Usmiljenje in odgovorna pravičnost

Danes smo pri maši poslušali enega mojih najljubših evangelijev. Izgubljeni sin. Evangelij Božjega usmiljenja in Božje "pogodbe", da nas bo ob vrnitvi vedno (pri)čakal. Všeč mi je slog treh osebnosti: očeta, izgubljenega sina in tistega ljubosumnega, ki ostane doma. Mislim, da smo vsi malo izgubljeni in malo ljubosumni.

Mislim, da ni treba posebej poudarjat, da gre za besedilo, ki opisuje brezmejno Božje odpuščanje. Gre tudi za biblično besedilo, ki kaže, da ima vsak svoje napake, slabosti in pomanjkljivosti. Sveto pismo vsekakor ni knjiga herojev ali popolnih ljudi, ampak knjiga človeških napak in Božjega usmiljenja. Usmiljenje gre preko "pedagoškega postopka" oz. odnosa odpuščanja, ki neizbežno terja tudi krivdo. Nahajamo se torej v območju človekove odgovornosti za svoja dejanja, ki nosijo delež svoje krivde. Mislim, da šele ko razmejimo krivdo, posledice in odgovornosti, lahko pridemo do odpuščanja.

Tukaj je dinamika Božjega odziva veliko hitrejša in bolj agilna. Bog ne razsoja in ne moralizira o paragrafih, ampak se veseli: izgubljena ovca, izgubljena drahma ... izgubljeni sin. Ko pastir, gospodinja ali oče najde, kar je izgubil, se preprosto veseli.

Današnji evangelij se ne ustavlja pri sodiščnem pojmovanju krivde, ampak nosi globlje sporočilo. Če natančno beremo sinovo vrnitev k očetu, opazimo, da sina ne kaznuje - čeprav ta zapravi polovico njegovega premoženja in prihrankov - ampak ga nagradi. Nagradi zato, ker si upal vrniti domov in hkrati je zaupal v njegovo dobroto. In se vrnil. Očetu pomeni več sinovo zdravje, sreča, varnost in prisotnost, kakor polovica premoženja. Da bi lahko odgovorili na to ne-dejanje, se moramo vprašati, kaj je sploh namen kazni. Če se ustavimo pri praktičnem/utilitarističnem vidiku, je to gotovo povračilo nastale škode in odprave posledic. V našem primeru "oče-sin" se to ne zgodi. Po vsej verjetnosti, ker sin nima ničesar s čimer bi lahko povrnil in tudi zato, ker je očetovo veselje "nad izgubljenim sinom" tako veliko, da poglavje kazni preprosto ... izpusti.

Ostane nam samo še odpuščanje. V teološkem pogledu na svet in odnos človek - Bog, je odpuščanje posledica obžalovanja nad storjenimi grehi oz. v laičnem izrazu, prestopki. Pravično pojmovanje krivde vsebuje tudi usmiljenje, ki prinaša odpuščanje. Sveto pismo predstavlja "pogodbo" med Bogom in človekom, ki razmejuje deleže krivde in odgovornosti v luči Božje dobrote. Tukaj pa bi bilo naivno misliti, da lahko delamo kar hočemo, ker nam Bog vedno odpušča ... Njegovo odpuščanje se začne pri naši človeški omejenosti in pomanjkljivosti ter konča pri načrtni hudobiji, zlobi in vztrajnem zavračanju dobrega.