Laiki v cerkvenem vrhu

Naredimo iz Cerkve dom in šolo skupnosti. To je velik izziv, ki nas čaka v novem tisočletju, če želimo biti zvesti Božjemu načrtu in odgovoriti globokim pričakovanjem sveta.

(Janez Pavel II., Novo Millennio Ineunte)

Pred kratkim je precej prahu dvignila peticija/memorandum nemških teologov, ki se zavzemajo za odpravo celibata, uvedbo ženskega duhovništva in druge reforme v Cerkvi. Taka stališča hitro naletijo na kritike znotraj Cerkve, ki zavračajo spremembe sklicujoč se na zgodovinske, ekumenske ali pastoralne argumente. Nenadne reforme bi morda povzročile hude spore in naše skupnosti še niso pripravljene na take spremembe, vendar obstajajo še drugi možni načini modernizacije Cerkve. Morda je prišel čas, da tolikokrat poudarjeno in opevano vlogo laikov v Cerkvi tudi vzamemo zares.

Najostrejši kritiki trdijo, da kleriki znotraj Cerkve ne omogočajo debate in vse vitalne odločitve sprejemajo samo moški. Res je, da so mnogi laiki del pomembnih posvetovalnih organizmov, nekaj žensk celo opravlja vidne in pomembne vloge v Vatikanu, vendar ko gre zares, se debata hitro prenese na centre moči, kjer laiki nimajo glasu.

Jezus je rekel svojim učencem naj bodo služabniki, naj hranijo lačne in delijo svoje dobrine z ubogimi ter dajo svoje življenje za brate, kajti samo tako bodo lahko pokazali pravo ljubezen. V cerkvenem vrhu pa je nekaj takih, ki ravnajo obratno, ustvarjajo ter vzdržujejo klerikalno kulturo in pogosto cenijo bolj lojalnost kakor odgovornost. V teh okoliščinah je nujno potrebna reforma, da bo obraz Cerkvenega vodstva pomlajen in bo čim širšemu krogu ljudi dana možnost, da spregovorijo o težavah. Ob tej priložnosti so pomenljive besede, ki jih je zapisal sv. Pavlin iz Nole: »Prisluhnimo vsakemu verniku, ker iz vsakega vernika govori Božji Duh«.

In kako začeti? Nekateri bi gotovo predlagali – po vzoru nemških in kakšnega slovenskega teologa – da ukinemo celibat in odpremo vrata duhovništva ženskam, vendar obstajajo tudi druge poti reforme cerkvenih struktur, ki bi omogočile poročenim ženskam odločilno besedo v Cerkvi. Prvi predlog je sprememba kanonskega prava v tistem segmentu, ki opredeljuje vodstvene organizme Cerkve, da bi lahko tudi laiki prevzeli odgovorna in vodilna mesta.

Ponekod so škofje in duhovniki že zelo dobro uresničili smernice II. Vatikanskega koncila in laiki aktivno sooblikujejo podobo krajevne Cerkve. Ostajajo nezapolnjene vrzeli med lokalno in vesoljno Cerkvijo, kjer se sprejemajo najobčutljivejše in pomembne odločitve. Če so župnijski sveti sestavljeni samo iz laikov, ni tako na ravni škofije. Škofijski sveti in zbori škofovih svetovalcev bi že morala zasedati polovica laikov, saj jih je številčno največ. Pastorala je namenjena vernikom, zato naj soodločajo in prevzamejo odgovornost tudi na najvišji ravni. Člani takih organizmov naj bodo ljudje, ki imajo resnično radi Cerkev, so pošteni, izobraženi, razgledani in kritično pristopajo do aktualnih vprašanj. Aktivna udeležena v življenju Cerkve bi lahko privedla laike tudi v najbolj ekskluziven in zaprt klub na svetu: kardinalski zbor.

Tudi laike med kardinale? (Vir: http://t3.gstatic.com)

Kardinalski naziv je podeljen – kakor imenovanje – in ni zakramentalne narave, zato teoretično bi lahko to postale tudi poročene ženske. Implicitno pomeni, da bi lahko bile voljene in volile papeža, kar lahko že predstavlja doktrinarno zagato. Če se omejim na stvarnost teze, lahko bi določili neko kvoto žensk in moških kardinalov-laikov, ki bi prevzemali vodenje nekaterih dikasterijev rimske kurije, samo moški pa bi  bili izvoljeni in volili papeža.

