Objave
Na Markovem blogu - Besede za srce - sem prebral zanimivo objavo o estetiki. Dodajam še svoje razmišljanje, ki se ujema s sorodno temo. Razmišljanje je nastalo letos spomladi.
Če iščemo govorico, ki je najbližja človeku, je to gotovo umetnost. Umetnost je najbližja človekovemu izražanju. Tako lahko opazimo, kako se v obdobju renesanse zgodi prehod iz t.i. teocentričnega pogleda na humanocentrčen ali antropocentričen. Dalje lahko opazimo v obdobju impresionizma, kako stopi v ospredje utrinek, krik.
Zelo podobno je že izraženo v Rembrandtovem platnu, o Izgubljenem sinu. Slika prikazuje sinov krik k očetu: krik po usmiljenju in sprejetju. Mar ni to tudi krik modernega človeka? O sliki lahko rečemo, da je lepa, ker se v njej skriva pristna lepota saj ta je najgloblja stvar, ki nagovori človeka. Če je vsebina odeta v lepoto toliko bolj privlači pozornost. Vsebina platna je Očetovo usmiljenje. Zakaj privlači? Ker je človek moderne družbe – in človek vseh časov – zaznamovan s krivdo in strahom pred veliko sodbo. Slika pove, da je nekaj več, kot samo kazen, greh ali sodba. Obstaja tudi ljubeč oče, ki odpušča sinovom. Odpušča s svojim pogledom, z obličjem ki sprejema in je ožarjen s svetlobo milosti. Sinov obraz je skrit. Morda ni niti toliko pomembno, kdo je sin … vsak je sin, ki se oddalji od Očeta in zavrne njegovo dostojanstvo.
Oče sprejema vsakega in njegovo ranjeno obličje, ki ga je skvari greh in zabloda, najde pri Očetu tisto prvotno lepoto in sijaj. Vendar še pred tem, mora grešnik preko križa. Samo kar je šlo skozi križ – talilnico – je lepota. Lepota, ki se dokončno očisti vsega napuha in egoizma ter je pripravljena sprejeti novo vsebino, ki jo podarja Očetov objem. Tako je človek objet v usmiljenje in v lepoti je zaobjet človek.
Privlačnost je notranje naravnana zato mora moderen človek poiskati pot od estetike k pravi lepoti. Tista notranja privlačnost, ki človeka spremeni in daje trajno dostojanstvo.
2 komentarja:
Oh ta Rembrantova slika je tako izpeta kakor Missa de angelis.
Najlepse slike so slike, ki so sad neposredne Stvarnikove roke, kot na primer ko splezas na kaksen hrib in se vez zasopel, trenutek pred srcnim infarktom zazres v dolino pred seboj in se vprasas: Kdo je ustvaril vso to lepoto? Ali pa ko srecas od Boga podarjeno podarjeno zivljenje na cesti. In v obeh primerih v duhu svetega Avgustina zavzdihnes: Hvali moja dusa Stvarnika po Njegovem stvarstvu.
Sicer pa vse stvarstvo itak zdihuje po usmiljenju: pomembno pa je to ali zdihujes zase ali za kaj drugega.
Čeprav je lahko ta slika izpeta je tudi v svojem sporočilu zelo bogata. Mislim, da je ta slika (še bolj evangelij ki opisuje ta prizor) uvodna točka v krščanstvo.
Če hošem razumeti kaj je krščanstvo, kaj je bistvo te vere/nauka/sistema... potem ne morem mimo Božjega usmiljenja. In to usmiljenje je tako veliko, da ne pozna meja. Božje usmiljenje je veliko do te mere, da je preprosto lepo!
Objavite komentar