Nevarnost preslišanih zgodovinskih svaril

Kdorkoli v teh dneh tako hude socialne in gospodarske krize, ko so ljudstva že skoro na robu obupa, še oznanja sovraštvo in preganjanje proti sodržavljanom drugega jezika, zagreši hud zločin proti domovini in proti socialnemu redu. Ljudstvo ne potrebuje sovraštva in preganjanja, temveč potrebuje miru, dela in kruha.

(J. Ukmar, 1931)

31. maja letos bo minilo osemdeset let od znamenitega in vizionarskega govora msgr. Jakoba Ukmarja v Škedenjski cerkvi. Ukmarjev govor predstavlja mejnik v razumevanju manjšinskega vprašanja v času fašizma in nas spodbuja k razmisleku, saj so njegove besede aktualne še danes.

Pridiga ob sklepu šmarnic se umešča v čas, ko so po slovenskih župnijah na ozemlju tedanje Kraljevine Italije slovenski duhovniki sistematično in v ilegali ohranjali materni jezik pri življenju. Poskus civilne oblasti, da bi pahnila slovenščino v pozabo je bil premišljeno izveden: spreminjanje priimkov, prepoved javne uporabe slovenščine, zasramovanje in poniževanje Slovencev. Zgodovinsko obdobje med obema vojnama še ni dodobra raziskano, zato nam lahko Ukmarjeve besede pomagajo tudi pri sestavljanju tega mozaika. Njegovih besed ne smemo jemati kot nekaj oddaljenega, ampak kot prošnjo in svarilo sodobnemu človeku.

V času po finančni krizi iz leta 1929 so si sledili naravni in družbeni dogodki, ki so dosegli svoj vrhunec v krvavih spopadih druge svetovne vojne. Družba je doživljala novo ureditev, saj so velika cesarstva spremenila svoje meje in na svetovnem zemljevidu so se pojavili novi narodi, ki so terjali svoj prostor. Nestrpnost je postopoma naraščala in karizmatični politični voditelji so ljudstvu pripovedovali in obljubljali, kar jim je tisti trenutek najbolj prijalo. Tukaj odkrijemo besede slovenskega duhovnika, ki nastopa kot mislec velike habsburške tradicije in pripadnik manjšine v tujem okolju.

Ukmarjev poziv k strpnosti je v prvi vrsti naslovljen na Italijane in jih nagovarja z besedami apostola Pavla, da smo vsi eno samo skrivnostno Jezusovo telo (prim. Ef 4, 12). Pavlove besede so pomenljive, ker presegajo vsakršno razlikovanje ali razdvajanje in nas privedejo do točke, ko drug drugega dojemamo kot skupnost, družino.

Danes bi lahko Ukmarjev govor mirno ponovili na več koncih sveta in ga ponudili v branje svetovnim voditeljem. Poleg teološkega pogleda, da smo ena družina, nas opozarja na socialni moment v življenju naroda. Čeprav smo v osmih desetletjih tehnološko močno napredovali, smo v primežu svetovne krize, ki – prav tako kot takrat – pušča številna usta brez hrane in pravičnosti. Tudi danes so mnogi na robu obupa, ker pred sabo ne vidijo rožnate prihodnosti, ki bi jim prinašala boljše življenje. Zgodovina se na ciničen in nevaren način ponavlja podobno kot v prejšnjem stoletju, ki ga upravičeno imenujemo krvavo stoletje.

Borba za kruh prinaša na naše zaslone dramatične prizore iz ne tako oddaljenih držav kar pomeni, da so narodi v stanju nelagodnosti, brezupa in težkih socialnih razmer. Izkoriščanje šibkega ne more trajati v nedogled, zato številni dvigujejo svoj glas zoper krivice in zatiranje. O tem je govoril Ukmar in to je še vedno nerešeno vprašanje naše dobe.

Njegove besede so pretresljive tudi zaradi dejstva ki ga lahko vsi opazimo. Svarila iz tistega časa so bila preslišana in sodobni človek se obnaša, kakor da se ni veliko naučil od dogodkov iz pol pretekle zgodovine. Ali so bili vsi mrtvi zaman? Ali so bile diktature šola brez nauka? Ali so koncentracijska taborišča le še muzeji za šolarje?

Ali lahko postanejo vsi narodi med seboj prijatelji? Temu zahtevnemu izzivu so skušali odgovoriti graditelji miru vseh časov, idejni očetje Evropske unije in vsi, ki se zavedajo, da ljudje potrebujejo varno življenjsko okolje, da lahko živijo svoje dostojanstvo ter spoštujejo druge ljudi.

Besedilo je bilo objavljeno v februarski številki mesečnika Naš vestnik.