Začela se je priprava na božič

Začela se je priprava na božič. Enega najlepših in najbolj priljubljenih praznikov spremljajo številne zabave, praznovanja in drugi dogodki, ki poleg potrošnje skrbijo, da se ljudje družimo med sabo. Druženje in praznovanje prinašata tudi obdarovanje, ki je neposredno povezano s stroški. Sedaj bi moral spet »usekati« po potrošnji in zagovarjati varčnost, skromnost … Da, do neke mere je to res, vendar ko opazujem družbene trende vidim, da smo že tako globoko v turbo-kapitalizmu, da poti nazaj ni več mogoče ubrati. Se ne postavljam na stran marketinga in trgovcev, ki nam dobesedno tiščijo v roke vse mogoče izdelke in za nami vpijejo, da je v akciji, ampak razmišljam o načinu, kako sobivati s tem, kar imamo.

Želeli smo si tržno gospodarstvo in sedaj ga imamo. Želeli smo konkurenčnost, sedaj moramo sprejeti tudi oglaševanje in ponudbe, ki jih konkurenčnost prinaša. Ne nazadnje niso trgovci krivi, če smo zvečer zaspali v socializmu in se drugi dan zbudili v kapitalizmu. Mislim, da rešitev ni v preziranju ali odmikanju od družbe, ampak v integraciji trajnostnega razvoja, družbenih vrednot, ohranjanja okolja in prazničnih vsebin v kulturo potrošnje.

Konkretno vidim prvi korak v tem, da obdarovanje ohranimo, ampak izberemo darila skrbno in z neko sporočilno močjo. Darilo je lahko dvo-delno: poleg kupljenega lahko nekaj izdelamo/spečemo/pripravo sami. Ali ne bi bilo zanimivo darilo, da bi nekomu prinesli doma spečen hleb kruha in knjigo ali zgoščenko … Ali doma izdelan okras za smreko in parfum …

Na tak način lahko združimo nekaj kupljenega in nekaj doma izdelanega (bolj osebnega), ki bo prejemnika darila gotovo spominjalo na nas. Poleg številnih idej za obdarovanje imamo Slovenci zelo raznoliko praznično tradicijo, ki jo pokrajinski običaji in navade še dodatno bogatijo, zato smo lahko ponosni na to, kar imamo. To predstavlja obsežen »bazen« idej iz katerega lahko jemljemo navdih za pozornosti do najbližjih.

Čas priprave na božič je lahko doživeto obdobje pričakovanja, ki nas poveže in združi, le prepustiti se moramo pripravi in ne že predčasnemu praznovanju. Zakaj pa ne bi bila letošnja novost v drugačnem načinu preživljanja predbožičnega časa?

Čas pričakovanja in sprememb

Začel se je advent. Čas pričakovanja božiča, ki nas v štirih tednih nagovarja, da je praznik Gospodovega rojstva trenutek luči, veselja in medsebojne bližine. Advent je čas priprave, poslušanja in načrtovanja, zato stopa v ospredje tišina. Težko se zberemo in razmišljamo o prazniku, ko že vse utripa, toda vsi se dobro zavedamo, da če ni luči v našem srcu, tudi zunanji blišč nam ne pomaga.

Zakaj krasimo ulice in stanovanja? Ker preko urejenega okolja lažje usmerimo svoje misli k prazniku. In to potrebujemo, sicer bi bil tudi božič le navaden dan. Na podoben način in z enako prizadevnostjo lahko uredimo in okrasimo tudi svojo notranjost. Ko se decembra dnevi vse bolj krajšajo – do najkrajšega v letu – imamo več časa, da premislimo o svojem življenju, ciljih in željah. Imamo več priložnosti, da se umirimo, ker pogosto ne potrebujemo velikih daril ali glasnih zabav, ampak samo malo miru.

