača v trda sedemdeseta leta, ji bomo za delovno potrebo pričujočega članka rekli kar neuvrščena pot.

Takoj na začetku moramo razumeti, da je Franc Kangler očitno nekaj imel z inkriminiranimi dejanji, ni pa nikdar imel nič z desnico. Mariborski župan ni človek, ki bi ga lahko po kakršnemkoli kriteriju štel za desnega politika, prej nasprotno. V drugem krogu županskih volitev leta 2006 je premagal nasprotnega kandidata prav z glasovi levice: to je napravil leta 2010 v prvem krogu, sicer pa se Kanglerjeva politična pot vije na obnebju politične transmisije, kamor poleg njega uvrščamo celotno SLS.

Če se namreč ozremo v devetdeseta leta, opazimo, da je ta stranka ves čas uveljavljala interese iz svojega ozadja, v katerem so se udbovske povezave stikale z materialnimi privilegiji, ki jih je prinašala gradnja slovenskega cestnega križa. Ker vemo, da je bila precenjena za celi dve milijardi evrov, si lahko predstavljamo, koliko denarja je bilo na razpolago v rezervi za takšno ali drugačno politično mahinacijo. SLS je udejanila vse vloge, ki so ji bile na razpolago: decembra 1996 je razdrla zmagovito koalicijo pomladnih strank in ustoličila Drnovška, četudi za to v volilnem rezultatu ni bilo zadostnih osnov. Ta projekt je tedaj slišal na »mostogradnjo« bratov Podobnik. Štiri leta kasneje je Francetu Zagožnu spet uspel »veliki met«: spravil je skozi parlament Potrčev volilni zakon, ki je cementiral možnosti političnih manipulacij in kupovanja glasov. V evropskem smislu pa je bil tudi dosežen rekord: ni predsednika stranke, ki bi jo v štirih mesecih spravil ob dve tretjini poslanskih sedežev.

Svoje so k temu pripomogli tudi krščanski demokrati, tedaj in danes. Če vemo, da Lojze Peterle iz nepojasnljivih razlogov ni kandidiral decembra proti Ljudmili Novak, razumemo, da je bil to še en korak v scenariju iz prvega odstavka: ob uničeni SLS tudi nekdanji krščanski demokrati ne morejo priti v parlament: v takšnih razmerah pa je levici dokaj enostavno vladati.

Ko slišimo, da brat ljubljanskega škofa, Janez Jamnik, za en evro prodaja svoj delež v podjetju SCT, ne moremo mimo povezav teh strank s Cerkvijo. Dejstvo, nad katerim se še nihče v njenem vodstvu ni zamislil, je, da je v zadnjih dveh letih napravila svojemu ugledu toliko škode, da je ne bosta poravnali dve generaciji. »Stresovanje« v mariborski in ljubljanski nadškofiji bodo zanamci ocenjevali kot ekvivalent strateške napake, ki jo je napravil Gregorij Rožman 20. aprila 1944 na bežigrajskem stadionu. Razlika je le ta, da je Rožmanova napaka nehotena, na neki način v svoji nedolžnosti celo produktivna: še danes o njem govorimo kot o žrtvi časa, kateremu ni bil dorasel. Napake današnjega vodstva RKC pa so logične in v tem celo sprevržene: v vse so se spustili prav zaradi želje po denarju, moči in oblasti, to pa so rekviziti, ki jih je izvorno krščanstvo zavrglo kot »peklenska vrata«. Ob sodnem dnevu bo težko biti slovenski cerkveni dostojanstvenik, najsi si kardinal najsi nadškof, najsi nosiš ime Mirana ali Franceta Krambergerja. V špalirju pogubljenih utegnejo stati tudi slovenski »katoliški intelektualci«, ki so ob tem molčali, pridno pa nabirali časti in članstva v katoliških akademijah. Četudi niso napravili drugega, kot več desetletij poskušali eno Platonovo misel ali Dantejevo tercino preoblikovati v slovenščino.

