ja, ampak če je bil tako zelo moder, zakaj pa je potem rekel, da je treba prenehat objokovat stare bolečine. Če bi bil res moder, bi vedel, da to ni mogoče, oziroma je mogoče le če se človek vzljubi, kar pa je mogoče, če se pusti ljubiti in se čuti ljubljenega. Če so bolečine stare še ne pomeni, da ne bolijo...
Čeprav je Evripid zapisal - v svoji modrosti - naj nehamo točiti solze nad starimi bolečinami, verjetno je težko to sam počel. Rekel bi, da je videl dobro rešitev tudi zase, vendar je ni uporabil.
Ljubezen umije spomin, je naslov neke knjige, in tudi zrno modrosti. Ljubezen vsebuje tudi (in predvsem) dimenzijo odpuščanja zato pomeni odprava bolečine. Vendar ta mali korak zmorejo le redki velikani...
Bolecin so lahko res stare, vendar pa vedno znova zbujajo "nove" spomine. Ce neko stvar oddas "na stran" jo res za nekaj casa pozabis, vendar ko ti pogled na nekaj vzbudi stare bolecine, se solze na novo, podcrtam "na novo" zbudijo.
Ce se ljudje spominjajo lepih dogodkov in postanejo ganjeni, zakaj ne bi smeli objokovati starih dogodkov ali bolecin.
Cajkovski je lepo rekel: "Objokujem preteklost, upam na boljso prihodnost in nikakor nisem zadovoljen s sedanjostjo". Tako lahko tudi jaz objokujem preteklost, se posebno vse neumnosti ali neprevidne besede, ki sem jih izrekel. Saj je na nek nacin smisel kesanja. In kdor se resnicno kesa se lahko resnicno spokori in spreobrne.
Tudi apostol Pavel je imel trn v peti, ki ga je noc in dan bodel. Trikrat je prosil Gospoda, naj ga umakne, pa ga ni. Se pravi so stare bolecine, ki nas spominjajo na dogodke ali besede, ki smo jih ali pa jih nismo izgovorili. V spomin in opomin, da tega ne bi nikoli vec storili.
Jaz tako razumem ta pregovor, ne samo kot dobesedno, da jokas in tarnas kot kaksna stara devica, temvec da starih bolecin vec ne ponavljas oz. ne dopustis, da bi iz starih bolecin ustvaril novo bolecino.
Kajti sovrastvo rodi sovrastvo in stara bolecina rodi novo bolecino (poslusajte vendar Gostecnika). In lahko mi dvatisoc stvari dela veselje in sreco, ce mi ena stvar ne naredi veselja ali srece je to zame vredno prav toliko kot nic. In smo zopet pri starih bolecinah, ki porajajo nove solze.
Mislim da. Kajti če tudi gre za fizične bolečine je skoraj vedno vzrok za to nekje "v ozadju". Če citiram Gostecnika, se "telo vedno mascuje". In kolikor clovek notranje trpi bolecine (psiha ali duša ali karkoli ze), prej ali slej se bodo pojavile tudi telesne bolecine. In dokler se ne pojavijo telesne bolecine, obicajno sploh ne storimo nic, kajti te, telesne bolecine, nas onemogocijo, da bi delali normalno.
Kaj sploh je bolečina? In zakaj nas tako boli? Zakaj nas boli, če nas ljubljena oseba zavrže, zakaj nas boli, če nam nekaj ne uspe? Ker smo ljudje, ki gremo težko naprej, ki smo ranljivi. Ne razumem, zakaj gledamo tako radi v preteklost, zakaj se "radi" spominjamo "grdih" dogodkov ... Ampak takšni smo - morda pa je bol vgrajena v nas, da bi se toliko bolj zavedli sreče, če/ko jo prejmemo? Preveč vprašanj, a nopbenega odgovora na žalost ...
Veliko - preveč - vprašanj prinaša seveda držo iskalca. Kdor išče je nemirnega srca. Zdravilo? Staro 16 stoletji. Iz ust sv. Avguština: Nemirno je naše srce dokler se ne spočije v tebi!
Počitek srcu privošči Božja navzočnost, občutek svetega, sprejetosti in še kaj. Vsekakor pa je treba še malo bolj nazaj v čas, da vprašanjem postavimo okvir: Bog je ljubezen (1 Jn). V ljubezni postane odpuščanje mogoče - ne pa zato kaj dosti lažje.
Tako tudi nemirni Tcajkovski, ki ga citira Peco:"Objokujem preteklost, upam na boljso prihodnost in nikakor nisem zadovoljen s sedanjostjo", lahko dobi odgovor.
In zakaj bolecina? Hm, bolecino ne moremo razumeti ... lahko pa jo sprejmemo in verujemo, da ima smisel.
Objave
10 komentarjev:
Kaj pa ce bolecina ne mine, ali pa je neke vrste "kronicna bolezen"?
Hm, Evripid najbrž še ni poznal psihoanalize ;)
Peco,
zakaj bolečina ne bi minila?
