Objave
Od 10. do 24. oktobra 2010 je v Rimu potekala škofovska sinoda za Bližnji Vzhod. Škofovska sinoda je oblika rednega zborovanja škofov Katoliške Cerkve, ki jo je leta 1965 ustanovil papež Pavel VI. Drugi Vatikanski koncil je tedaj pokazal, da samo z rednim stikom s krajevnimi Cerkvami papež lahko vrši v polnosti svojo apostolsko službo. S tem namenom je potekalo zgoraj omenjeno zborovanje in je pokazalo na mnoge težave kristjanov, ki danes živijo na Bližnjem Vzhodu.
Prisotni škofje, eksarhi in patriarhi so predstavili težak položaj kristjanov v okolju, kjer islam zagovarja širjenje vere s silo in z mečem, medtem ko imajo ostali verniki edino orožje knjigo in besedo. Apostolski vikar v mestu Smirna in predsednik Turške škofovske konference msgr. Ruggero Franceschini je to podkrepil na primeru svojega predhodnika, škofa Padoveseja, ki so ga islamski skrajneži letos obglavili. V svojem govoru je dejal, da je molk uradnega Vatikana nedopusten in nedopustno je tudi doživljati tišino samo zaradi diplomatskih koristi. Sklenil je, da razmere v Turčiji krojijo skrajni nacionalisti in verski fanatiki, ki so strokovnjaki za napeta ozračja.
Toni niso bili razgreti samo zaradi nasilja, ki ga dnevno doživljajo verniki na Bližnjem Vzhodu, ampak tudi zaradi občutka, da ozemlje, kjer se je krščanstvo sploh začelo, že dolgo časa je samo še periferija Vatikanskih uradov. To so izpostavili tudi predstavniki vseh 23 vzhodnih Cerkva, ki so v edinosti z Rimom. Izrazili so pričakovanje, da v prihodnosti bodo tudi vzhodni patriarhi v konklavu med volivci novega papeža. Najglasnejši je bil apostolski eksarh katoliških Armencev patriarh Vartan Waldir Boghossian, ki je dejal, da so »patriarhi Vzhodnih Cerkva po naravi svoje službe očetje in glave Cerkvam 'sui iuris', ki tvorijo katoliškost Katoliške Cerkve. Iz tega razloga bi morali biti 'ipso facto' člani kardinalskega zbora, ki voli papeža, brez dodatnega kardinalskega naziva«.
Na sinodi je prišla na dan slika trpeče in od Rima pozabljene Cerkve, ki zaradi zgodovinskih in političnih okoliščin je pristala na drugorazrednem mestu pri ključnih odločitvah vesoljne Cerkve. Zdi se, da ekumenizem, s katerim se na zahodu tako radi hvalimo kot z modno muho, ima mnogo lukenj in pomanjkljivosti. Prva med temi je nezadostna pozornost rimske kurije do potreb in težav Vzhodnih Cerkva, ki so v občestvu s papežem.
Vzpostavitev primata z naslednikom apostola Petra ostajata ovira mnogim pravoslavnim Cerkvam za polno edinost z Rimom. Edinost, ki jo katoliška Cerkev še vedno preveč dojema v luči reformacije z geslom izven (katoliške) Cerkve ni rešitve, kot podrejenost papežu pri odločanju. Upoštevati moramo dejstvo, da na Vzhodu so se ohranili različni obredi, navade in verska praksa. Ohranil se je duh prve Cerkve, kjer sta hierarhija in administracije v vsakdanjem življenju imela manjšo vlogo; zavest o prisotnosti Duha je bila močnejša. Z ozirom na Zahod sta se v pravoslavju ohranila bolj živa karizma in ljudska vernost. To kar danes občudujemo kot ikonopisje ali mistika s filozofijo, je sad ohranjanja zdrave tradicije. Ostajamo na ravni delitve kdo je bolj pravoveren in v tem ostajamo razdeljeni.
Papež je v svojem govoru ob sklepu sinode dejal, da je prava pot sobivanja kristjanov in muslimanov le pot miru in dialoga. Mir je osrednji dejavnik skupnega dobrega, zato je pozval škofe in patriarhe, naj si zanj prizadevajo. Premislek ki se ob tem zbudi je, kako ohranjati mir, ko druga stran pogosto sklepa dogovore s figo v žepu in močnejši odmerja stopnjo svobode šibkejšemu.
Če bodo sklepi sinode za Bližnji Vzhod zaživeli, bomo v prihodnjih letih priče pomembnim spremembam. Turčija trka na vrata Evrope in njen vstop v Unijo bo pogojen s stopnjo spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva slehernega posameznika. Sadove sinode bi lahko videli v prihodnjih volitvah papeža, ko bi se zgodila tisočletna revolucija in bi v sikstinsko kapelo s kardinali vstopili tudi patriarhi Vzhodnih Cerkva.
Cerkev se lahko ponaša s pridevnikom 'katoliška' (univerzalna) le v kolikor je sposobna združiti v sebi raznolikost tradicij, običajev in obredov. Od papeža Benedikta XVI. lahko pričakujemo zrele odločitve, saj je na primeru Anglikancev že pokazal učinkovit odziv tistim, ki se želijo približati edinosti z naslednikom apostola Petra. Vprašanje pa je, ali si Cerkev v Rimu želi bližine z Bližnjim Vzhodom.