Če so Cerkev, Slovenska ljudska stranka in krščanski demokrati organizmi, ki so se v duhu tradicije Janeza Pavla II. predstavljali kot most upanja, tolikanj sprevrgli, je razumljivo, da je Slovenija v najgloblji moralni krizi zadnjih stoletij. Vendar je narava slabega takšna, da kliče k še slabšemu. Tu pa je izvor naše misli o neuvrščenosti. Na popolnem pogorišču svetnih in nadsvetnih vrednot želijo ljudje iz ozadja napraviti »novo ekipo«, ko bo predvsem skrbela za to, da bi se interesi demokratične opozicije ne mogli udejaniti. Če se je Kangler sprl s Radovanom Žerjavom in če slednjega razumemo kot čisto psihološko figuro marionete, nam ne bo težko razumeti, da ima SLS (po Cerkvi in Peterletovih) spet novo nalogo: ta sliši na ime neuvrščenosti.

Bistvena »neuvrščenost« pa prihaja iz ozadja: ljudje, ki bodo zasedli položaje na »neuvrščenem« naskoku na prihodnje volitve, so že določeni in imenovani; o njih lahko sklepamo glede na kupčije v ozadju in splošne figure, ki se gibljejo po slovenski medijski in politični sceni. To so ljudje, polni frustracij, kompleksov, hkrati pa pripravljeni napraviti vse, ker bi sicer ostali v popolni anonimnosti, za kar jih določa tudi njihova človeška vrednost.

Vsi s Cerkvijo, vsi s partijo, kot zahteva lakomnost vsakokratnega trenutka.

Takoj svetnik! Postopoma in po korakih

Prvega maja je papež Benedikt XVI. razglasil svojega predhodnika na Petrovem sedežu za blaženega. S tem dejanjem je odgovoril zahtevam množice, ki je na dan pogreba Janeza Pavla II. vzklikala santo subito (takoj svetnik). Tisti santo subito je postal geslo in simbol dobe po Wojtyli, papežu ki je prevzel svet in medije.

Velika priljubljenost Poljskega papeža je bila vse od začetka njegovega pontifikata tudi njegov uspeh, saj se je s svojo karizmo in gestami znal približati ljudem kot »ljudski papež«. Izogibal se je formalizmov, rad je prekršil Vatikanski protokol in znal presenetiti, ko je pokazal človeški obraz Cerkve. Ni torej čudno, da je v skoraj treh desetletjih postal medijska in pop ikona Katoliške Cerkve. V času njegovega pontifikata so se zgodili prelomni dogodki tako za zgodovino človeštva kot za Cerkev. Tudi po njegovi zaslugi so padli še zadnji ostanki velikih ideologij 20. stoletja, laiška gibanja so dobila vidnejšo in dejavnejšo vlogo v življenju Cerkve ter mladi iz celega sveta so postali veliki papeževi prijatelji.

Ob velikih in svetlih točkah ne moremo spregledati kontroverznih dogodkov, ki so se zgodili pod njegovim pontifikatom in lahko le upamo, da jih bodo raziskovalci tekom zgodovine znali pojasniti. Na primer še vedno ni znano ali je papež Janez Pavel II. vedel za primere spolnih zlorab v ZDA in na Irskem preden so prišli v javnost? Ali je bil obveščen o škandaloznem življenju in ravnanju ustanovitelja Kristusovih legionarjev p. Marcialu Macielu Degolladu? Zakaj ni ukrepal bolj odločno za transparentno delovanje tako imenovane vatikanske banke oz. Istituto per le Opere di Religione (IOR)? Na ta vprašanja še nimamo odgovorov, vendar iz dejanj njegovega naslednika opažamo, da so bili za Vatikanskim obzidjem primorani v kratkem času sprejeti pomembne odločitve.

Pontifikat Janeza Pavla II. je minil v znamenju številnih potovanj, razglasitev novih blaženih in svetnikov ter velikih množic mladih, ki so polnili trge in stadione. Rekordne številke ki jih je ta Petrov naslednik zbral v skoraj treh desetletjih pa so tudi pobuda za razmislek o sodobnih številkah krščanstva. Evropa se je po drugem vatikanskem koncilu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja veliko bolj oddaljila od Kristusovega oznanil kot drugi kontinenti, saj so na stari celini dobile razmah razne sekte, new age gibanja in zagovorniki skrajnega ateizma. Morda je moda polnih trgov in stadionov prinesla med mlade idejo, da je krščanstvo vredno pozornosti le kot občasen spektakel, ki potrebuje svojo zvezdo.