Adventni koledarji, ki se pri nas vse bolj uveljavljajo kot sladki dodatki tega časa, imajo v sebi sporočilo, ki ga pogosto spregledamo. Merjenje časa, odštevanje dni do nekega trenutka nakazuje, da je tisti praznik res nekaj posebnega. Celotno cerkveno leto, ki smo ga sklenili s praznikom Kristusa kralja, je naravnano na pričakovanje in advent – kot začetek – to še bolj poudari. Pričakovanje danes nima posebne družbene vloge, niti ugleda. Če predolgo čakamo na e-mail ali na telefonski klic ali na blago, naročeno preko spleta, se nam zdi, da ure minevajo kakor tedni. Kupujemo tam, kjer gre hitreje in se odločamo za elektronske naprave, ki nam prihranijo čas.

Pričakovanje je nekaj dolgočasnega, pasivnega in neuporabnega. Advent je čas pričakovanja in Sveto pismo Stare zaveze usmerja naš pogled ravno v pričakovanje Mesijevega prihoda. Predpraznična priprava pomeni umiritev v duhu pričakovanja, ki nosi v sebi ton nestrpnosti in želje, da bi tista božična noč prišla čim prej. Privlačnost božiča je ravno v pričakovanju.

V zimskem času prevladujejo dolge noči, zato ljudje skušamo »premostiti« temo z zadrževanjem v osvetljenih prostorih in z medsebojnim druženjem. Adventni čas je tudi to. A v njem še bolj izstopa misel, da k nam prihaja Otrok, ki prinaša posebno sporočilo in revolucijo. Družbene spremembe ki jih bo uvedel bodo zaznamovale tek zgodovine in z delovanjem človeka se bo razvila povsem nova civilizacija s pozitivnimi in negativnimi učinki.

Med adventom kristjani premišljujemo razsežnosti človeške zgodovine in posebnost Kristusovega nauka. Njegove besede so nove, silovite in osvežilne. Družba se začne spreminjati, ker On sam je sprememba. V adventu premišljujemo tudi, ali se nas je vesela novica dotaknila in kaj je prinesla novega v naše življenje. Sedaj je čas, da se pripravimo in odločimo, kaj bomo prinesli tisto noč v jaslice … Čas pričakovanja nam daje priložnost, da začnemo novo poglavje, saj za pozitivne spremembe ni nikoli prepozno. 

Kraljestvo ideologije vs. kraljestvo življenja

Danes v Katoliški Cerkvi praznujemo nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva in z njo tudi končujemo bogoslužno leto. Začetek »cerkvenega« leta je (prihodnji teden) na prvo adventno nedeljo.

Praznik me je spodbudil k razmisleku, zakaj v krščanstvu sploh imamo ta praznik, ko pa naj bi bila naša vera izrazito apolitična, tuja svetnim vladam in usmerjena v onostranstvo. Res je, da so zgodovinske okoliščine povzročile, da je papež Pij XI. leta 1925 uvedel ta praznik, vendar kar me čudi je, kako smo ostali navezani nanj, čeprav ni več te potrebe že vsaj 20 let. Ideologije 20. stoletja so prinesle veliko družbenih sprememb in novosti, ki so v mnogih državah pripeljale Cerkev in vero v negotov položaj. Krščanstvo se je moralo v sredini 19. stoletja soočiti z Marxovimi idejami pravične družbe, z nacističnimi težnjami nadčloveka in s teologijo osvoboditve iz konca 20. stoletja v južni Ameriki. Na mnoge družbene izzive Cerkev ni bila pripravljena, zato se je pogosto odzivala nepravilno in negotovo. Tukaj ne obsojam napačnih odločitev, ker verjamem, da je zelo udobno deliti sodbe z zgodovinsko razdaljo.