Kardinali naj bi predstavljali najožji zbor papeževih svetovalcev in kolikor je le možno univerzalnost Cerkve, zato kardinalski zbor sestavljajo visoki prelati iz vseh celin sveta. Zakaj ne bi razširili to stvarnost tudi z laiki iz pomembnih poklicnih panog, kot so zdravstvo, šolstvo, bančništvo, delavstvo, znanost in drugo. Vstaviti elemente demokracije v Cerkev ne pomeni rušiti njene hierarhične ureditve, ampak predstavlja dodano vrednost na njeno oznanjevalno moč.

Tako bi lahko laiki vodili določene urade, kompetentno pokrivali področja ki zahtevajo strokovnost, izkušnje in znanje, ki ga na še tako odličnih teoloških fakultetah ne učijo.

Dati laikom novo vlogo lahko predstavlja izziv v dojemanju Cerkve, saj ta ni več samo »njihova«, ampak postane resnično »naša«, kjer smo ljudje iz vseh poklicev, življenjskih situacij, delovnih okolji in socialnih skupin odgovorni za njeno delovanje v vsakdanjem življenju. Ali bi poročena mati vodila kak rimski urad bolje ali slabše od kakšnega kardinala? Ali bi zato bila Cerkev manj zvesta svojemu evangeljskemu poslanstvu?

Krščanstvo, kakor poudarja papež Benedikt XVI., ne more biti »a' la carte«, zato so moderni apostoli poklicani, da sprejemajo tudi take odločitve, ki jim morda osebno ne koristijo in prinašajo zaslužka. Če so spremembe in odločitve dobre za širši krog ljudi, če poživljajo vero in izboljšujejo evangeljsko oznanilo jih je potrebno resno vzeti v zakup.

Cerkev je stopila v novo tisočletje in pokazala, da se pod pozlato skrivajo zelo težke in hude anomalije, ki jih sama ni znala ali hotela odpraviti. Sama bo lahko zvesta svojemu poslanstvu in Kristusovemu naročilu samo če bo znala, tako kot mnogokrat v svoji dvatisočletni zgodovini, prisluhniti potrebam časa. Prišel je čas, da si vsi – laiki in kler – natočimo čistega vina, prevzamemo odgovornost za evangeljske vrednote in to pokažemo svetu. Biti skupnost, družina, pomeni odpraviti razslojenost ali hierarhično oddaljenost in začeti skupaj razmišljati za skupno dobro.

Družba v kateri živimo potrebuje jasno oznanilo Kristusovega vstajenja, da ni pomešano s politiko, ekonomijo in prestižem. Smo kristjani še sposobni biti glasniki Svetega Duha, ki deluje v nas?

Krst, spremenitev, trpljenje, moč Duha

V evangeliju današnje nedelje v postnem času se človeški element prepleta z bogato simboliko večnega. Nekaj večnega je gotovo trpljenje, ki mu Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem da novo konotacijo. V teh dneh, ko so podobe tragičnih dogodkov iz celega sveta v naših dnevnih sobah, delovnih mestih in domačih računalnikih, se ne moremo izogniti vprašanju: kaj nas čaka?

Odgovarjati na taka ali podobna vprašanja o trpljenju ni lahko, ker se razlogi in argumenti prepletajo s čustvi in naša človeška omejenost jih težko sprejme. Iztočnica za razmišljanje pa je lahko Jezusova pot na goro. Smo v cerkvenem času, ko nas vsebina bogoslužja in beril usmerja k velikemu petku, ki je točka par excellence Božjega in človeškega trpljenja.

Raffaello: Trasfigurazione (1517)

Danes gre Jezus na goro in tam zaslišimo Božji glas »Ta je moj ljubljeni Sin«. Očetov glas, ki z avtoriteto zakonodajalca in močjo očetovske ljubezni razglasi Kristusa za sina, se pojavi že drugič. Prvič je bilo pri krstu v Jordanu. Povezava med tema dogodkoma ni naključje, ker je krst tisti središčni element Božjega sinovstva tako, kakor je trpljenje odmerjeno in namenjeno Božjim otrokom. Krst je – tako za Kristusa kot za vsakega kristjana – uvod v veliko noč, ki gre preko velikega petka.

