Objave
V glavi mi odmevata besedilo in melodija znane pesmi. Ne da imata kaj skupnega... ali pa tudi!? Tako se glasi del besedila tiste pesmi:
Dan ko so se rušili zidovi in je resnično vsem posijalo sonce (in ne samo nekaterim). Do tukaj bi lahko še vse zdržalo ampak kako zanimivo, da je v pesmici prejšnjega režima tudi želja, da bi naredili nekaj povsem evangeljskega: "zemljo spremenimo v nebesa". Zanima me, kako so si to predstavljali partijski tovariši: z nasiljem in požganimi gozdovi? S srcem polnim sovraštva in na ustih: " Udari, navali, usekaj, izpali"? Težko. V misli se pritihotapi še drugo besedilo:
In kje je razlika? Hitro branje in površno razumevanje nas pripeljeta do tega, da lahko rečemo: Razlike ni. Saj komunizem je hotel vsem dobro-samo Boga so črtali. Nič takega. Ampak bistvo je v dometu!
Domet pesmi, ki jo je napisal človek s sovraštvom v srcu, in domet Božje ljubezni do človeka, ki odpira več kot samo dobo ene generacije. Odpira čas milosti, da lahko posežemo po miru vsi (ne samo izvoljeni). Kako pomiriti ranjeno srce? Ne z maščevanjem niti s požiganjem ampak s tolažbo, ki obljublja že uresničeno: "vaše plačilo v nebesih je veliko". Ker tisti drugi stavek pa napoveduje česar še ni: "zemljo spremenimo v nebesa".
Na juriš, na juriš, na juriš!Besedilo, ki mi je odmevalo v ušesih in počasi se je prijelo tudi mojih ustnic. Prešinila me je misel, koliko mladih moje starosti, je s temi besedami "korakalo" v neko oddaljeno prihodnost, ki se je v krajšem času kot je ena generacija, odmaknila in izginila. In pokazal se je tisti "svobode je dan".
Krik borcev vihra skozi hoste,
sovragove vrste so goste.
Udari, navali, usekaj, izpali!
Na juriš, o-hej, partizan,
pred tabo svobode je dan!
Na juriš, na juriš, na juriš,
požgimo vsa gnila drevesa,
zemljo spremenimo v nebesa,
vsem sonce naj sije,
le radost naj klije!
Na juriš, o-hej, partizan,
pred tabo svobode je dan!
Dan ko so se rušili zidovi in je resnično vsem posijalo sonce (in ne samo nekaterim). Do tukaj bi lahko še vse zdržalo ampak kako zanimivo, da je v pesmici prejšnjega režima tudi želja, da bi naredili nekaj povsem evangeljskega: "zemljo spremenimo v nebesa". Zanima me, kako so si to predstavljali partijski tovariši: z nasiljem in požganimi gozdovi? S srcem polnim sovraštva in na ustih: " Udari, navali, usekaj, izpali"? Težko. V misli se pritihotapi še drugo besedilo:
»Blagor ubogim v duhu,kajti njihovo je nebeško kraljestvo.Blagor žalostnim,kajti potolaženi bodo.Blagor krotkim,kajti deželo bodo podedovali.Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,kajti nasičeni bodo.Blagor usmiljenim,kajti usmiljenje bodo dosegli.Blagor čistim v srcu,kajti Boga bodo gledali.Blagor tistim, ki delajo za mir,kajti imenovani bodo Božji sinovi.Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,kajti njihovo je nebeško kraljestvo.Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.
Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.
Domet pesmi, ki jo je napisal človek s sovraštvom v srcu, in domet Božje ljubezni do človeka, ki odpira več kot samo dobo ene generacije. Odpira čas milosti, da lahko posežemo po miru vsi (ne samo izvoljeni). Kako pomiriti ranjeno srce? Ne z maščevanjem niti s požiganjem ampak s tolažbo, ki obljublja že uresničeno: "vaše plačilo v nebesih je veliko". Ker tisti drugi stavek pa napoveduje česar še ni: "zemljo spremenimo v nebesa".