Krščanstvo je v soočenju z velikimi ideološkimi monoliti doživelo zrcaljenje lastne podobe. Če pogledamo vsebine in metode nacizma, fašizma in komunizma lahko hitro opazimo, da gre med njimi za velike metodološke sorodnosti, najvidnejše v dojemanju človeka. Slednjega dojemajo kot orodje v službi ideje in ne kot samostojno in svobodno bitje. Voditelj oz. ideolog postane napol božanstvo, ki s svojo prisotnostjo ustvarja ozračje mističnega in presežnega. Diktatorji so (bili) vez s presežnim in brezčasnim, skoraj v tolikšni meri, kot so v raznih religijah duhovniki. Antropološki pogled nam pomaga razumeti, da tudi ideologije, čeprav odpravljajo boga, potrebujejo stik s presežnim in neskončnim. Ravno tako na drugi strani imamo »humanizacijo« ali počlovečenje podobe boga, ki ga ravno religije približajo vsakdanjemu življenju. Družbeno-politična konotacija b/Boga je neizogibna in to nastane ob vsaki človeški združbi, ki skuša preko svojega delovanja približati drugim ljudem božansko prisotnost.

Upam, da to vse ne zveni preveč heretično ali poenostavljeno, vendar krščanstvo (če se ustavim samo pri krščanstvu) je na številne načine vpeto v družbeno in politično dogajanje, ki ga oblikuje in je hkrati pod njegovim vplivom. Tako je končno »bojno polje« neke ideje človek, ki je njen nosilec in razvijalec. Pojmovanje kraljevanja oz. vodstva je način kako usmeriti pripadniki ideje; ideološkost je sestavni del človeške družbene strukture, zato potrebujemo družbo, ki ima izdelano hierarhijo in vodstveni kader.

Če posebej praznujemo vlogo kraljevanja, neizogibno postavljamo neko ideološko dimenzijo pred služenjem, za kar naj bi prav kristjani najbolj skrbeli. Kakor (evangeljski) kvas bi morali s svojo tiho a učinkovito prisotnostjo spreminjati družbo na bolje, toda brez (nad)vladanja in ukazovanja, borbe za lastno premoženje ali ugodje, ampak s pričevanjem. Kdo lahko pričuje? Kdor je se je srečal s praznim grobom in živi v prepričanju, da bodo vladavine prešle, ker je tretji dan dokaz, da je lahko fizika zelo relativna.

Pa smo pri praznem grobu, ki v svoji praznini polni našo vero. Če bi tisti grob ostal poln bi se nauki, učenja, prilike, ozdravitve, čudeži, trpljenje in smrt spremenili v mit ali pripoved, ki bi v teku stoletji razvodenela in se deformirala. Grob je prazen in ravno zato ne deluje kot kaka ideologija, ampak kot trden dokaz, da je metafizika že prisotna v naši stvarnosti. Če nam kraljuje ta ideja, smo imuni pred ideologijami in (pre)ozkimi definicijami človeka.

Sogovornik ateizmu

Danes in jutri (v nedeljo) bo papež Benedikt XVI. podelil kardinalske klobuke in prstane novim kardinalom. Novoimenovanih kandidatov v enega najprestižnejših klubov na svetu je 24 in skoraj polovica je Italijanov. Podatek je zanimiv, ker nam nakazuje kam želi papež peljati naslednje volitve oz. koga na tiho predlaga za svojega naslednika.

Koga papež "vnaša" v konklave, ki bo volil – ali bo izvoljen za – njegovega naslednika? Izmed 24 novih kardinalov je 10 Italijanov, od teh jih sedem deluje v rimski kuriji, kar pomeni, da ima konzistorij močno rimsko noto. Tukaj se mi poraja dvom, koliko je v Katoliški Cerkvi še prostora za karizmo in koliko prostora odžira administracija in birokracija. Ali za prelaganje in žigosanje papirjev res potrebujemo posvečene roke?

Dejstvo je, da v izboru novih kardinalov, poleg birokratov, na zanimiv način »štrli« ime nadškofa Ravasija, nekdanjega prefekta ambrozijanske knjižnice v Milanu, ki velja za velikega razlagalca Svetega pisma, teologa, arheologa ... Perspektiven Ravasi pokriva mesto predsednika Papeškega sveta za kulturo in v svojem delu se je izkazal na poseben način v dialogu z neverujočimi in ateisti. Na viden način si prizadeva (eden od redkih v Cerkvi), da bi vzpostavil dialog med ateizmom in Cerkvijo. Morda se zdi smešno, vendar sekularizirana in liberalna družba se ne bo več vrnila v (ozke) okvire verskih pojmovanj človeškega življenja in znanja.

