Objave
Tekma. Neke vrste tekma butaric, palmovih in oljčnih vejic danes polni naše cerkve. Simbolika zelenja nam pomaga, da razumemo uvod sporočila v veliki teden. Vera (tako krščanska kot ostale) gre preko materiala, določene tvari in preko simbolov, ker je preseženost enostavna pretežka, da bi jo »ujeli v zraku«. A razumeti simbol je naporno, ker se pri simbolu ustavimo. Simbol je samo most do tistega, kar našo stvarnost presega.
Danes je priložnost, da se zamislimo nad cerkvami, ki so bolj podobne tržnicam kot svetišču. In nad dejstvom, da bo na veliki četrtek ali petek cerkev bolj ali manj prazna. Cvetna nedelja je samo ena izmed nedelj v postu, ki sicer ima neko »dodatno« vrednost in pojasnjevalno vlogo, vendar iz verskega vidika, nič pretresljivega.
In zakaj tak cirkus v cerkvi? Zakaj take množice? Ljudem veliko pomeni, da lahko nekaj odnesejo domov in tako pokažejo konkreten »predmet vere«. Predmet, ki se v ljudski rabi spremeni od simbola (most) k cilju in je zato odmaknjen od prvotnega namena. Torej smo pred dejstvom, da simbol postane nek čarobni amulet, ki nas bo obvaroval zla, saj je blagoslovljen ...
Opažam obliko primitivizma ... pa ne v negativnem pomenu besede, ampak v smislu prvinskosti in spontanosti. Poglejmo naravnanost sodobnega človeka, ki je vpet v kompleksno družbeno dogajanje: med napredno tehnologijo in iskanjem stika s presežnostjo. Trčimo ob steno nerazložljivega egoizma, ki vodi posameznike k iskanju Nerazložljivega s sredstvi sodobne tehnike, matematike, fizike ... In oljčne vejice?
Oljčne vejice, butare in drugo priložnostno grmičevje v tem kontekstu igrajo vlogo dokaza, da smo kljub tehnologiji pripravljeni iskati presežno. A tega simbola ne »presegamo«, ker je ena sama nedelja v mesecu preprosto premalo. Iskanje cilja in tekmovalnost gresta naprej ... čarobne amulete, ki jih oblikujemo po svojih potrebah in oddajajo pozitivno energijo tiščimo v svoje življenje, Kristusa pa odganjamo, ker se ne prilagaja našim željam.
13 komentarjev:
Res smo bolj moderni in izobraženi, vendar vse bolj pa iščemo tisto presežno (skrivnost), ki jo hočemo ujeti.
Lepo cvetno nedeljo ti želim.
@ Lojze: Mislim, da sta ravno modernosti in izobraženost pogosto ovira do presežnega in skrivnosti. Da, ti dve nam bežita s hitrostjo napredovanja tehnike.
Danes je bilo v Sežani malo več ljudi kot ponavadi pri maši, kar mi je bilo všeč. Pa ni šlo za to, da se je napolnila cerkev, ampak sem bolj pomislil na to, da bo kdo od tistih otrok in mladih, ki so bili priče tej simboliki in lepemu praznovanju, nekoč v iskanju spet zašla na kak praznik v cerkev, kjer bodo lahko našli nekaj zase.
Zdi se mi, da se je treba na praznike najbolj potruditi, da ljudem nekaj damo, saj so takrat odprti, iščejo kak odgovor... Prepričan sem, da Duh deluje, in sicer skrivnostno. Nikoli torej ne vemo, kdaj bo nekoga kak simbol, kak stavek, kako dejanje vere, presunilo.
Vesel sem tega dobrega razmišljanja.
@ Aljoša. ravno danes, ko sem se z avotobusom peljala nazaj v Ljubljano je bilo spet govora o butarah. In o guinnessovem rekordu.... morda so se cerkve res rahlo spreminjajo v cirkuse, ko gre za praznike. Ampak, ajde, de ne bomo obsojali dejanj drugih, k nikoli ne veš kaj se dogaja za njimi...
Sem se pa resno vprašala- zakaj točno že butare? A morda kdo ve? Ker meni ne pade na pamet, da bi mi kdo kdajkoli povedal zakaj... pa bi bilo lepo vedeti.
@ Andrej: Zgleda, da so razmere za cvetno od vasi do vasi različne, ker ljudje se drugače "odzivajo".
Res je, da Duh deluje različno, vendar množica ostaja vedno ista: lahek plen za manipulacijo.
@ Kosoblejka: Zakaj butare? Ne vem. Bi morali pogledati v kako enciklopedijo etnologije. :)
Ene butare so še kar zanimive, čeprav če oljčno vejico je ni, ma ene butare so kič.
Mi smo letos nesli dve butari k žegnu, eno je naredil 9-letni sin v šoli, drugo pa naša srednješolka včeraj, ko so to organizirali v župniji.
Meni je zelo všeč, da v naši župniji to organizirajo, pa izdelovanje adventnih venčkov tudi.
Sama sploh ne opažam tekmovalnosti ... pri nas ne. No, res je, da sem bila pri maši šele zvečer, tedaj je bilo mirno in - lepo. Jaz nimam rada nabite cerkve, lepše mi je, ko je manj ljudi.
Ko sem bila otrok, semo sami nabirali vrbove veje, beršljan, brin ... Rekli so, da mora biti zeleno lubje vrbe in ne rdeče, rdeče je Judeževo!
