Oko za oko ...

Logika »oko za oko, zob za zob« je pogosto povod za maščevanje, ker si dopovemo, da celo v Svetem pismu piše, da se lahko maščujemo z enako mero, kot smo utrpeli neko krivico. Taka perspektiva je zgrešena, ker ne gre za biblično spodbudo k maščevanju, ampak za varovalko »zgornje meje«, kolikšna naj bo kazen: nič večja od krivde. Ali je v takem razmišljanju »daj-dam« sploh še kaj prostora za pravičnost? Kje se konča niz povračilnih ukrepov?

Ljudje vidimo v maščevanju ali v kazni predvsem pravično poplačilo za krivico, ki se nam je zgodila, toda ne upoštevamo skupnega dobrega kot absolutne oblike pravičnosti, ki bi morala vedno najti prednost pred individualnim. Če se bolj natančno izrazim, izpostavimo skupno dobro celotne družbe pred zadoščenjem posameznika. Vsekakor ne zagovarjam odpravo kazni ali uvedbo anarhije, ampak odpravo krivičnih oblik zadoščenja, kot oblik kaznovanja.

Izhod iz te moralne zagate – in odgovor na merilo »oko za oko« - je poleg pravične kazni za kaznivo dejanje, osebno odpuščanje kot psihološki in duhovni proces posameznika. Naravni čut pravi, da človeka, ki vztrajno zavrača odpuščanje ni mogoče spoštovati, obratno pa, je mogoče začutiti, da velikodušno odpuščanje deluje zdravilno na krivičnika/storilca in na prizadetega/žrtev. Vzpostavi se proces, ko je teža in učinkovitost kazni relativna, ker bo njen namen dosežen tudi po drugi poti: z zdravilno močjo odpuščanja.

Religijo-skeptiki boste videli v tem razmišljanju nekonsistentno tezo, da minimaliziram učinek kazni in s tem postavljam na glavo ustaljen in uveljavljen pravni družbeni red. Obrnimo zadevo in se vprašajmo, ali so kaznilnice (v taki in drugačni obliki) res učinkovite? Pri storilcih le delno in v najmanjši meri, ker je dokazano, da mnogi zaporniki po vrnitvi na prostost svojo kriminalno kariero nadgradijo. Kaj pa pri žrtvah? Njihova bolečina ostane skoraj nespremenjena ...

Tudi Bog ne ravna z nami po principu starozaveznega očesa in zoba, ampak v smislu današnjega evangeljskega odlomka, odpušča tudi zelo težke grehe. Zdravilna moč odpuščanja je odvisna od stopnje upanja, ne od gotovosti zapisanih zakonov. Kdo daje žrtvi poroštvo, da bo po odpuščanju bolje? Na kakšne garancije se lahko zanese prizadeta osebe, da bo po odpuščanju vsaj moralno poplačana?

Odpuščanje brez ustreznih moralnih razlogov temelji na »upanju proti upanju«, zato obstajajo razna obredna dejanja, ki povežejo kazen s presežnim in žrtev/oškodovanca z občutkom zadoščenja. Na antropološki ravni se debata lahko hitro konča, ni pa tako na duhovnem področju.

Starozavezni smisel za pravičnost »oko za oko« dobi novo dimenzijo s Kristusovim »nastavi drugo lice« in »poleg obleke, daj mu še plašč«. Absurdna logika Božjega odpuščanja in pravičnosti pa se konča z besedami, ki so še danes težko razumljive: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 44-45).