5 komentarjev:
Če dodamo prvemu besedilu se glasbo, na primer kaksno velikonocno koracnico, je stvar lahko celo prijetna za uho, če zraven plešejo še mažoretke je tudi za oko. Vendar pa iz svojega zgodovinskega izkustva moram reči, da je treba stvar gledati v kontekstu časa v katerem je stvar nastala. Če sedaj gledamo Michelangelove freske, bi lahko z mirno vestjo rekli, da so nekatere packaste, še posebno levi del stropa, ko nekdo nekomu tišči prst v anus. Pa vendar so umetnost in razlagati jih je treba z miselnostjo v katerem so nastale. Tako je potrebno tudi to pesem brati v duhu časa v katerem je nastala.
Zgodovinsko dejstvo je, da so napevi partizanskim pesmi spremenjeni napevi velikonočnih pesmi. Morda je to zgolj naključje, ker je naša dežela vstajala iz ruševin in je bila naznanjena nova doba obnove in svobode, kot pri Kristusu.
"Zemljo spremenimo v nebesa" - skoraj vsi partizani, s Titotom na čelu, so bili rojeni kot katoličani in v mladosti vzgojeni kot katoličani. In krst je neizbrisno znamenje. Ko si enkrat kristjan, si vedno kristjan, ne glede na to kolikokrat to zanikaš in se izpišeš iz Cerkve. In drugega izrazoslovja pač niso poznali. V vojni so vsi trpeli: rdeči, beli, črni, roza vijolčni. Vsi, vsak na svoj način, in v človeški naravi je, da se mu trpljenje upira in da vsak hrepeni po svojem miru in svobodi. To tudi ta pesem izraža. "Vsem sonce naj sije" - tako partizanom, komunistom in katoličanom. Brez razlike.
Ko sem bil ta teden v Rimu, nas je kaplan opozoril na mozaik v cerkvi sv. Pavla izven obzidja. Na oboku prezbiterija je mozaik Kristusa, ki ima precej stroge poteze obraza, skoraj jezne. Čisto drugačne kot smo navajeni. V mislih imam evangeljske besede, da Kristus ne prinese samo miru, ampak tudi meč in da bo prečistil: kozle na levico, ovce na desnico ali nekaj takega. V evangeliju so oboje stvari. "Požgimo gnila drevesa" - si lahko interpretiramo tudi, da mladika, ki ne obrodi sadu bo vržena v ogenj. Kristjan, ki ne bo obrodil sadu bo vržen stran.
Sprašuješ se, kako pomiriti ranjeno srce? Preprosto, čisto evangeljsko: ljubi in bodi zvest. Tisti, ki bo ljubil Boga, sozakonca, partnerja, starše, svojega bližnjega in mu bo zvest, tisti bo imel mir v srcu, ranjeno srce se bo pozdravilo. Zvestoba in ljubezen se izražata v blagrih. Vsak si mora sam definirati, kaj je ljubezen in kaj je zvestoba. Sliši se čisto preprosto, ampak je v bistvu hudo težko. Težko je nekoga ljubiti in mu biti zvest, pa naj bo to Bog ali človek, sozakonec ali sobrat, bližnji ali oddaljeni, prijatelj ali sovražnik. Ampak to je poanta evangelija. Tudi Jezus je ljubil in bil bil zvest, pa čeprav je dal za to svoje življenje.
Ne morem mimo, da se ne oglasim pri twemi, ki je tako kontroverzna, hkarti pa tako enostavna in simbolična.
Podpišem se pod vse, kar pravi "pečo", pri čemer k zadevi dodajam še svoj lonček.
Kakšna je razlika med "Na juriš" in "Blagor ubogim v duhu" - ni velike. Obe se borita za spremembe, a zanimivo, vsaka na svoj način. Na juriš z bojem in trpljenjem, "blagri" pa z radostjo in veseljem. Obe si torej prizadevata za isto, to je svobodo, lepoto, mir, ljubezen in končno "nebesa", a vsaka na svoj način.