Odlomek Jezusove spremenitve na gori je precej nejasen in misteriozen, saj spominja bolj na kakšno čarovnijo ali iluzijo, kot pa na biblični dogodek. V njem so elementi, ki ob pravilnem razumevanju nosijo bogato sporočilo. Pomagal si bom z odlično razlago sv. Hilarija iz Poitiersa, škofa, ki je živel in deloval v Franciji v času, ko vera še ni bila dolgočasna:*

Dejstvo, da se ob Kristusu, med vsemi možnimi svetniki, pojavita ravno Mojzes in Elija predstavlja Kristusa med Postavo in preroki. Če je Mojzes viden, pomeni, da je človeškim telesom namenjena slava vstajenja in ko Gospod zasije bolj kot luč, lahko vemo, da je obsijan z nebeško svetlobo iz onostranstva. Na vprašanje »Če hočeš, postavim tu tri šotore«, Peter ne dobi odgovora, ker še ni prišel čas, da bi Gospod sedel v tej slavi. Svarilo »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« je opomin, da so določene zadeve namenjene očem vere in jih lahko razumemo samo s pomočjo Svetega Duha.

Kristusova spremenitev je predogled in oblika našega bodočega bivanja, ker v moči krsta smo namenjeni bivanju v tej svetlobi. Če poslušamo Kristusovo besedo z vero, da je evangelij, novica življenja, je tudi naš odnos do trpljenja drugačen, kakor če večnosti ni.

* Ko vera še ni bila dolgočasna je naslov knjige, ki je izšla pri Mohorjevi založbi in na zanimiv, živ, simpatičen in dinamičen način opisuje vero v prvih stoletjih krščanstva. Škof Hilarij naj bi živel med letoma 315 in 367. Čeprav so podatki o njegovem življenju skopi, vemo, da je sodeloval na nekaj pokrajinskih koncilih in zavračal ariansko zmoto. Citirano besedilo je povzeto po njegovem Commentarius in Evangelium Matthaei. 

Denar v zameno za sugar daddy-je

V Malaviju, kjer je vsak osmi odrasel prebivalec okužen s HIV-om, je Svetovna banka izvedla izzivalen poizkus. Izbrali so 3800 deklet med trinajstim in dvaindvajsetim letom ter jih razdelili v dve skupini. Prvo so sestavljala dekleta, ki so jim mesečno dajali 10 USD in zagotovili plačilo šolnine pod pogojem, da redno obiskujejo pouk, drugo skupino pa dekleta, ki niso prejemala nobene finančne stimulacije. Po enem letu in pol se je pokazalo, da je bila okuženost z virusom HIV v prvi skupini deklet za 60% nižja.

Vir: http://www.africanevents.com

Odgovor za tako razliko gre iskati v navadah deklet, ki so se udeležile preizkusa. Vsaka četrta je namreč priznala, da v svojem spolnem življenju potrebuje »asistenco« oz. ima željo po dodatnem mesečnem zaslužku ali darilih. Taka želja ne preseneča, če pomislimo na življenjske razmere v Afriki. To je dinamika t.i. sugar daddy-jev ali »sladkih očkov«, ki so moški zrelih let (včasih zelo stari) in si pri najstnicah ali mladih dekletih kupujejo spolne usluge. Tovrstno ravnanje je glavni vir prenosa okužbe virusa HIV, saj je stopnja okuženosti pri moških nad tridesetim letom starosti 30 %. Na anketna vprašanja je 90 % deklet odgovorilo, da jim »partner« izboljša mesečni prihodek za povprečnih 6,5 USD in tako je Svetovna banka dobila zamisel, da se z relativno nizkimi stroški da naredit velik korak naprej. Dekleta ki so lahko »presekala« to verigo so že pridobljeno izobrazbo še nadgradile in deset dolarjev mesečno je ekonomsko gledano mnogo ceneje kot drago zdravljenje Aidsa.

Želeni učinek je vsekakor dobrodošel in nakazuje rešitev za marsikatero nadaljnjo potezo, vendar se ob takem ravnanju zbuja cela serija vprašanj in dvomov. Ali ni etično sporno podkupovati ljudi, da spremenijo svoje navade? Ko v življenjske odločitve poseže kapital, koliko svobode še ostane posamezniku? Ali je rešitev za kugo 21. stoletja res tako lahka, hitra in poceni?

Kmalu se bo najbrž zgodilo, da bo kak »premožnejši« sugar daddy ponudil malenkost več kot Svetovna banka in potem bomo spet na začetku. Ekonomske rešitve hitrih učinkov so se ravno v zahodnem civiliziranem svetu izkazale, da v zameno za blagostanje in napredek terjajo zelo visok davek.