Evropa, danes bolj kot kadarkoli v svoji zgodovini, potrebuje misijonski način evangelizacije, ki je sistematičen pristop oznanjevanja vesele novice sodobnemu človeku, navezanemu na tehnološki napredek in laboratorijsko dokazovanje. Da je središče krščanske vere Jezus Kristus, ki je pravi Bog in pravi človek, ni samo dogodek, ampak je odnos, ki ga mora vsak vernik živeti.

To je odnos z Bogom na katerega opozarja papež Benedikt XVI., ki je sprejel pobudo za takojšnji začetek beatifikacijskega postopka Janeza Pavla II., vendar postopoma. Sedanji kardinal Stanisław Dziwisz, dolgoletni osebni tajnik Poljskega papeža, je predlagal, da bi geslo santo subito dobesedno udejanjili in Wojtylo proglasili takoj za svetnika. Ratzinger je kljub dovoljenju za preskakovanje nekaterih rednih etap na poti do oltarja, ohranil postopek tak kot je.

Ali so bila vsa dejanja pokojnega papeža svetniška in so odsevala štiri kardinalne in tri teologalne kreposti do herojskih meja, si lahko vsak odgovori sam. Z mnogimi dejanji je prvi Slovan na Petrovem sedežu naredil svoj pontifikat večen, ker ga je vpisal v zgodovino kot izjemnega in revolucionarnega. Pokazal je sodobnemu človeku, da je svetost še vedno aktualna in dostopna, za kar se je tudi vredno truditi postopoma in po korakih. 

Objavljeno v majski številki mesečnika Naš vestnik.

Piazzolla, Ave Maria

Na harmoniko se da še kaj drugega poleg "goveje glasbe":

Velikonočne jaslice

Izolska cerkev sv. Marije Alietske ima posebnost, ki je verjetno ne boste našli nikjer drugje na svetu. Če boste obiskali cerkev v starem mestnem jedru, tik ob mandraču, boste v njej še vedno videli jaslice. Nihče jih ni pozabil pospravit, ampak so bile že ob postavitvi mišljene kot pripoved krščanskega sporočila odrešenja. Vse od božiča so jaslice »inkorporirane« v prezbiterij (prostor, kjer se nahajajo ambon, oltar ter sedeži za mašnika in pomočnike) in še danes pripovedujejo tudi velikonočno zgodbo. Jaslice so bile postavljene v perspektivi velike noči, zato lahko še najdete sredi maja jaslice v cerkvi. To ni nič čudnega, ampak logična in dobro premišljena vsebinska povezava med Kristusovim rojstvom in vstajenjem.

Prezbiterij cerkve Marije Alietske v Izoli

Bistvo te kompozicije, ki je po mojem mnenju prava teološka in umetniška kreacija, je votlina rojstva oz. prazen grob, ki se umešča v zanimivo celoto. Tabernakelj (kjer se hrani Najsvetejše) je postavljen v vrata v Jeruzalem in zadaj lahko opazite znamenito in najstarejšo mošejo na svetu Kupola na skali (zlata kupola). Ta postavitev je provokativna in hkrati zelo dialoška, ker nas opozarja, da je živi Bog vrata za vse ljudi. Nad vsem je Marija z Jezusom v naročju; ona je Božja Mati, ki bo naša zagovornica za vstop v v nebeški Jeruzalemu, kot figurativno tudi rečemo nebesom.

Pod tabernakljem so »nasajene« oljke, ki spominjajo na oljsko goro, zraven pa postavljeni trije križi, ki so na Golgoti. Vmes je oltar, žrtvenik, ki je nad votlino rojstva/grobom. Evharistija je daritev, Kristusova žrtev, da bi vsi imeli življenje. Stvarnik v kruhu postane stvar, da bi ljudje imeli življenje.

Votlina rojstva se je spremenila v prazen grob, povoji novorojenčka so postali mrliški prt in angeli, ki so peli Slavo, sedaj oznanjajo vstalega Gospoda; angeli so v pravoslavni tradiciji priče Božje navzočnosti.