Spopad med svobodomiselnostjo in konservativnostjo (v pozitivnem pomenu besede) pomeni način sobivanja in soustvarjanja družbene kulture. Iz tega razloga je kader na tem področju vedno dobrodošel in v nenehnem pomanjkanju. Čeprav mnogi ateisti odklanjajo verstva in verovanje, ohranjajo pogled na človeka kot celoto telesa, duše in duha. Zanimivo je, da se zavzemajo za krepitev etike in pravičnosti prav tako, kakor to počnejo verstva. Lahko rečemo, da gre za laično pojmovanje vrednot, ki so skupne vsem ljudem in kulturam. Zakaj bi se torej razdvajali, ločevali ali oddaljevali, ko pa živimo pod »isto streho« in si prizadevamo za enake cilje, le da izbiramo drugačne poti.

Mislim, da bi morala Cerkev sestopiti iz zlatih podstavkov na katerih piše "mi pa imamo vso resnico" in vključiti v svoje delovanje širši krog ljudi: neverujoče, skeptike in liberalce. Kakor Cerkev tako si tudi oni prizadevajo za pravičnost med ljudmi, družbeni napredek in dialog. Morda bi bil Ravasi (če bi kdaj postal papež) dober sogovornik tistemu krogu ljudi, ki se ne identificirajo z uradnim naukom krščanstva, ampak delijo sorodne poglede.

Zahteve ki se postavljajo pred Cerkev 21. stoletja so zahteve po utemeljevanju vere, kajti če ne bomo prav verniki v prvi vrsti jasno in prepričljivo odgovarjali na vprašanje »zakaj verujemo?« ne bomo verodostojni pričevalci. Morda bodo prihodnje volitve papeža odgovorile tudi temu pomembnemu segment iskalcev resnice. Kandidati so že pravi.

Velik oblak, ki nam zakriva pogled na "zeleno"

Energija gor ali dol, vse kaže, da bomo v prihodnjih letih porabili veliko premoga. Okrog visokih dimnikov se je dvignil velik prašni oblak, skoraj tak, kot ga sami proizvajajo. Gradnja nove elektrarne ne bi bila sporna, če nas ne bi toliko stala. Mednarodni in domači strokovnjaki so ugotovili, da je gradnja in vzdrževanje bloka TEŠ 6 zelo potraten posel. Začetna investicija in gradnja zanašata 1,2 MLD (!) evrov, poleg tega pa bomo morali plačati »eko-bloke« za izpuste CO2-ja in še zdravljenje bolezni, ki jih bo povzročilo onesnaževanje.

Na misel mi prihaja vprašanje, koliko vetrnih ali sončnih elektrarn bi lahko postavili za ta denar? Koliko manj bi porabili za eko-takse, zdravje ali saniranje okolja?

Ali ni čudno, da za postavitev vetrnih elektrarn na Krasu morajo vsa naša ministrstva trpeti krvavi pot zaradi zaščite nekih ptic in štorkelj, za gradnjo termoelektrarne pa kot da okoljevarstveniki ne obstajajo. Zakaj namenimo tako malo denarja čistim virom energije in tako potratno trošimo pri velikih onesnaževalcih?

 

Domovina

Kdor ljubi svojo domovino, spoštuje tudi domovino drugih. 

Neznan avtor

 

Vse utripa - že novembra!

V centru Ljubljane od torka že napeljujejo kable z lučkami. Trgovine prodajajo bonboniere v obliki smrekic, jaslic in zvezdic. Vsakdanja živila so že v prazničnih embalažah. Ali ni vse to malo prehitro, da še v prvi polovici novembra vse utripa, sveti in vabi k potrošnji?

Sv. Martin

Danes praznujemo sv. Martina. Svetnik ki je v ljudski tradiciji zelo dobro poznan zaradi "vinskega čudeža" nas lahko nagovarja tudi zaradi svoje dobrodelnosti. Legenda pripoveduje, da je v nekem mrzlem zimskem jutru pred francoskim mestom Samarobriva srečal berača. Ker ni imel ničesar, kar bi mu lahko dal, je prerezal na pol svoj vojaški plašč in ga podaril polovico tistemu beraču. To dejanje velja tudi za prvi korak Martinove spreobrnitve, saj naj bi kmalu po tem bil krščen.