Mislim, da je za prvi korak potrebna odprava številnih kulturnih, pravnih in drugih preprek, ki afriškim dekletom in ženskam onemogočajo svobodno življenje, izobrazbo in temeljne zdravstveno oskrbo. Šele ko bodo ljudje sami spoznali, da je njihova prihodnost odvisna od njihovega obnašanja, bodo lahko tudi ravnali drugače. 

Post: kontradikcija, živo srečanje in odnos

Krščanstvo je preprosto in jasno, vendar zaradi neizobraženosti "podajalcev" in prejemnikov pogosto izpade kot šega ali vraža, ki se je odpovedala razumu. Kaj nam prinaša postni čas? Kako razumeti sporočilo o pokori in povabilo k spreobrnjenju? Je mar bistvo posta samo odpoved mesnim jedem in opravljanju križevih potov?

Post je čas iskanja in osebnega srečanja s Kristusom, ki daje življenje. To je tudi osnovno sporočilo velike noči, kot največjega krščanskega praznika.

Intelekt

V nekaterih sodobnih znanstvenih krogih se vriva prepričanje, da je krščanstvo sistem zastarelih, preživetih in okostenelih dogem, ki izrivajo pomembno vlogo razumu ter vsiljujejo slepo verovanje. Najglasnejša predstavnika tega toka sta Dawkins in Hitchens, ker z medijsko podporo in modnim trendom ateizma secirata verovanje s skalpelom številk.

Od časa razsvetljenstva se teza stroge ločenosti razuma in verovanja krepi z idejo: nemogoče je uskladiti vero in znanje (prim. Frossard, Bog v vprašanjih, 2007). Razumeti krščanstvo pomeni razumeti sodobno civilizacijo, ki je tesno prepletena z miselnimi sistemi, ki jih je ravno krščanstvo vseskozi razvijalo in ohranjalo.

Pristop k verskim praksam in verskemu življenju prav tako ne more biti samo slepo verovanje, ker nas je Bog opremil tudi z razumom. Papež Benedikt XVI. gre celo korak naprej in v svojem slavnem govoru na univerzi v Regensburgu leta 2006 trdi, da »ne ravnati skladno z razumom je v nasprotju z bistvom Boga« (Benedikt XVI., Vera, razum in univerza – Spomini in premisleki, 2006). Iz teh izhodišč odpiram premislek o postnem času, ki se zdi, da je tekom stoletji doživel odmik od svojega bistva.

Zmota v razumevanju posta

Postni čas je obdobje priprave na veliko noč, ki je največji krščanski praznik, saj je Kristus premagal smrt in ponovno odprl raj ljudem. Središče krščanstva je torej najbolj osnovna in vesela točka vseh kultur in civilizacij: premagati temo vpetosti v smrtni ciklus z večnim življenjem. Zato se postavlja vprašanje, zakaj v postu izpostavljamo in premišljujemo o trpljenju? Zakaj dajemo težji in glasnejši poudarek na greh, kakor na odrešenje? Ker gre za spomin na zmagoslavje življenja nad smrtjo, bi morali v postu premišljevati o veliki noči, veselju, radosti in moči življenja. Dogaja pa se ravno obratno. Zakaj?

Postni čas je tudi doba pokore in hitro stopi v ospredje premišljevanje Kristusovega trpljenja. Dogaja se, da celo nedelje zmotno imenujemo »postne nedelje«, kar seveda ne more držati. Vsaka nedelja je »mala velika noč«, tudi v postnem času. Tem nedeljam se uradno reče »nedelja v postnem času«. Zdi se, da je cilj posta le priprava na veliki petek, dan ko se spominjamo Kristusove smrti. Središča posta je tako premaknjeno k točki, ki nosi veliko sporočilno moč, vendar ni bistvena.

Cilj postnega časa bi moral biti na novo premisliti svoj odnos do Boga in odkriti pravo veselje. Zmaga življenja nad smrtjo je tudi miselna zmaga človeka, saj ni več suženj večnega determinizma o popolnem niču, ki nastopi s smrtjo, ampak lahko upa v večno bivanje. Odrešenje predstavlja tudi izhod iz obupa, da vse kar mislimo, doživljamo, delamo, ustvarjamo in spoznavamo ne bo za vedno uničeno, ampak bo nekje bivalo. Misliti večnost pomeni misliti življenje, ki se ne konča v temni jami, v sencah človeške zgodovine ali zlobe, ampak zmore korak več.

