Objave
Redki so tisti, ki se ponašajo, da so ali si želijo biti konzervativni. Moderno je biti upornik, revolucionar, liberalec ... Družbeni red je vedno preozek, zakoni so napisani zato, da nam jemljejo svobodo in Božje zapovedi, da nam grenijo življenje. Ali pa tudi ne.
Jezusov nauk in delovanje sta bila za tisti čas revolucionarna, saj je lomil družbene sheme in odpiral pot malemu človeku. Če na hitro pogledamo njegovo življenje, opazimo, da se je vedno boril proti krivici in neživljenjskim pravilom. Današnji evangelij se dotika postave, desetih Božjih zapovedi, ki na strnjen način zaobjemajo celotno človekovo delovanje in življenje.
Moram priznat, da pojmi kot so postava, zapovedi, norma, zakon ali pravilo nimajo nič kaj prijetnega prizvoka. Čeprav so v osnovi napisani, da bi urejali skupno življenje in ščitili najšibkejše člene družbe, mnogokrat se proti njim obrnejo. Sami od sebe gotovo ne, ampak jih »obrnejo« zakonodajalci sami. In tukaj je edina izjema Bog, ki nas ne zapušča, se ne maščuje in ne zlorablja dane obljube. Težava je v tem, da deluje preko nas ljudi in ... Da, človek je pokvarljivo bitje.
Pravila – zaradi prepovedi – zbujajo v človeku željo po izkazovanju negativne moči in upiranju vzgojitelju oz. varuhu reda. Jezus nas je prišel osvobodit sužnosti postave ne tako, da jo ukine, ampak tako, da jo osmisli in približa. Odlomek je zgrajen na šestih stavkih, ki vsebujejo »rečeno je bilo« proti »jaz pa vam pravim«. Jezus ne predlaga drugačne postave, ampak predlaga drugačno izpolnitev: ne zaradi pravil samih, ampak iz ljubezni.
Pravila in njihova ozkomiselna aplikacija v realno življenje prinašajo smrt, zato zbujajo averzijo in negativna čustva. Kristusov pristop je revolucionaren v tem, da jim vdihne življenje in jih spremeni iz cilja v sredstvo. Kaj je cilj? Če prisluhnemo evangelijem hitro vidimo, da pravila niso sama na sebi namen, ampak so samo orodje do srečnega življenja. Če postane evangelij samo norma, pravilo ali podaljšek starozavezne postave, nima smisla, da je oznanjen. Tudi krščanstvo, če se ustavi pri zakonih in ne posreduje življenjske energije vstalega Kristusa je samo socialni fenomen, ki meji na čudaštvo. In nič več kot to.
Temelj krščanskega nauka je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ni namenjeno eliti izbrancev ali »najsvetejšim«, ampak vsakemu človeku. Krščanstvo je močno in atraktivno če črpa svoje besede in dejanja iz evangeljskih prizorov in je sposobno biti odprto za drugačna mnenja. Ne samo tista, ki se porajajo zunaj Cerkve, ampak in predvsem za tista, znotraj nje.
Cerkev ki trdi, da je v dialogu z neverujočimi ali drugimi verstvi in obenem ni sposobna se soočit z drugačnim mnenjem znotraj svojih vrst, ni kredibilna. Če v njej ni odprtega dialoga in spoštljive debate tudi o najbolj občutljivih zadevah ni več evangeljska communitas, ampak diktatura.
Pojem spoštovanja in uresničevanja postave se umešča v okolje Cerkve, ki naj bi bila evangeljska skupnost pričevalcev Jezusovega vstajenja. Uresničiti neko pravilo ne pomeni izničiti svojo istovetnost, ampak uresničiti spoštovanje do drugega. To je revolucija, ki jo naša družba danes najbolj potrebuje.
7 komentarjev:
Dobro razmišljanje, kvalitetno in aktualno.