Anonimini,
Evripid verjetno res ni poznal psihoanalize - imel pa je veliko modrost. In še bolj verjetno je, da je tudi sam točil solze nad starimi bolečinami.
ja, ampak če je bil tako zelo moder, zakaj pa je potem rekel, da je treba prenehat objokovat stare bolečine. Če bi bil res moder, bi vedel, da to ni mogoče, oziroma je mogoče le če se človek vzljubi, kar pa je mogoče, če se pusti ljubiti in se čuti ljubljenega. Če so bolečine stare še ne pomeni, da ne bolijo...
Čeprav je Evripid zapisal - v svoji modrosti - naj nehamo točiti solze nad starimi bolečinami, verjetno je težko to sam počel. Rekel bi, da je videl dobro rešitev tudi zase, vendar je ni uporabil.
Ljubezen umije spomin, je naslov neke knjige, in tudi zrno modrosti. Ljubezen vsebuje tudi (in predvsem) dimenzijo odpuščanja zato pomeni odprava bolečine. Vendar ta mali korak zmorejo le redki velikani...
Bolecin so lahko res stare, vendar pa vedno znova zbujajo "nove" spomine. Ce neko stvar oddas "na stran" jo res za nekaj casa pozabis, vendar ko ti pogled na nekaj vzbudi stare bolecine, se solze na novo, podcrtam "na novo" zbudijo.
Ce se ljudje spominjajo lepih dogodkov in postanejo ganjeni, zakaj ne bi smeli objokovati starih dogodkov ali bolecin.
Cajkovski je lepo rekel: "Objokujem preteklost, upam na boljso prihodnost in nikakor nisem zadovoljen s sedanjostjo". Tako lahko tudi jaz objokujem preteklost, se posebno vse neumnosti ali neprevidne besede, ki sem jih izrekel. Saj je na nek nacin smisel kesanja. In kdor se resnicno kesa se lahko resnicno spokori in spreobrne.
Tudi apostol Pavel je imel trn v peti, ki ga je noc in dan bodel. Trikrat je prosil Gospoda, naj ga umakne, pa ga ni. Se pravi so stare bolecine, ki nas spominjajo na dogodke ali besede, ki smo jih ali pa jih nismo izgovorili. V spomin in opomin, da tega ne bi nikoli vec storili.
Jaz tako razumem ta pregovor, ne samo kot dobesedno, da jokas in tarnas kot kaksna stara devica, temvec da starih bolecin vec ne ponavljas oz. ne dopustis, da bi iz starih bolecin ustvaril novo bolecino.
Kajti sovrastvo rodi sovrastvo in stara bolecina rodi novo bolecino (poslusajte vendar Gostecnika). In lahko mi dvatisoc stvari dela veselje in sreco, ce mi ena stvar ne naredi veselja ali srece je to zame vredno prav toliko kot nic. In smo zopet pri starih bolecinah, ki porajajo nove solze.
Pa zacnimo razlagat se enkrat od zacetka...
Ali je torej bolečina samo stvar odpuščanja in spominjanja?
Mislim da. Kajti če tudi gre za fizične bolečine je skoraj vedno vzrok za to nekje "v ozadju". Če citiram Gostecnika, se "telo vedno mascuje". In kolikor clovek notranje trpi bolecine (psiha ali duša ali karkoli ze), prej ali slej se bodo pojavile tudi telesne bolecine. In dokler se ne pojavijo telesne bolecine, obicajno sploh ne storimo nic, kajti te, telesne bolecine, nas onemogocijo, da bi delali normalno.
Kaj sploh je bolečina?
In zakaj nas tako boli? Zakaj nas boli, če nas ljubljena oseba zavrže, zakaj nas boli, če nam nekaj ne uspe?
Ker smo ljudje, ki gremo težko naprej, ki smo ranljivi.
Ne razumem, zakaj gledamo tako radi v preteklost, zakaj se "radi" spominjamo "grdih" dogodkov ...
Ampak takšni smo - morda pa je bol vgrajena v nas, da bi se toliko bolj zavedli sreče, če/ko jo prejmemo?
Preveč vprašanj, a nopbenega odgovora na žalost ...
Veliko - preveč - vprašanj prinaša seveda držo iskalca. Kdor išče je nemirnega srca. Zdravilo? Staro 16 stoletji. Iz ust sv. Avguština: Nemirno je naše srce dokler se ne spočije v tebi!
Počitek srcu privošči Božja navzočnost, občutek svetega, sprejetosti in še kaj. Vsekakor pa je treba še malo bolj nazaj v čas, da vprašanjem postavimo okvir: Bog je ljubezen (1 Jn). V ljubezni postane odpuščanje mogoče - ne pa zato kaj dosti lažje.
Tako tudi nemirni Tcajkovski, ki ga citira Peco:"Objokujem preteklost, upam na boljso prihodnost in nikakor nisem zadovoljen s sedanjostjo", lahko dobi odgovor.
In zakaj bolecina? Hm, bolecino ne moremo razumeti ... lahko pa jo sprejmemo in verujemo, da ima smisel.
Objavite komentar