Ali je boljša država mogoča?

Kdaj bomo imeli v Sloveniji boljše življenjske in družbene razmere? Ali smo ujeti v sistemu nemoči? Politiki in državljani lahko pridemo do boljšega življenja, brez godrnjanja in toliko slabe volje: potrebujemo več konkretnih dejanj.

Navdihov za socialne teme se v teh dneh gotovo ne manjka, ker dogodki pletejo gosto tkanino naše zgodovine. Stečaji velikih podjetji, domače afere in bližajoče se lokalne volitve ustvarjajo cocktail, ki naj bi ga državljani hitro konzumirali.

Hitro, ker če preveč razmišljamo, lahko še kaj razumemo. In vemo, da razmišljujoči ljudje lahko celo kaj spremenijo. Konzum - potrošnja - je skupni imenovalec v družbi, ki skuša prodati vse: izdelke, storitve, vrednote in istovetnost. Mislim, da se istovetnost slovenskega naroda maje, saj trgovci vnašajo v vsakdanjo kulturo tiste prvine, ki ne sodijo v naš prostor in nam ne pomagajo, da bi nastopili pred tujci s svojimi izdelki. Panorama ki gre od cenene glasbe do hitre hrane, nam dovolj nazorno pokaže, da hitro absorbiramo tujo robo in še hitre pozabimo na svoje. Slovenski človek se obnaša kot da je omamljen in ni sposoben odgovoriti na družbeno klimo drugače, kot s slabo voljo, godrnjanjem in občutkom, da itak je vse izgubljeno.

Ravno v taki družbeni klimi je mogoče vnesti v družbo spremembe. Mislim, da je naš čas primeren, da se ljudje vsakdana vprašamo, kaj lahko konkretnega naredimo, da bo jutri bolje. Nacionalizmi in ostali -izmi odpadejo, ker krvava šola 20. stoletja je pokazala, da v tem ni rešitve. Demokratična ureditev nam ponuja veliko možnosti, da aktiviramo somišljenike in kot elementi civilne družbe odgovorimo na sedanje razmere. Primer Društva za plačilo preplačane elektrike, ki je dodobra zamajal dogovore elektrodistributerjev, kaže na preprost način, kako je lahko boj z mlini na veter - enkrat toliko - celo uspešen.

Prvi - institucionalni - korak za spremembe so bližajoče se lokalne volitve. Osebno spremljam delovanje vseh strank pri nas (delno zaradi službe in delno zaradi osebnega interesa) in moram priznati, da mnogi programski poudarki so zelo zanimivi, tako med levimi kot med desnimi strankami. Da, papir vse prenese. Vsekakor si ne delam utvar, da bi politika sama od sebe kaj "podarila" državljanom, saj vemo, da je denar alfa in omega tudi v hramu demokracije. Volilna kampanja pa je lahko koristna priložnost, da državljani/volivci angažiramo kandidate za skrb za malega človeka. Aktivna udeležba v predvolilni kampanji z vprašanji, pobudami, predlogi, pisnimi vprašanji in idejami lahko prinese ravno naš predlog h konkretizaciji.

Drugi korak so strukture civilne družbe. Razna društva in gibanja, ki zbirajo somišljenike, so gotovo glasnejša od posameznih "tulečih volkov". Čeprav sta politična skupnost in civilna družba soodvisni, imata različne cilje. Ne smemo pozabiti, da je politika v podrejenem položaju civilni družbi. Tukaj se odpre prava optika demokracije, ki pri nas še kronično šepa, ker nismo navajeni, da lahko izrazimo svoje mnenje in to celo nekaj šteje. Odnosi v civilni družbi so bolj solidarni in manj ideološki kot v strankarskih shemah, zato je taka organizacija bistveno bolj gibčna, hitra in ekonomsko upravičena.

Namesto jamranja, jedkih komentarjev na spletnih forumih in vsesplošne slabe volje, mislim, da bi morali državljani male Republike pod Alpami storiti kaj bolj odločnega in konkretnega. Vsak na svoj način in s sredstvi, ki so mu na razpolago. Morda, bomo nekega dne imeli manj tajkunov, propadlih podjetji, slabe volje in več plačanih davkov ter boljšo državo.