Prisotni škofje, eksarhi in patriarhi so predstavili težak položaj kristjanov v okolju, kjer islam zagovarja širjenje vere s silo in z mečem, medtem ko imajo ostali verniki edino orožje knjigo in besedo. Apostolski vikar v mestu Smirna in predsednik Turške škofovske konference msgr. Ruggero Franceschini je to podkrepil na primeru svojega predhodnika, škofa Padoveseja, ki so ga islamski skrajneži letos obglavili. V svojem govoru je dejal, da je molk uradnega Vatikana nedopusten in nedopustno je tudi doživljati tišino samo zaradi diplomatskih koristi. Sklenil je, da razmere v Turčiji krojijo skrajni nacionalisti in verski fanatiki, ki so strokovnjaki za napeta ozračja.
Toni niso bili razgreti samo zaradi nasilja, ki ga dnevno doživljajo verniki na Bližnjem Vzhodu, ampak tudi zaradi občutka, da ozemlje, kjer se je krščanstvo sploh začelo, že dolgo časa je samo še periferija Vatikanskih uradov. To so izpostavili tudi predstavniki vseh 23 vzhodnih Cerkva, ki so v edinosti z Rimom. Izrazili so pričakovanje, da v prihodnosti bodo tudi vzhodni patriarhi v konklavu med volivci novega papeža. Najglasnejši je bil apostolski eksarh katoliških Armencev patriarh Vartan Waldir Boghossian, ki je dejal, da so »patriarhi Vzhodnih Cerkva po naravi svoje službe očetje in glave Cerkvam 'sui iuris', ki tvorijo katoliškost Katoliške Cerkve. Iz tega razloga bi morali biti 'ipso facto' člani kardinalskega zbora, ki voli papeža, brez dodatnega kardinalskega naziva«.
Na sinodi je prišla na dan slika trpeče in od Rima pozabljene Cerkve, ki zaradi zgodovinskih in političnih okoliščin je pristala na drugorazrednem mestu pri ključnih odločitvah vesoljne Cerkve. Zdi se, da ekumenizem, s katerim se na zahodu tako radi hvalimo kot z modno muho, ima mnogo lukenj in pomanjkljivosti. Prva med temi je nezadostna pozornost rimske kurije do potreb in težav Vzhodnih Cerkva, ki so v občestvu s papežem.
Vzpostavitev primata z naslednikom apostola Petra ostajata ovira mnogim pravoslavnim Cerkvam za polno edinost z Rimom. Edinost, ki jo katoliška Cerkev še vedno preveč dojema v luči reformacije z geslom izven (katoliške) Cerkve ni rešitve, kot podrejenost papežu pri odločanju. Upoštevati moramo dejstvo, da na Vzhodu so se ohranili različni obredi, navade in verska praksa. Ohranil se je duh prve Cerkve, kjer sta hierarhija in administracije v vsakdanjem življenju imela manjšo vlogo; zavest o prisotnosti Duha je bila močnejša. Z ozirom na Zahod sta se v pravoslavju ohranila bolj živa karizma in ljudska vernost. To kar danes občudujemo kot ikonopisje ali mistika s filozofijo, je sad ohranjanja zdrave tradicije. Ostajamo na ravni delitve kdo je bolj pravoveren in v tem ostajamo razdeljeni.
Papež je v svojem govoru ob sklepu sinode dejal, da je prava pot sobivanja kristjanov in muslimanov le pot miru in dialoga. Mir je osrednji dejavnik skupnega dobrega, zato je pozval škofe in patriarhe, naj si zanj prizadevajo. Premislek ki se ob tem zbudi je, kako ohranjati mir, ko druga stran pogosto sklepa dogovore s figo v žepu in močnejši odmerja stopnjo svobode šibkejšemu.
Če bodo sklepi sinode za Bližnji Vzhod zaživeli, bomo v prihodnjih letih priče pomembnim spremembam. Turčija trka na vrata Evrope in njen vstop v Unijo bo pogojen s stopnjo spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva slehernega posameznika. Sadove sinode bi lahko videli v prihodnjih volitvah papeža, ko bi se zgodila tisočletna revolucija in bi v sikstinsko kapelo s kardinali vstopili tudi patriarhi Vzhodnih Cerkva.
Cerkev se lahko ponaša s pridevnikom 'katoliška' (univerzalna) le v kolikor je sposobna združiti v sebi raznolikost tradicij, običajev in obredov. Od papeža Benedikta XVI. lahko pričakujemo zrele odločitve, saj je na primeru Anglikancev že pokazal učinkovit odziv tistim, ki se želijo približati edinosti z naslednikom apostola Petra. Vprašanje pa je, ali si Cerkev v Rimu želi bližine z Bližnjim Vzhodom.
1 komentar:
Zanimiv članek si napisal. To srečanje vzhodnih kristjanov sem tudi sam sledil preko radia Vatikan in radia Ognjišče. Sedaj se je nabralo gradiva.
Tudi sam bom dal nekaj tega na blog.
Veliko se lahko mi Zahodnjaki naučimo od vzhodnih kristjanov, čeprav smo materialno bogatejši od njih.
To, da trpijo kristjani na Bližnjem vzhodu pa so krivi islamski skrajneži, Izrael in ZDA.
In mi smo hlapci ZDA, mar ne?
Lp
Objavite komentar