Postni čas je doba, ko naj bi premišljevali Kristusovo trpljenje, se zavedali lastne minljivosti in ob enem sprejeli evangeljske besede velikonočnega jutra. Povabilo k spreobrnjenju na pepelnično sredo se ne ustavi pri posutem pepelu na lase ali čelo, ampak nas vodi do praznega groba in je vezano na naše iskanje odgovorov. Postni čas je samo trenutek v letu, trenutek ki zadostuje, da srečamo živega Kristusa.

Iskati in srečati Kristusa na življenjski poti

M. I. Rupnik: Cristo in gloria
(Cripta della chiesa inferiore di San Pio da Pietrelcina)

Molitev, obisk sv. maše, zakramenti, dobra dela, premišljevanje Božje besede in druga duhovna poglabljanja so poti, ki pomagajo človeku do Boga. Težko je razmišljati o Bogu Stvarniku ali Bogu Odrešeniku opremljeni zgolj z omejenimi sposobnostmi človeškega razuma. Zato se ljudje vseh kultur in veroizpovedi poslužujemo raznih metod, ki nam pomagajo »misliti Boga«. V krščanstvu je Jezus Kristus – Božji Sin – postal človek, kar lahko predstavlja miselno bližnjico ali miselni absurd. Bog ki prevzame človeško naravo je lahko razlog za pohujšanje, saj se z učlovečenjem odpove svoji božji popolnosti, kar bi lahko razumeli kot slabost. Tukaj ne smemo pozabiti, da je Kristus postal človek in ostal Bog, dve naravi sta sobivali, ne da bi se »pomešale«.

Spreobrniti se pomeni iskati živega Boga, človeka, prijatelja, starega znanca, oddaljenega družinskega člana, brata ... Postna pokora je pogledati nekomu v oči, se mu opravičiti za storjeno, za dolgo tišino ali preveliko oddaljenost. Srečati prijatelja pomeni srečati Kristusa.

Vedeti moramo, da nismo samo ljudje, ki iščemo Boga, ampak tudi on išče nas. Zgodba o izgubljenem sinu je šolski primer, da Bog ne obupa nad človekom. On čaka in gleda v daljavo, kdaj bo zagledal našo podobo. V svojih odločitvah smo pogojeni s svojim značajem, izkušnjami, prepričanji in željami, zato se oddaljujemo od Boga in uberemo svojo pot. Bog nas išče in nam vsak dan kaže nove poti, da se mu lahko približamo. Tudi to je krščanstvo: niz bližin in oddaljenosti, ki gradijo odnos.

Temelj in bistvo krščanstva je srečanje med Bogom in človekom. Bog ne pristopa iz pozicije moči, ampak kot prijatelj. Območje srečanja je odnos, ki človeku prinese trdno gotovost, da je pomemben v Gospodovih očeh. Onkraj dvomov je vera edino zagotovilo, da lahko upamo v nemogoče.

Za začetek: krst

Težko je storiti prvi korak k spreobrnjenju, ko je dvomov, strahov in pomislekov več kot gotovosti in jamstev. Spreobrniti se pomeni odkriti življenje, ki je pravzaprav že v nas. Kristjani smo dobili s krstom neizbrisno in neodstranljivo zagotovilo, da se lahko zgodi karkoli in bomo vedno Božji otroci.

V postu lahko torej premislimo svojo vlogo v Cerkvi iz zornega kota zagotovila, da bomo živeli. Odnos ki ga imamo s Kristusom – čeprav je morda vtišan, postavljen na stranski tir, zaprašen, popačen ali spremenjen – ostaja podstavek, na katerem bomo gradili svoje življenje. Sedaj je čas, ko lahko na odkrijemo nove priložnosti svojega načina verovanja. Da, gre za nekaj osebnega in intimnega, ki nam nihče ne more in ne sme predpisati. S srcem in razumom vstopamo v čas priprave, ko bomo srečali živega Kristusa, ki vsak sam lahko le doživlja po svoje.

