Kako preprosta je svoboda

Vse kar vidimo, za kar si prizadevamo in po čemer hrepenimo je minljivo. Naši odnosi so minljivi in čas je neizprosen gospodar našega življenja. Težko se s tem sprijaznimo, zato posegamo po presežnem in ga vnašamo v svoje življenje, kajti brez te dimenzije, je vsaka sekunda našega življenja zapravljena. Zakaj se sploh truditi? To je osnovna dilema, ki se običajno pojavi, ko v nekem projektu pridemo do večjih težav, ko nam zmanjka vizija ali ko imamo občutek, da se nam cilj »oddaljuje«. Razmišljanje ob današnji Božji besedi je lahko večplastno, toda odločil sem se, da ostanem na realni in preprosti ravni, kakršno ponuja Jezusova beseda.

To nedeljo se mi zdi, da je Jezus na poseben način izzivalen, ker postavlja tako tezo: spremenimo pogled na svoje življenje in na svet ki nas obdaja. Spremenili naj bi vse kar smo se naučili, kar nam daje osnovno gotovost, v kar so nas vzgajali ... Jezus nam ponuja drugačno izbiro, ki ni pot kariere, uspeha, bogastva ali politične moči. Pred nami se odpira pojem evangelija v dobesednem pomenu besede, ki v središče postavlja osebno srečo in veselje, ki izvirata iz absolutne svobode.

Pojem absolutna svoboda je več kot tisto, kar si običajno predstavljamo »delati kar hočem«. Poleg življenja na prostosti in vsaj minimalne ekonomske neodvisnosti se prava svoboda uresničuje preko samostojnih življenjskih izbir, neobremenjenega odnosa do materialnih dobrin (kar ne pomeni življenje v revščini) in kakovostnih medosebnih odnosov. Danes v evangeliju beremo o nekih pticah, lilijah in travi ... precej alternativno in precej daleč od težkih dogem, ki se nam prikradejo, ko pomislimo na vero in Cerkev. Mislim, da je v tem besedilu dobro orisana prava pot, ki naj bi jo uresničeval vsak na svoj način v svojem življenju. Koncept svobode se dotika tako vernikov kot nevernih, zato je metafora iz narave univerzalna in vsem jasna.

Vse kar potrebujemo bomo ob pravem času in v pravi meri dobili. Zakaj bi skrbeli za prihodnost, ko pa je od nas tako neodvisna in nanjo lahko vplivamo le minimalno. Težko je razmišljati o svobodi in ob enem operirati z materialnimi pojmi, zato naredimo korak k nevidnemu, skrivnostnemu. Kristjani temu rečemo Bog, drugi verniki pojmujejo s svojim imenom in celo ateisti so morali »dodati« to dimenzijo, ki jo pojmujejo usoda. Nočem polarizirati tega vprašanja, ker v tem kontekstu ima prvo vlogo razmišljanje o svobodi.

In kaj je svoboda? V perspektivi današnjega evangelija je tako ekstremno postavljena, da pomeni popolno nenavezanost celo na življenjski trud; tudi lilije in ptice živijo, ne da bi se za to trudili. Vse kar je pomembno, za kar se je vredno trudit in prizadevat so naši odnosi, naše skupno dobro in prijateljstva. Najprej med nami, ki si delimo isto usodo (ne, pojma nisem izbral naključno) potem pa v odnosu do Boga, ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 45) v enaki meri. Živeti na tem svetu pomeni skupaj prenašati vsakodnevne težave in graditi tisto, kar bo ostalo tudi za nami. Prvi pogoj pa je svoboda.