Zaživeti v šoli in v družbi

Preden  se odpravim na okroglo mizo v sklopu Socialnega tedna 2010 Preživeti ali zaživeti v šoli danes, še nekaj misli o šoli, družini in družbi.

Šole in šolstvo predstavljajo pomemben segment vsake družbe, ker najlažje upogibaš mlado drevo. Dejstvo je, da se »razvoj« generacij in časov pozna tudi v šolskih klopeh. Velike vedenjske spremembe so odraz družbenega stanja, ki je vsej prej kot pomirjujoč. Mislim, da trajnostni razvoj in naša prihodnost nista toliko odvisna od gibanja vrednosti surovin ali delnic, ampak od sposobnosti komunikacije v družbi.

Šolska vzgoja doživlja vedno več zunanjih pritiskov, medosebna komunikacija je ohromljena in učenci s težavo usmerjajo svojo pozornost k učni snovi. To so samo nekatere najbolj pereče težave, ki dušijo učni razvoj in iskanje pravic je privedlo naše šolstvo do točke, da so dolžnosti pristale na drugem mestu. Vidna posledica tega je, da česar ne dosežejo starši, bodo odvetniki. In začaran krog se prepleta v neskončno spiralo odmikanja učiteljev in vrivanja odvetnikov med šolske klopi. Ali lahko odvetniki odločajo o pedagoškem procesu?

Številni starši v imenu permisivne vzgoje popuščajo svojim otrokom, ki živijo v precejšnjem materialnem blagostanju in neodvisnosti, zato pa si lahko veliko dovolijo. A doba šolanja je tudi čas osebne formacije, vzgoje karakterja in spoznavanja svojih talentov. Tukaj se pogosto spregleda prav slednje, saj na »talente« gledamo kot nekaj povsem postranskega, neizmerljivega. Prepričan sem, da če bi šola dala več poudarka na individualno razvijanje talentov, bi posameznikom mnogo bolj pomagala k odraščanju in intelektualnemu napredku. O temu je pisal dr. Ivan Štuhec v zadnji številki Družinine priloge Slovenski čas: »Ko smo šolo spreminjali in spremenili v tehnologijo za spričevala, smo jo odtujili človeku in ta človek z naporom hodi v takšno šolo, ker gre tja zato, da bi dobil papir in se izognil delu, ne pa da bi se naučil, predvsem odkril, kaj rad dela in katere talente, darove ima. Trdno sem prepričan, da kdor odkrije sebe in najde smisel svojega življenja, nikoli ne bo brezposeln«.

Naša mladina se spreminja v četo živih mrličev. Hlastanje po zadnjih trendih in alternativnosti prinaša družbeno odstone osebe. Kapital, utelešen v potrošniški miselnosti, preprosto ne prenese talentiranih in »prebujenih« posameznikov, ker niso vodljivi. Veliko gospodarskih struktur in institucij vlaga finančna sredstva, da pridobi in vzgoji mlado populacijo, toda nikogar ne zanima vprašanje: »Kako mladina doživlja družbo?«.

Premik od šole k družbi je bistvenega pomena, saj to nam omogoča, da lahko razumemo, zakaj se mladi upirajo vsemu, zakaj slavijo kulturo smrti in zakaj iščejo negativne vzorce pred pozitivnimi. Ker so sami negativni? Mislim, da človek je po svojem ustroju pozitivno bitje in vedno teži k dobremu. Iskanje in poveličevanje zla pa pomeni, da v družbi nekaj ni vredu. Nekaj osnovnega. Komunikacija. Komunikacije je vezivo skupnosti – družbe, zato če lahko mladina izraža svoje mnenje znotraj življenjskega prostora, kamor je umeščena, se bolje počuti, kakor če ga ne. Če se mladi lahko v družbi izražajo, lahko v njej živijo, sicer životarijo. Dobro »počutje« pomeni skrb za okolje in pozitivna naravnanost na življenjske vrednote. Zato ne spreglejmo, koliko »življenjskega prostora« dejansko ima mlad človek v družbi in kje je postavljena meja njegovi ustvarjalnosti – komunikativnosti.

Naraščanje antisemitizma, anarhizma, ksenofobije in vseh oblik nestrpnosti do drugačnih v družbi je dokaz, da mlad človek živi v nekem nelagodju ali bolje rečeno v družbi, ki mu ni po meri. Za mladega človeka, sprva šola in potem služba ter družina, pogosto predstavljajo tiha nezadovoljstva, čeprav na prvi pogled anketiranci v javnomnenjskih raziskavah ali strokovnih analizah izražajo svoje veliko zadovoljstvo. Gre za drobno prikrivanje neuresničenih želja, ki povzročajo bolečine in lahko hromijo posameznikovo avtonomijo. Slednja mora zaživeti in se uresničiti kot razvijanje talentov in kretivnosti.

Šola je prvi kraj organiziranega družbenega življenja, zato je zelo pomembno, kakšna je in kakšno bo v prihodnosti. Če bo šola ostala samo kraj preživetja, bo tudi medsebojno sporazumevanje v družbi namenjeno zgolj osnovnemu preživetju: iz rok v usta. Ko bomo iskali način, kako zaživeti, bomo dali talentom pravo mesto v družbi in tudi medosebni odnosi bodo mostovi trajne komunikacije.