Votlina rojstva - Božji grob

Ravno pravoslavna tradicija prikazuje Kristusovo rojstvo v luči smrti in vstajenja. Ob rojstvu so pastirji prvi srečali Jezusa in so novico o njegovem rojstvu ponesli med ostale ljudi, ob vstajenju pa so to nalogo opravile žene in apostoli. Kot novorojenčka so Kristusa (neke) žene najbrž umile, po smrti pa so šle žene h grobu, da bi ga mazilile. Kristus je začetek, zato korenina ... svojo zemeljsko pot dopolni na lesu križa. Votlina rojstva ima obliko groba, zibel je hkrati krsta in otrok je povit kot mrlič. Jezus se je rodil, da bi umrl. (Rupnik, Pričevanje svetih ikon, 2002, 37). Ikonopisci slikajo povoje novorojenega Jezusa na enak način kot povoje mrliča. Adam in Kristus sta sočasna, ne v zgodovinskem smislu, ampak v smislu dveh stalnih resničnosti človeštva: greha in odrešenja (Rupnik 2002, 37).

V Izoli se torej nahaja teološka in filozofska posebnost, ki na odličen in jasen način prikazuje tesno povezanost med stvarjenjem in odrešenjem, med rojstvom in smrtjo. Velikonočne jaslice, če jih smemo tako poimenovati, prinašajo bistvo krščanskega sporočila, ki nas vodi onkraj obupa niča in smrti. Smisel življenja gre onkraj smrti – čeprav se zaradi končnosti in omejenosti človeške biti zdi smrt zadnja meja – ker je bivanje čisti dar.

Kakor se je Kristus spustil na zemljo, da bi s svojim prihodom človeka odrešil greha, tako se po smrti spusti v predpekel, da reši sužnosti greha in zla vse, ki so tam bili pred njegovim prihodom na svet.

"Velikonočne jaslice" je postavil g. Marko Požrl s sodelavci in bodo na ogled do binkošti v podružnični cerkvi sv. Marije Alietske v Izoli.

Z nonotom po sledeh zgodovine

Ne samo obiskovalec, ampak tudi priča in muzejski eksponat.

Danes smo z nonotom obiskali Sv. Peter na Krasu ali po moderno Pivko. Po 71. letih se je vrnil v vojašnico, kjer je služil vojaški rok in je bil vpoklican s strani tedanje Kraljevine Italije. Pivka je bila že od rimskih časov pomembna obmejna kontrolna točka, ki je vsakokratni oblasti zaradi svoje odlične strateške lege omogočala, da je nadzorovala prehode iz zahoda proti vzhodu in obratno. Tukaj je tudi potekala meja med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo, zato so Italijani v 30-tih letih 20. stoletja zgradili vojašnico Principe di Piemonte, sistem strateških točk ter mogočno podzemno utrdbo, imenovano Alpski zid, kjer so vojaki stražili mejo.

V enemu izmed teh bunkerjev je tudi naš nono – letnik 1920 – služil svojo vojaščino. Pot ga je iz Istre peljala na Kras, preko Italije v Francijo, po koncu vojne pa spet domov v Istro. Ko pripoveduje o tistem obdobju, govori o drugačnih časih, ko je bila Evropa razdeljena in ko so bili vsakokratni sosedje tudi vsakokratni sovražniki. Sam ni nikoli želel prijeti za orožje, ker mu ni všeč pravi, ampak čas in razmere so bile take, da ni mogel izbirati. »Hrana doma je bila slaba, ampak tukaj je bila še slabša«, se mu utrne misel, ko se sprehodi po dvorišču, kjer so jim delili hrano in jim je zaradi močne burje pogosto nosilo gramoz v skledo.

Spomini so tako močni in živi, da po dolgem času nono zna še povedati imena, datume, kraje in celo uro prihoda. Bil je marec 1940. in ok. 23h jih je vlak iz Trsta pripeljal v Pivko. Bil je najbrž med prvimi vojaki, ki so vojaško dolžnost nastopili marca 1940, zaradi začetka II. svetovne vojne. Kmalu po cepljenju se spominja, je dobil reakcijo na cepivo z visoko temperaturo, zato mu je pripadal tridnevni bolniški dopust, potem pa so začeli z vajami. Dopoldne so imeli orožne vaje na poligonu, popoldne vadbo v vojašnici.

Ferata in nono in dolga zgodovina.

Danes smo potovali v čas, ko se spomini zbudili sami od sebe, ko je »ferata« prevažala mlade vojake od doma do fronte in ko so trije totalitarizmi prinesli Evropi krvavo in uničujočo vojno. Obisk je torej pomenljiv in simboličen način »proslave« pred dnevom 66. obletnice konca II. svetovne vojne v Evropi.

