nedelja, 27. februar 2011

Kako preprosta je svoboda

Vse kar vidimo, za kar si prizadevamo in po čemer hrepenimo je minljivo. Naši odnosi so minljivi in čas je neizprosen gospodar našega življenja. Težko se s tem sprijaznimo, zato posegamo po presežnem in ga vnašamo v svoje življenje, kajti brez te dimenzije, je vsaka sekunda našega življenja zapravljena. Zakaj se sploh truditi? To je osnovna dilema, ki se običajno pojavi, ko v nekem projektu pridemo do večjih težav, ko nam zmanjka vizija ali ko imamo občutek, da se nam cilj »oddaljuje«. Razmišljanje ob današnji Božji besedi je lahko večplastno, toda odločil sem se, da ostanem na realni in preprosti ravni, kakršno ponuja Jezusova beseda.

To nedeljo se mi zdi, da je Jezus na poseben način izzivalen, ker postavlja tako tezo: spremenimo pogled na svoje življenje in na svet ki nas obdaja. Spremenili naj bi vse kar smo se naučili, kar nam daje osnovno gotovost, v kar so nas vzgajali ... Jezus nam ponuja drugačno izbiro, ki ni pot kariere, uspeha, bogastva ali politične moči. Pred nami se odpira pojem evangelija v dobesednem pomenu besede, ki v središče postavlja osebno srečo in veselje, ki izvirata iz absolutne svobode.

Pojem absolutna svoboda je več kot tisto, kar si običajno predstavljamo »delati kar hočem«. Poleg življenja na prostosti in vsaj minimalne ekonomske neodvisnosti se prava svoboda uresničuje preko samostojnih življenjskih izbir, neobremenjenega odnosa do materialnih dobrin (kar ne pomeni življenje v revščini) in kakovostnih medosebnih odnosov. Danes v evangeliju beremo o nekih pticah, lilijah in travi ... precej alternativno in precej daleč od težkih dogem, ki se nam prikradejo, ko pomislimo na vero in Cerkev. Mislim, da je v tem besedilu dobro orisana prava pot, ki naj bi jo uresničeval vsak na svoj način v svojem življenju. Koncept svobode se dotika tako vernikov kot nevernih, zato je metafora iz narave univerzalna in vsem jasna.

Vse kar potrebujemo bomo ob pravem času in v pravi meri dobili. Zakaj bi skrbeli za prihodnost, ko pa je od nas tako neodvisna in nanjo lahko vplivamo le minimalno. Težko je razmišljati o svobodi in ob enem operirati z materialnimi pojmi, zato naredimo korak k nevidnemu, skrivnostnemu. Kristjani temu rečemo Bog, drugi verniki pojmujejo s svojim imenom in celo ateisti so morali »dodati« to dimenzijo, ki jo pojmujejo usoda. Nočem polarizirati tega vprašanja, ker v tem kontekstu ima prvo vlogo razmišljanje o svobodi.

In kaj je svoboda? V perspektivi današnjega evangelija je tako ekstremno postavljena, da pomeni popolno nenavezanost celo na življenjski trud; tudi lilije in ptice živijo, ne da bi se za to trudili. Vse kar je pomembno, za kar se je vredno trudit in prizadevat so naši odnosi, naše skupno dobro in prijateljstva. Najprej med nami, ki si delimo isto usodo (ne, pojma nisem izbral naključno) potem pa v odnosu do Boga, ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 45) v enaki meri. Živeti na tem svetu pomeni skupaj prenašati vsakodnevne težave in graditi tisto, kar bo ostalo tudi za nami. Prvi pogoj pa je svoboda.

3 komentarji:

jin pravi ...

Sem danes poslušal. Če mi je dovoljeno biti malo kritičen do Jezusovih besed.

Po eni strani se strinjam, da človek mora zaupati Bogu, da je teža dneva dovolj, vendar za čisto brezskrbnost nisem. Dolgo nisem razumel tistega, oziroma sem razumel kot večina, 'sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal.' Večina v tem vidi potrditev, da morajo vse sami storiti in ne potrebujejo Boga. Jaz v tem prej vidim, da moramo sami nekaj storiti, da bi nam Bog potem lahko pomagal. Recimo, posejati moramo seme, da bi potem Bog poslal dež (če si gledal film Facing the Giants)

Kakorkoli, sam mislim, da moramo skrbeti za to, da bomo nekaj sami storili, da bomo poskrbeli, da bodo naše hiše stale, naša polja pripravljena, naša industrija delovala, itd... Za to moramo imeti skrb, pri tem pa zaupati v Boga, da bodo naša prizadevanja obrodila sadove. Torej priznati, da brez Boga ne moremo ničesar storiti, da pa smo sami Božja orodja na tem svetu, skozi katera se uresničuje njegova volja.

Aljoša pravi ...

@ Jin: S tem razmišljanjem se popolnoma strinjam. Ekstremno zaupanje v neko Božje (ali tudi božje) delovanje je lahko fatalizem: itak je že vse določeno. To vsekakor ni pravilno razumevanje Božjega delovanja v človeškem življenju. Mislim, da je osnovno sporočilo tega evangelija, da lahko zaupamo v Boga tudi ko nam gre zelo slabo, saj se bo nekaj zgodilo, da bo šlo bolje ...

V osnovi svojega razmišljanja želim podčrtati nenavezanost na to kar mine, na material, na moč, slavo ... ker je na svetu dosti več vrednih zadev. Nič ni narobe, če živimo v udobnih hišah, imamo varne avte in službe ... Mislim, da nam to tudi Bog privošči. Narobe je, če postavimo nek "predmet" nad lastno življenje in pred odnosi. Tukaj se odpira izhodišče, ki je vsem Slovencem znano, kako se sorodniki hitro skregajo med sabo zaradi dediščine ...

Aleš Pečavar pravi ...

Najpomembnejše in hkrati nekaj najbolj težko izvedljivega je: živeti v sedanjosti. Ne pred 70 leti, ne v tem kaj bo če bo in v kolikor bo. Temveč v sedanjosti. Kajti, če bo sedanjost kakovostna, bo obstajal tudi spomin na lepo preteklost in seveda tudi prihodnost ne bo tako črnogleda.