Plašč gor ali dol, sv. Martin nam je dal enkraten zgled, da vedno lahko najdemo nekaj, kar lahko delimo z drugimi. Morda bi danes res nenavadno zgledalo, če bi svoje obleke prerezali in dali beraču, imam pa zato številne druge dobrine. Dobrodelne organizacije ravno v času krize najmanj počivajo in nas vabijo, da tudi mi priskočimo na pomoč. Plemenita dejanja materialne pomoči lahko "dopolnimo" tudi z nevidnim dobrim delom. Običajno je tako, da nekomu v Afriki lažje pomagamo kot nekomu, s katerimi se vsak dan srečujemo. Lahko podarimo nekaj svojega časa, prijazno besedo, nepričakovano presenečenje. Pomembno se mi zdi, da delimo ... Čeprav samo simbolično.

On pa gledal jih je iz križa

Zanimiva skladba ... in izvirno besedilo:

Nekoč bo bolje ...

Človeška želja po prostem času za počitek in mir je osnovna potreba vsakega posameznika. Iščemo svoj mir, svoja veselja in radosti, zato da se lahko odpočijemo in gremo naprej. Potrebujemo tudi delo, da lahko uresničujemo svoje načrte, ideje in ideale. Nadaljujemo pogosto tam, kjer se nam je zalomilo v preteklosti in strmimo k izboljšanju svojih napak. Bo že res, da preveč dela lahko škodi, vendar če ne bi nič delali, spet ne bi bilo prav.

Mogoče sem malo deloholik, vedno pripravljen in s težavo rečem "ne, ne morem", ampak potem padem v stanje, da ne vidim več kako naprej. Zgodi se, da ko imam res veliko dela, me pograbi panika ... in neham delat. Se ustavim, kakor resetiran, in ne znam več naprej. Ta vikend mi je prijateljica zastavila vprašanje: "Zakaj toliko delaš?". Hm, in sem se vprašal tudi sam, pa vendar od sebe nisem dobil zadovoljivega odgovora. V svoji površnosti sem perfekcionist in v naglici pozabim na energijo, ki jo za kaj porabim. Tedni minejo kakor ure in čas beži. Kaj pa poboljšanje, red, obvladovanje dela? Nekoč bo bolje. Ali pa tudi ne.

p.s. Zakaj Bog ni ustvaril dneva, ki bi imel 30 ali 48 ur? Vsaj enkrat na teden.

Rim je daleč od Vzhoda

Od 10. do 24. oktobra 2010 je v Rimu potekala škofovska sinoda za Bližnji Vzhod. Škofovska sinoda je oblika rednega zborovanja škofov Katoliške Cerkve, ki jo je leta 1965 ustanovil papež Pavel VI. Drugi Vatikanski koncil je tedaj pokazal, da samo z rednim stikom s krajevnimi Cerkvami papež lahko vrši v polnosti svojo apostolsko službo. S tem namenom je potekalo zgoraj omenjeno zborovanje in je pokazalo na mnoge težave kristjanov, ki danes živijo na Bližnjem Vzhodu.

Prisotni škofje, eksarhi in patriarhi so predstavili težak položaj kristjanov v okolju, kjer islam zagovarja širjenje vere s silo in z mečem, medtem ko imajo ostali verniki edino orožje knjigo in besedo. Apostolski vikar v mestu Smirna in predsednik Turške škofovske konference msgr. Ruggero Franceschini je to podkrepil na primeru svojega predhodnika, škofa Padoveseja, ki so ga islamski skrajneži letos obglavili. V svojem govoru je dejal, da je molk uradnega Vatikana nedopusten in nedopustno je tudi doživljati tišino samo zaradi diplomatskih koristi. Sklenil je, da razmere v Turčiji krojijo skrajni nacionalisti in verski fanatiki, ki so strokovnjaki za napeta ozračja.