Skupnost, dvom, vera in srečanje

Težko je v sodobnem svetu verovati, biti zavezan k upanju v presežno in ljubiti Boga, ki ga laboratorijske formule ne morejo zajeti. V tej zanki se nahaja človek od svojega začetka, ker mora krmariti med razumom in srcem, da bolj ali manj uspešno odgovori pri sebi na tiste dogodke, ki jih niti fizika in niti znanost ne rešujeta. V tej težavi se ne nahaja samo sodobni človek, ki ga zaznamujejo znanost, tehnologija, globaliziran svet, finančni in etični relativizem, ampak se nahaja vsaka generacija znova in znova.

Najslavnejša upodobitev sv. Tomaža

Danes je bil pri maši na vrsti eden mojih najljubših evangeljskih odlomkov iz Svetega pisma: neverni Tomaž. Uradni naslov bi popravil, ker Tomaž je veroval in to celo izpovedal. Zakaj mi je ta del tako všeč?

Skupnost. V prostoru so zbrani apostoli (najbrž tudi Marija, druge žene in še kakšni prijatelji), ki premišljujejo dogodke minulih dni in skušajo kot skupnost najti pravi odgovor. Ko je človeka strah, ko je negotov in ko nima pravih odgovorov na življenjske situacije, se zateče k skupnosti prijateljev ali k družini. Apostoli so skupaj premišljevali in se pogovarjali o dogodku, ki je za vedno spremenil človeško zgodovino.

Dvom. Apostoli – še posebej Tomaž – so se pogovarjali, ker niso bili gotovi, da so dogodki res taki, kot so jih videli, kot so o njih pripovedovali očividci. Morda mi je ta del še najbolj všeč. Vera v Jezusa Kristusa mora skozi »filter dvoma«, ki jo prečisti heroizmov, ošabnosti, fanatizma in človeškega napuha, da bi si lastninil celo tisto, kar je Božje delo. Če je prisoten dvom, pomeni, da se v človeku odvija proces premišljevanja, racionalnega in čustvenega preverjanja dogodkov in prizorov. Kdor dvomi, išče odgovore in preverja dejstva, gotovo bo nekega dne prišel do vere.

Vera. Po klasični definicij verovati pomeni upati z neko vsebino, toda v današnjem prizoru – morda v malo mračni sobi, ki je komaj osvetljena s kako oljenko, da so obrazi prepoznavni – je vera v vstalega Jezusa edino zagotovilo, ki je tem ljudem ostalo. Sledili so mu tri leta, zapustili so ekonomsko in družinsko trdnost, da so se pridružili nekemu neznancu, ki je zanimivo govoril in so ga oblasti sovražile. Sedaj pa o njem – še po smrti – krožijo čudne govorice. Da, apostoli ki so danes omenjeni v evangeliju verujejo, da je Jezus vstal, vendar ne vedo, kaj to pomeni. Morda je zaradi tega kdo podvomil ... 

Srečanje z Vstalim Gospodom. Tomaž je svoji veri postavil pogoj in takoj na začetku je rekel, da se gre to igro le, če bo deležen trdnega dokaza. Doživel je nekaj, kar mu je spremenilo življenje: srečal je vstalega Gospoda. Ne samo v fizičnem smislu, da je videl njegovo telo, ampak v svojem srcu je srečal živega Boga. Morda je to razlog, da je ravno apostol Tomaž šel najdlje ... do Indije ... do konca tedaj znanega sveta. Tomaž je dokaz, da je srečanje z vstalim Kristusom enkraten in neponovljiv trenutek v osebni zgodovini, ki ne more pustiti človeka ravnodušnega. Srečati živega Boga bi moralo biti poslanstvo in hrepenenje vsakega vernika, sicer je verovanje le prazno ponavljanje župnikovih besed. Tomaž je doživel velikonočni dokaz vere in sam postal pravi dokaz vere, ki ga je velikonočni dogodek za vedno zaznamoval.

Zaznamovani smo tudi tisti, ki si upamo reči, da verujemo v Jezusa. Naloga tistih, ki so srečali vstalega Boga je, da kakor žene v velikonočnem jutru in apostoli v naslednjih dneh, spregovorimo o tem tudi drugim ljudem. S svobodo in z upanjem, da vera in ljubezen premagata tudi smrt. 

Tukaj si preberite še lansko razmišljanje na to temo.