Post: pepel in voda

Začel se je postni čas. To je obdobje priprave na veliko noč, ki je največji krščanski praznik, zato naj bi verniki stopili na pot osebnega zorenja, poglobljene molitve, dobrih del in odrekanja. Post je v naši družbi doživel v zadnjih letih zanimivo in skoraj neopazno spremembo: od strogo verskega pojma je postal tudi laični. Če je še nedavno od tega v laični družbi zbujal posmeh ali nerazumevanje zaradi "trpinčenja", odrekanja ali lakote in je privabljal asociacije na greh, je danes postal tudi čas pomladanskih diet in telesnega očiščevanja.

Revije za zdravo življenje in prehrano ponujajo zdravilne postne napitke, očiščevanje celic ali celo očiščevanje svoje energije. Če pogledamo na post samo iz telesnega vidika je gotovo taka čistka primerna in logična, ker se spomladi spreminja prebava, želodec je bolj občutljiv in zato potrebujemo drugačen prehrambeni režim. Naše telo ni sestavljeno samo iz celic in tudi mi ne živimo zato, da bodo naše celice srečne, ampak ima še druge "komponente". Post je čas očiščevanja in urejanja svoje notranjosti, svojega duha in duše.

Hrana predstavlja osnovno človekovo potrebo, zato je odlično sredstvo, da preko dietne discipline ukrotimo in pregledamo tudi duhovno razsežnost. Kaj konkretno? Recimo svoje razvade, običaje in vsakdanje popuste, ki si jih privoščimo, da si posladkamo življenje. Da ne bo pomote, z vsem tem ni nič narobe, ampak že če se svojih dejanj bolj(e) zavedamo, se imamo pod kontrolo. Kontrola nad lastnim telesom pa je danes bolj kot kadarkoli nujno potrebna, saj nikoli prej ni bilo tako popredmeteno, razprodano in zlorabljeno, kot je v naši post-moderni družbi potrošnje in kapitala.

Koordinate posta sta zato dve: pepel in voda. Pepel je znamenje minljivosti, krhkosti in majhnosti. To je prah, ki ga že rahel veter raznese in o njem ne ostane niti sled. Druga pa je voda, ki v vseh kulturah in vseh časih predstavlja arhetip očiščenja, življenja in novega rojstva. Mislim, da bi lahko v postnem času bolje koristili prav ta drugi simbol. Prav je, da se "posipamo s pepelom", priznamo lastne napake, krivde in ocenimo, kakšno je naše notranje stanje, vendar to ni cilj. Drugi del - voda - je ravno tako pomemben, če ne celo še bolj, kot prvi. Potem ko smo si diagnosticirali stanje je prav, da se očistimo, gremo naprej in poiščemo izvire življenja. Prvi korak je nedvomno iskanje veselja. Če ostanemo pri pomenu vode, ravno v krščanstvu je njena simbolika vezana na krst, ki je včlenitev v Kristusa in hkrati simbolika novega rojstva.

V postu se lahko odločimo, da se bomo držali kislo, se trpinčili s kruljenjem po želodcu in grdo gledali na svet, ali pa, da bomo skušali najti tisto, kar nam prinaša srečo in veselje. Kakor se prebuja narava tako je prav, da se tudi naša notranjost.

Prodi: io, tra Gheddafi e l'Europa

V poplavi komentarjev, mnenj in ekspertiz o dogajanju v Libiji sem zasledil odličen intervju z nekdanjim italijanskim prvim ministrom in predsednikom Evropske komisije Romanom Prodijem. Njegovo politično in profesionalno delovanje sta primer zdravega in odgovornega politika, ki je znal vodit državo. Mnenja na to so lahko različna, vendar se je kot predsednik Evropske komisije izkazal za vizionarja in uglednega politika. V svoji politični karieri je znal združiti osebno karizmo in profesionalnost, zato je med tujimi politiki tudi EU uživala velik ugled.

Po političnem "padcu" v Italiji se je umaknil na univerzo v Bologni, kjer predava ekonomijo ter je posebni odposlanec EU za Afriko in veliki prijatelj Kitajske.

V intervjuju opisuje svoj pogled na stanje v Libiji, Gadafija in trenutne razmere v Italiji. Branje zelo priporočam!

The King's Speech - veliki zmagovalec

Po filmu The Queen (Kraljica) je osvojil velika platna nov kinematografski izdelek o angleški kraljevi družini: The King's Speech (Kraljevi govor). Starodavna in mogočna evropska kraljeva družina ima v svojih vrstah več kot dovolj osebnih zgodb, ki jih lahko s ponosom predstavi tudi sodobnemu človeku, kar omenjeni film ponovno dokazuje.