Želim vse dobro! :-)
P.S.: Zadnje čase večkrat pokukam v praznično leto Slovencev, bom zdaj tudi, tudi mene zanima malo več o butarah. Letos sem tudi o pustu brala in našla stvari, o katerih nisem imela pojma.
Cvetje in butare - gre za spomin na tisto, ko so v Jeruzalemu lomili veje in mahali z njimi. Ta krščanska šega je izpričana že v 9. stoletju, je pa verjetno v Evropi prekrila neko starejše predkrščansko obredje okrog določenih vrst "svetega" rastlinja, okoli dreves, grmov, zelišč, cvetlic, ki naj bi pospeševale rast, plodnost, odganjale zle čare in bolezen, varovale pred strelo in drugimi ujmami. To vlogo je prevzel "žegnani" les - z močjo cerkvenih blagoslovov naj obrani vsega hudega vse, kar pride z njim v stik. (po Niku Kuretu, Praznično leto Slovencev, 1. knjiga)
@ana od srca: eh, hvala. Zdej vem. :)
In vidim, da simbolika žegnanih butar ni nekaj za kar bi se morala sekirat, ker že par let tega ne prakticiram.
pa še to- popolnoma te razumem in se strinjam s tabo glede nabitih cerkev in mira.
Kosoblejka,
:-)
Pri sebi sem napisala malo več o tem, ima pa Niko Kuret toliko, da se najde mnogo zanimivega. Letos večkrat pogledam v ti dve knjigi, ker bi rada vedela več, ne le o prazniku s krščanskega stališča, temveč tudi od prej. Na Ediju me dostikrat "opozarja" nek bralec, ki slavi slovanske bogove (recimo, da sem prav povedala, ne vem natančno) in ima dosti čez RKC.
Meni se zdi bistveno to, da iz vsega, kar vidimo lepega, delamo lepo življenje ... ne gre za to, da nekomu kaj ukrademo, temveč po nekem zgledu morda naredimo lahko kakšne stvari nanovo, lepše ...
Tako sem poiskala več o pustu, svečnici.
Nabite cerkve ... tukaj na tem blogu je bilo zanimivo predstavljeno to, da za praznike ponudimo več.
Meni pa prazniki redko dajo več. Prav rada imam navadne delavniške maše, skromne, brez petja. Lepo mi pa je, če duhovnik pove par misli. Božja beseda je živa, toda iz nekega obdobja, kakšna sveža misel zelo približa BB.
Vse dobro ti želim!
Ja, upam, da v Cerkvi ni toliko manipulatorjev :) Marketing pa seveda mora to početi - podlo je zlasti to, da iščejo vse živo, da manipulirajo z ljudmi, od psihologov ipd. Morala bi vladati neka živa tradicija, da ne gre v skrajnosti. Pomeni tradicija z Duhom.
Draga Ana, ne strinjam se, da prazniki ne dajo več. Poglej, a ni lepše, da se zbere večja množica ljudi, da jih vsaj enkrat letno vidiš pri maši? A ni lepše poslušati "Če Kristus ni vstal je naša vera prazna" v cerkvi, kjer donijo orgle in pevci pojejo "Raduj se Kraljica nebeška"? Prazniki niso za to, da nas - kot etimološko izhaja ime - praznijo, ampak polnijo. In tu vidim smisel velikega trodnevja, da ugotovimo, kaj to je in da nam to da moč za naprej. Ozri se po cerkvi v času svetega trodnevja in uvidlea boš številne glavice, kijih čez leto ne vidiš v cerkvi. In kaj ti to pove, da to potrebujejo, da si tega želijo. Mislim, da je to dokaz, da nas lahko prazniki še bolj povežejo v skupnost, pa čeprav nekateri pridejo k maši le trikrat letno. Seveda, če pridejo k maši in ne pokazat svoje nove peliče.
Prazniki so seveda prekinitev nekega rutinskega vsakdana in nas iz sivine peljejo v neko luč, vendar vsak jih doživlja po svoje. K praznikom spada tako bogato obredje kot tudi šege in navade, ki praznike "opremijo". Marsikdo pa lahko preživi slovesnosti tudi brez "dodatkov".
Vsak običaj ima svoje korenine v nekem kraju, navadi, ljudeh ... zato to povezuje skupnost. Ima pa tudi vsak pravico, da si izbere tisto, kar mu lahko pomaga, da se približna praznični vsebini ... po svoje. Nedvomno pa je množica najlažji plen za manipulacijo in tako posamezniki - proti svoji svoji volji - počnejo tisto, kar uzakoni neka večja skupnost. Seveda tudi znotraj cerkvenega konteksta.
B!
Oja, verjamem, da prazniki lahko dajo več, sploh pa upam na milost vsaj tedaj za tiste, ki jih sicer ni v cerkev - a jaz sama imam rada navadne maše!
No, še to, naj dodam, za praznike smo mi kot družina večkrat še bolj razbiti, sodelovanje otrok na raznih koncih, pri več mašah. Potem pevskke vaje. Potem če imamo recimo birmo ali prvo sveto obhajilo, kolikokrat sploh nisem mogla biti v cerkvi, ker je bila tako polna - jaz pa sem imela majhnega otroka v rokah!
No, izkušnje so take ...
Ugotavljam, da nisem zelo vezana na cerkveno leto! Tudi jaslice nosim bolj v srcu, kot mi pomenijo tisto zunaj. In najbolj se me dotakne postni čas, doživljam ga kot čas milosti - a z vednostjo, da nas je Jezus rešil.
V življenju čutim veliko velikega tedna ...
Vse dobro!
Objavite komentar