Pri teh besedah: "Če postane evangelij samo norma, pravilo ali podaljšek starozavezne postave, nima smisla, da je oznanjen. Tudi krščanstvo, če se ustavi pri zakonih in ne posreduje življenjske energije vstalega Kristusa je samo socialni fenomen, ki meji na čudaštvo." sem se spomnil na to, kako je en vel) označil Tolstoja za največjega ateista ravno zato, ker je ta dejal, da bi bilo tako lepo, če bi čim bolj natančno izpolnjevali Jezusove nauke. Tu si opozoril ravno na to veliko skušnjavo in nevarnost.
Morda bi sam edino dal namesto vstajenja odrešenje. Bistveno seveda ni nič zgrešeno, je pa vstajenje vrhunec odrešenja, spada zraven še učlovečenje, pa trpljenje in smrt. Vse skupaj potem je odrešenje. Saj vem, da je tebi to jasno, in kadar rečeš vstajenje, najbrž misliš na cel paket, vendar pa ljudje navadno ne razumejo najbolje, kaj se skriva za pojmom 'odrešenje'.
Bi pa res še enkrat pohvalil to zelo dobro razmišljanje, ki bi si zaslužilo mesto tudi na tistem pravem ambonu, ne le internetnem.
O, malo je pojedlo: ... en veliki ruski mislec (mislim, da Solovëv) označil... se opravičujem.
Odrešenje - vstajenje ... sem uporabil vstajenje, ker se pripravljam na intervju z akad. umetnikom Ajdičem (v naslednji številki Vestnika) in študiram njegove upodobitve vstalega Kristusa. Me je prevzel, zato sem ostal pri vstajenju :)
Ah, kriva vera pa res ne sodi pa pravi ambon :)
“Causa l’ingiustizia dilagante e l’abuso di potere, siamo giunti al compromesso col materialismo ateo, negatore dei diritti di Dio. Questo è il castigo preannunciato a Fatima […] tutti i sacerdoti che sostengono la possibilità di un dialogo coi negatori di Dio e coi poteri luciferi del mondo, sono ammattiti, hanno perduto la fede, non credono più nel Vangelo! Così facendo tradiscono la parola di Dio, perché Cristo venne a portare sulla terra perpetua alleanza solamente agli uomini di cuore, ma non si alleò cogli uomini assetati di potere e di dominio sui fratelli […] il gregge è disperso quando i pastori si alleano con i nemici della Verità di Cristo. Tutte le forme di potere fatte sorde al volere dell’autorità di Dio sono lupi rapaci che rinnovano la Passione di Cristo e fanno versare Lacrime alla Madonna”. (San Padre Pio)
Quello che scrive s. Padre Pio sarà anche vero, pero' siamo in una società ed in un mondo, dove chiudere la fede nelle chiese non porta lontano. Lo dice il magistero, lo dicono i Padri e lo dice Gesù stesso. L'alleanza con gli "uomini di cuore" non significa alleanza con i fedeli.
Forse un ateo ha più cuore di un credente...
Filip Terčelj: "O smislu življenja"
"Večina ljudi na svetu živi kar tja v en dan in se presneto malo briga, zakaj in čemu so na svetu. Dvomim celo, da bi ti vsak, kogar srečaš, mogel dati sploh kakšen odgovor na to vprašanje. Vendar vse stremljenje, delovanje in hotenje ljudi kaže, da ima vsak človek s svojim življenjem neki namen. Res je, da tega ne more vselej izraziti z besedami, a v vsem njegovem ravnanju se kaže več ali manj jasna smer njegove življenjske poti. Eni se v življenju ravnajo po svoji sebičnosti, sledijo le svojemu pohlepu in želji po uživanju - drugi pa uravnavajo svoje življenje po volji božji, po najvišjem vzoru, ki je Kristus."
Kristus seveda lahko človeku spregovori samo takrat, kadar se mu v veri odpre (Pavel v pismu Rimljanom). Dokler pa človewk živi, ima vedno to možnost, kakor je lepo pokazal skesani razbojnik na križu. Moramo pa paziti to, da si ne mislimo, kako smo pa zdaj mi sami verni, ker je zadeva v glinenih vrčih. Življenje je ena sama pot spreobračanja in ko si že misliš, da si nekaj dosegel, spet padeš. Še dobro, da je Bog neskončno usmiljen in ljubezniv, pa se lahko vedno znova vrnemo.
Objavite komentar