torek, 9. september 2008

Od estetike k lepoti

Lepota. Morda beseda lepota bolje povzema in odpira dimenzijo privlačnega. Ne samo privlačno ali mikavno ampak resnično lepo. Tista globlja lepota, ki daje občutek gotovosti, stabilnosti in trdnosti. Profil lepote, ki išče neko povezavo v filozofiji in razmišljanju o dobrem.

Tako, kar je resnično lepo gotovo je tudi dobro (pozitivno) in edinstveno. Ni samo značilnost unikata ampak redke dragocenosti, ko jo občudujem in veselo hranim. Seveda hranim, občudujem, iščem ali hrepenim po neki vizualni estetiki, lahko rečem neki privlačnosti, ki me vodi v notranjo lepoto. Tudi ko zunanja privlačnost mine zaradi starosti, minevanja časa, obrabljenosti … prava notranja lepota ostane. Ostane zguban obraz ali hrapave roke – vse zaznamovano s časom. Ostane tudi bister in vedno mlad pogled, ki prosojno čisto privlači vsak pogled, četudi v zgubanem obrazu. Prav tako zgubane in postarane roke premorejo toplino in odprtost.

Estetika mine, lepota ostane; prva je podvržena okusom ljudi, kriterijem časa, modnim trendom ali tržnim potrebam. Lepota – prava – privlači ne zaradi estetike ali lepote kot take ampak, ker nosi in prinaša dobro. Dobro, ki je kronano in povzeto v lepoti. Daje in jemlje, lepota ki privlači in straši: spoštljivo. Seveda lepota ne more in ne sme biti vsiljiva ampak izhaja iz sebe, ker je že deležna resničnega dobrega. Vsaka človeška pozornost išče in se ustavi pri lepoti, ki ne mine in vrača pozornost.

Človek gleda kako se v pravi lepoti ustavi minevanje časa. Čeprav naglo in neizbežno, je čas povezan z lepoto, ker ga slednja nadvlada in ne mine. Tukaj išče človeško srce, tisto hrepenenje postane neustavljivo iskanje in nemirna želja. V pravi lepoti je vse to poplačano ker oblika čustev dobi obliko v lepem in iskanje malega minljivega bitja se ustavi v ujetem brezčasnem trenutku. Ne samo en človek ampak ustvarjeno človeštvo. Rane in bolečine minejo, ker je iskanje utemeljeno v točki najdene pozornosti: v pravi lepoti človek dobi povrnjeno pozornost in tedaj ni več brezoblični iskalec kanonov estetike ampak postane »jaz«.

Individuum z obrazom, ki ustavi tavanje, odpravi hrepenenje po minljivi estetiki in se odpre za lepoto: resnično, edino in dobro. Notranja zgradba dobi celovit pogled na življenje, ker je razumela zadnje bistvo. Močneje kakor človeška družbena določila, bolj prikupno kakor minljive podobe tržnega sveta in bolj trajno kakor življenje samo. Novost se postavi pred večnost, ki je resnična, močna in trajna.

Lepota vrne odziv iskalca, življenje odpre realnost svojih dni edini razsežnosti, ki dopušča vse to in še mnogo več. Realnost dimenzije lepega brez časa v popolnem hrepenenju: ljubezen.

3 komentarji:

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Po filozofsko so to transcendentalije biti. Nekoč lepote, po mojem zaradi zaničevanja telesnosti (moralni rigorizem), niso dajali zraven, danes pa seveda ne moremo brez lepote. Vsake od štirih transcendentalij pa ni brez ostalih treh. Lepota je torej ena, resnična, dobra. Estetika je pač minljiva, kakor vse čutne stvari, lepota pa je presežna, je transcendentna.

Ne bi preveč filozofiral, ker potem postane prezahtevno, že tako je za tiste, ki nimajo filozofske podlage.

Razmišljal sem tudi, da bi estetika lahko morda bila simbol lepote, vidna resničnost, ki nas usmerja h presežni lepoti, morda lahko zapišem celo z veliko začetnico.

Kaplan Marko pravi ...

Morda bi kdo dejal, Aljoša, da je estetika enako lepota. In ne bi imel veliko proti, ker gre - kolikor vem - samo za tujo ustreznico naši besedi, morda pa se motim, seveda. Morda bi namesto "estetike" tule bolj pristojal izraz "videz", ki pa res odide v tri krasne, kadar mine njegov čas. Ja, verjetno je čas tisti, ki dela razliko med enim in drugim in njuno vrednostjo: videz s časom razpada, lepota pa se bogati.

Aljoša pravi ...

Estetika je tukaj sinonim za tisti zunanjin zgled. Da, videz. Lepota je vsebina, ki premaga časovne kriterije in če videz jemlje privlačnost, jo lepota s časom dodaja.