sobota, 16. oktober 2010

Kromatika srednjega veka

Ob besedni zvezi "srednji vek" dobimo takoj asociacijo na mračno in zaostalo dobo skoraj tisočih let, ki naj bi povzročila družbeno nazadovanje. Prav tako jo uporabljamo kot frazo za slabšalni ali zaničevalni pomen in težko najdemo v slovenski literaturi kaj pozitivnega o teh tisočih letih. Odločil sem se, da pobrskam po spominu in napišem nekaj vrstic o tej dobi, potem ko sem videl kako so v Italiji obnovili Giottovo delo Križani. Ta srednjeveški slikar mi je zelo pri srcu, ker je odlično povzel "zdravo" teologijo in vselej predstavlja Kristusa in Boga blizu človeku. V njegovih delih ne manjkajo prizori, ko si privošči kanček ironije na račun grabežljivosti papežev in škofov ter izpostavi vsakdanjega človeka.
Srednji vek je bil zelo pisana doba, sicer tudi tedanji slikarji ne bi uporabljali takih barv in motivov. V naših predstavah pa ostaja čas kuge, sivine, smrti in vsega kar je zaostalo ali negativno. 
Na žalost je ta podoba v veliki meri produkt ameriških filmov ter našega (ideološkega) šolskega sistema, ki vidi v dobrem vrednotenju srednjega veka grožnjo, da bi se celo Cerkev lahko prikazala kot pozitivna ustanova. Seveda srednji vek niso samo čarovnice in grmade (oz. sploh niso, saj prava - najglasnejša - španska inkvizicija se je začela v renesansi (!) ), ampak sem sodijo nizi plodovitih in razsvetljenih obdobji, ki jih lahko imenujemo "srednjeveške renesanse". In to ni kar tako. Če jih na hitro naštejem, boste opazili, da spet ni bilo vse tako "temno". Po prepoznavnosti in pomenu vsekakor lahko omenimo dobo Karla Velikega, ustanavljanje in razcvet univerz v Bologni, Oxfordu, Padovi in Parizu, prepisovanje in ohranjanje velikih del klasične dobe, utrjevanje koledarja in astronomskih ved, Gutenbergovega izuma tiska ... Na umetniškem in znanstvenem področju je srednji vek doba sholastike in sv. Tomaža Akvinskega, italijanskega slikarja Giotta, mogočnih katedral, Dantejeve Božanske komedije, številčenja poglavji Svetega pisma ... Na gospodarsko-razvojnem področju pa Hanzeatske lige, povezovanje Azije in Evrope z bogatimi trgovinskimi potmi ter priseljevanja Slovanov iz vzhoda proti jugo-zahodu. 
Poglobljena študija bi lahko pokazala še marsikaj, predvsem pa srednji vek v drugačni barvi. Malo manj temni. Ravno barve so moč srednjega veka, saj so dominirale v vseh večjih delih: od miniatur v rokopisih do poslikave notranjosti katedral. 
Vsekakor to je doba močnega vladanja papežev in cerkvene oblasti ter hitrega razvoja teologije. Teologija je dajala impulz dnevnemu dogajanju in iskala vedno nove odgovore na znanstvena vprašanja. V srednjem veku se je zgodilo največ koncilov in "izčistilo" dojemanje  presežnega. 
Na temo tisočletne zgodovine Evrope v srednjem veku obstajajo zelo dobre (zgodovinske) knjige francoskih in italijanskih avtorjev, ki na sistematičen in znanstven način predstavijo to obdobje. Na žalost smo ljudje večinoma naivni in leni, zato hitro "kupimo" kratke članke, ki prikažejo bolj ali manj vse črno-belo. Želim vam razkošje zgodovinskih in spoznavnih odtenkov!

3 komentarji:

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Ja, pa ne samo notranjosti katedral, ampak tudi zunanjosti - rcimo značilna chartreska modra, s katero je bila poslikana ta čudovita katedrala (vitraji majo še).

Anonimni pravi ...

Se strinjam.

SALVE

Žagz pravi ...

Srednji vek je zame eno najbolj zanimivih zgodovinskih obdobij, še posebej zgodnji.
Seveda ni bila splošna tema in je tudi razlika med npr. bizantinskim in zahodno-evropskim okoljem.

Ta omenjena tema seveda ni padla čez noč na Evropo, ampak gre za proces, ki je trajal skozi celoten srednji vek. Tehnološko se ni toliko kazal (čeprav so morale določenbe stvari res biti na novo odkrite po srednjem veku), ampak predvsem na duhovni ravni. Sploh kar se glede širših ljudskih množic tiče je tu Evropa padla nazaj na raven pred bakreno dobo. Literatura in splošna pismenost sta dober indikator.

Seveda pa srednjeveške Evrope ne smemo opazovati kot izolirano od ostalega sveta. In če jo primerjamo z islamskim svetom, Indijo in Kitajsko, pa dobimo neko sliko o splošni razvitosti Evrope, ki nam ni ravno v ponos, z razliko od predhodnjega in posledičnega obdobja.