Film The King's Speech predstavlja mladega vojvoda Alberta, očeta sedanje kraljice Elizabete II., ki mora po bratovi odpovedi prevzeti angleški prestol. Nahajamo se v občutljivem zgodovinskem času prvih radijskih oddaj, Hitlerjevega političnega vzpona in vstopa Anglije v drugo svetovno vojno. Anglija in Evropa tedaj potrebujeta jasne voditelje, da se bodo zoperstavili krvavim ideologijam, vendar vojvoda Albert, ki po kronanju prevzame ime Jurij VI., ima težko govorno napako in močno tremo pred javnim nastopanjem.

S pomočjo osebnega trenerja iz Avstralije, ki se poslužuje alternativnih logopedskih metod, premaga začetni strah in po velikih naporih pripravi svoj radijski govor narodu in svetu. Zgodba postavlja v ospredje osebni napor človeka, ki se zaveda vladarjeve dolžnosti ravno v trenutku, ko ga ljudje najbolj potrebujejo. Lik kralja Jurija VI. je predstavljen zelo osebno, do odtenkov psihološke intimnosti, saj razkriva, da se pod vladarjevo krono skriva krhek a vztrajen in temperamenten človek.

Zakaj film priporočiti? Poleg bogate bere Oskarjev, ki jih je dobil v nedeljo, je vsebina zgodbe prikazana na tenkočuten in zelo jasen način. Pohvala gre režiji in igralcem, ki so vlogam dodali čustveno in osebno noto. Močno se mi je vtisnil kontrast med osebnim hotenjem mladega Alberta, da bi živel normalno družinsko življenje in občutkom dolžnosti do domovine, ki se mu ni odpovedal, ko ga je domovina potrebovala. Čeprav je moral sprejeti in omiliti svojo hibo, ga to ni ustavilo, da bi dosegel cilj, h kateremu je bil poklican.

Pred sabo imamo torej film, ki nas popelje v drugačno družbeno in zgodovinsko okolje, film o težavah odraslih, vendar s sporočilom za sodobne mlade. Nagovarja jih, da nobena ovira ni pretežka, če imamo pred sabo cilj in osebe, ki jim zaupamo.

The King's Speech – Kraljevi govor (Režija: Tom Hooper; V glavnih vlogah: Colin Firth, Geoffrey Rush, Helena Bonham Carter, Guy Pearce, Derek Jacobi, Michael Gambon, Timothy Spall; Žanr: Zgodovinska drama; Trajanje: 111’).

Objavljeno v današnji mesečni prilogi Bodi človek tednika Novi glas.

Applovi grižljaji se nadaljujejo

Za vse ljubitelje in oboževalce jabolčnih izdelkov v teh dneh prihajajo na dan sive novice. Govorimo o ameriški računalniški družbi Apple, ki je svoje tehnološke izdelke spremenila v prave predmete poželenja, saj jih odlikujejo tako tehnološka kakovost kot vrhunsko oblikovanje. Zasluge za slednjega ima bolj ali manj neznani Anglež Jonathan Ive, ki od leta 1996 skrbi za zgled Applovih izdelkov. 

Njegov podpis nosijo znani Applov iPhone, iPad in vsi iPod, ki za družbo predstavljajo sinonim tržnega in oblikovalskega uspeha. Da, poleg očeta »jabolčne« družbe, znamenitega Steva Jobbsa, zgleda da jo bo zapustil še drugi pomemben snovalec njenega uspeha. In kaj je razlog za odhod? Želja po družinskem življenju v angleškem Essexu. Upravičeno in razumljivo, če pomislimo, da je njegovo premoženje vrednoteno na skoraj 90 milijonov evrov in 30 od teh je pridelal v treh letih s porastom cen Applovih delnic.

Po ugibanjih o Jobbsovem zdravju in aktivni vlogi v družbi, jo pretresajo vprašanja nadaljnjega razvoja in konkurenčnosti. Odgriznjeno jabolko se krči, grižljaj za grižljajem ... Ne glede na kadrovske spremembe ali ne, vsekakor za to Kalifornijsko podjetje lahko rečemo, da bo nadaljevalo pot uspeha. Skromni vizionarski začetki, ki so se rodili v garaži kmečkega kalifornijskega predmestja sedaj dosegajo svetovne vrhove.