Pasja zgodba

Živčno hlastanje za novicami o »podivjanih« in napadalnih psih je privedlo rumeni tisk, da je javnosti postregel z drugo platjo zgodbe. Nič kaj prijetno. V tem primeru ne gre niti toliko za t.i. ljudsko radovednost, ampak za molk in odsotnost »resnih« uredništev. Vsekakor rumeni tisk je rumeni tisk in kot takega velja jemati, toda v primeru te zgodbe (ugledni ljubljanski zdravnik, napad psov, razna ozadja, visoki družbeni krogi …) je odigral (in igra) pomembno vlogo. Zakaj? Ker je zelo res, da sodobno novinarstvo postaja samo še podaljšana veja PR-ovcev (= public relations) in odjemanje agencijskih novic. Novinarji so se odpovedali terenskemu delu (menda ker ni rentabilno), iskanju velikih zgodb (ker jih potem veliki akterji dajo premlatiti) in razkrivanju političnih prevar (ker jih itak vsi vidimo in vsi o vsem vemo). Pravega kritičnega preseka faktov v novinarstvu skorajda ni več, zato se resnica umika ceni dnevne izdaje in tržni vrednosti oglasov.

Vsaka novinarska hiša, uredništvo ali medij je pogojen na eni strani z željami in pričakovanji bralcev ter zahtevami lastniške strukture. Samo od novice ni kruha, zato so potrebne finančne injekcije lastnikov za obstoj medijskega prostora. In lastniki – jasno – pogojujejo pisanje novinarjev. Zdi se, da je zadaj začaran krog. Kljub temu pa sem prepričan, da je glas bralcev tisti odločilni motiv, ki kroji uredniško politiko: časopise bodo v končni fazi kupovali ljudje, ne lastniki.

Medijski intermezzo je bil potreben, ker s tem lahko razumemo nekak občutek odsotnosti in molka naših medijev pri celotni zgodbi o psih, ali za koga o pravi pasji zgodbi. Teorij je mnogo a že prej izpostavljeni citat Svetlane Makarovič (ki gotovo mu ne moremo oporekati) nam pove, kaj se dogaja. Moč kapitala in vzajemna povezava političnih nitk povzroči, da je hud napad psov na enega izmed nas, vsakdanjega državljana, minorni incident lokalne kronike, medtem ko smrt uglednega zdravnika dobi oznako »nacionalna tragedija«. Zakaj že?

Ne želim se počutiti – in verjetno nihče od nas – kot drugorazrednega državljana, ampak družbeni prostor prehaja v obliko izprijenega elitizma, kakršnega ne poznajo niti najbolj kapitalsko usmerjene zahodne družbe. Razlogov je morda več in bi nedvomno terjali daljšo refleksijo. Ustavil pa se bom pri enem, ki je kakor Pandorina skrinjica slovenske družbe. V mislih imam prehod iz političnega totalitarizma v svobodo, ki ni bil prehod v demokracijo, ampak v kapitalizem. In to ni nič drugega kakor predrugačena forma totalitarizma. Morda se motim … morda pa imam prav. Ne iščem razsodbe, ampak gledam na slovensko družbo, ki se oblikuje okrog nas in pod našimi očmi.

Nisem toliko star, da bi se zatekal v »ali še pomnite tovariši«, sem pa še ujel zadnji vlak tistega sistema, ki je veljal za sanjskega in družbeno pravičnega – čeprav že dolgo to ni bil! Nobene nostalgije, prosim, ampak spomini na izdelke jugoslovanskega trga, ki so oblikovali neko družbo. Obstajal je »šverc«, ker je obstajala meja in obstajali so politični guruji, pred katerimi so odrasli stopali s povešenimi očmi. Ker so bili visoko. Ali pa so znali prodajati »višino«. Obstajali so navadni ultra-kisli jogurti brez sadja in žvečilni gumiji, ki so po petih minutah žvečenja postali ultra-trdi. Čeprav ultra, so bili resnični … in ne zlagani ali zamolčani.

Naši starši so bili glasni, ker so želeli boljšo družbo, nove priložnosti za nas in za tisto Slovenijo, ki so jo (u)videli med branjem Cankarjevih del. Morda vse to izraženo z robato retoriko, dvignjenimi pestmi in zaskrbljenimi pogledi. Njihov riziko je prinesel leto 1991, ki nam bo ostalo v spominu. Nekaterim kot prekinitev risanke Čebelica maja z novico o invaziji srbskih tankov in zapori mej, drugim kot nek mit … kakor knežji kamen in kakor krst pri Savici.

Kje smo sedaj? Mislim, da rinemo v udobno gnezdece in ostajamo pasivni, kot prestrašeni opazovalci velikih gospodarskih zgodb, finančnih zlomov, prelomljenih obljub in političnih iger. Temu ne oporekamo, ker nismo bili tega (nikoli) vajeni in naš karakter je usmerjen v servilno ponižnost. Gre za karakter naroda, ki se pokloni vsakemu gospodarju (skoraj) brez upora in ugovora. Skoraj.

Zgodba pasjega napada me je zvlekla dlje … morda tja kamor nisem želel iti, toda je bil povod, da sem odprl tisto, kar dolgo časa gledam, premišljujem in mi povzroča občutek nelagodja. Kako malo je bilo potrebno … pasja zgodba. Želel bi brati in pisati o pomembni zgodbi velikega uspeha nekega malega naroda pod Alpami, ki pokaže, da je še vedno mogoče premagati Goljata. A te zgodbe (še) ni. Ostajamo s pasjo zgodbo, ki nam grozi, da se bo še dolgo časa vlekla.

Mislim, da je med nami prisotna klima družbenega nelagodja, ki trese temelje identitete našega naroda, saj nismo sposobni presekati z ideološkimi boji preteklosti, niti z notranjimi delitvami. Prišli bodo tujci in nas učili delati, kakor bodo oni hoteli. Verjetno bomo jezni … začeli bomo gristi drug drugega in tako postali podobni krdelu podivjanih psov. Pasja zgodba. Pač.