Toni niso bili razgreti samo zaradi nasilja, ki ga dnevno doživljajo verniki na Bližnjem Vzhodu, ampak tudi zaradi občutka, da ozemlje, kjer se je krščanstvo sploh začelo, že dolgo časa je samo še periferija Vatikanskih uradov. To so izpostavili tudi predstavniki vseh 23 vzhodnih Cerkva, ki so v edinosti z Rimom. Izrazili so pričakovanje, da v prihodnosti bodo tudi vzhodni patriarhi v konklavu med volivci novega papeža. Najglasnejši je bil apostolski eksarh katoliških Armencev patriarh Vartan Waldir Boghossian, ki je dejal, da so »patriarhi Vzhodnih Cerkva po naravi svoje službe očetje in glave Cerkvam 'sui iuris', ki tvorijo katoliškost Katoliške Cerkve. Iz tega razloga bi morali biti 'ipso facto' člani kardinalskega zbora, ki voli papeža, brez dodatnega kardinalskega naziva«.

Na sinodi je prišla na dan slika trpeče in od Rima pozabljene Cerkve, ki zaradi zgodovinskih in političnih okoliščin je pristala na drugorazrednem mestu pri ključnih odločitvah vesoljne Cerkve. Zdi se, da ekumenizem, s katerim se na zahodu tako radi hvalimo kot z modno muho, ima mnogo lukenj in pomanjkljivosti. Prva med temi je nezadostna pozornost rimske kurije do potreb in težav Vzhodnih Cerkva, ki so v občestvu s papežem.

Vzpostavitev primata z naslednikom apostola Petra ostajata ovira mnogim pravoslavnim Cerkvam za polno edinost z Rimom. Edinost, ki jo katoliška Cerkev še vedno preveč dojema v luči reformacije z geslom izven (katoliške) Cerkve ni rešitve, kot podrejenost papežu pri odločanju. Upoštevati moramo dejstvo, da na Vzhodu so se ohranili različni obredi, navade in verska praksa. Ohranil se je duh prve Cerkve, kjer sta hierarhija in administracije v vsakdanjem življenju imela manjšo vlogo; zavest o prisotnosti Duha je bila močnejša. Z ozirom na Zahod sta se v pravoslavju ohranila bolj živa karizma in ljudska vernost. To kar danes občudujemo kot ikonopisje ali mistika s filozofijo, je sad ohranjanja zdrave tradicije. Ostajamo na ravni delitve kdo je bolj pravoveren in v tem ostajamo razdeljeni.

Papež je v svojem govoru ob sklepu sinode dejal, da je prava pot sobivanja kristjanov in muslimanov le pot miru in dialoga. Mir je osrednji dejavnik skupnega dobrega, zato je pozval škofe in patriarhe, naj si zanj prizadevajo. Premislek ki se ob tem zbudi je, kako ohranjati mir, ko druga stran pogosto sklepa dogovore s figo v žepu in močnejši odmerja stopnjo svobode šibkejšemu.

Če bodo sklepi sinode za Bližnji Vzhod zaživeli, bomo v prihodnjih letih priče pomembnim spremembam. Turčija trka na vrata Evrope in njen vstop v Unijo bo pogojen s stopnjo spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva slehernega posameznika. Sadove sinode bi lahko videli v prihodnjih volitvah papeža, ko bi se zgodila tisočletna revolucija in bi v sikstinsko kapelo s kardinali vstopili tudi patriarhi Vzhodnih Cerkva.

Cerkev se lahko ponaša s pridevnikom 'katoliška' (univerzalna) le v kolikor je sposobna združiti v sebi raznolikost tradicij, običajev in obredov. Od papeža Benedikta XVI. lahko pričakujemo zrele odločitve, saj je na primeru Anglikancev že pokazal učinkovit odziv tistim, ki se želijo približati edinosti z naslednikom apostola Petra. Vprašanje pa je, ali si Cerkev v Rimu želi bližine z Bližnjim Vzhodom.