Kar se pa izrazoslovja tiče - pa ta "na juriš" ni dosti daleč od Tomčeve "Zmagala si Devica", kjer pravi:
"Vodi zdaj Močna čete svoje, vodi do prvih jih zmag. Blagoslov daj, in povelje, strt mora biti Sovrag". Tu ... lahko uvidimo, da militantnost "na juriša" ni daleč od "militantnosti" kristjanov. In to bi moralči spremeniti. Militantnost ne sme biti kristjanov "modus vivendi", ampak mora biti to, kar Kristjan prezira. Žal, tudi danes še nismo tako odrasli, da bi bili to sposobni izpeljati, predvsem pa se mi zdi, da tega NE želimo izpeljati. In seveda pozabljamo na odpev Čerinove "Zadnje večerje", kjer pravi:
"Kot jaz vas ljubil sem, ljubite in zvesti bratje si bodite". Torej, če želimo biti vredni evangelija, se molramo tako obnašati. In do sedaj, se Kristjani, žal nismo izkazali.
Razlika med blagri in "na juriš" ni velika - je bistvena!!! Bistvena v samem pomenu besedo bistvo. Pomeni, da so blagri kvalitativno v svoji esenci (bistvu) drugačni in globlji od "na juriš". Odpirajo tisto "dimenzijo" ki je Božja medtem ko pesmica ostaja pri končnem, ki je zgolj človeško.
Kar odpira komentator Pečo v zadnjem odstavku je zelo drugače od miselnosti pokojnega rdečega sistema in moderne družbe: zvestoba. Govoriti o zvestobi v evropski družbi s 76% in v slovenski družbi s 78% nezvestih parov je hec. Prav tako velik hec kakor v času socializma, kjer je vsak gledal na lastno korist in marsikdo je zatajil svoje korenine, identiteto, vero, dom, narod... za dosego osebnega ugodja. Še en absurd blagrov in SP, ki kažejo na poseben domet...
Kar se tiče vojskovitih pesmic z Marijinimi četami - najstajale so v družbeno-kulturnem prostoru, ki je bil močno obarvan z vdanostjo Kristusu kralju. Doba velikih monarhij. Tudi Kristus stopi bliže ljudem v kraljevi obleki in vsak kralj ima svojo gardo, vojsko...
Danes o zmagoviti in vladajoči Cerkvi ni veliko sledov. Relikti preteklosti. Da se ne bom ponavljal bom tukaj končal, ker je o tem že tekla beseda na stojnicah te tržnice.
Ja, zanimivo razmišljate. Vsekakor noben od dveh idealizmov - komunizma in militantne Cerkve - ni pravi. Smo se pa že v OŠ učili in mislim, da pravilno, da so te borbene pesmi tako zasnovane, da delujejo psihološko na moralo borcev. Šlo je za spodbujevanje, za, če hočete, persuazivnost, borce je bilo treba namreč pregovoriti, da so šli v boj. Konec koncev gre vsakemu človeku za preživetje in ne bi prav rad nosil kože na prodaj. Posluževale pa so se te pesmi raznih parol, raznih obljub, ki so bile cilji, čeprav navidezni, ki so posvečevali sredstva. Če bi vedeli, v kakšnem stanju so se morali naši predniki v partizanih boriti (umazani, ušivi, izmučeni, lačni, ponižani...), potem se jim ne bi čudili, da so nasedali takim obljubam. Razlika je seveda, kot ste že ugotovili v temelju. "Na juriš" temelji na človeški ideologiji, blagri pa na Božjih obljubah. Ker pa je Bog zvest, kot ste tudi že ugotovili, izpolni svoje obljube, seveda je treba gledati v perspektivi večnosti. Obljube naših "tovarišev" pa so bile dane s figo v žepu. Tisti na vrhu so imeli lepe in čiste uniforme, polne trebuhe in vse, česar navadni partizani niso imeli. Tako da menim, da je postavljanje takih pesmi ob bok blagrov, ki so Božja beseda, neprimerno (tu ne mislim na avtorja, ki ni nič postavljal ob bok, temveč naše "tovariše"). Ti, ki to počnejo, bi radi Jezusa naredili za revolucionarja, Boga torej za človeka, ki torej tudi razmišlja po človeško. Toda le na tak način so lahko dosegli tiste navadne in pobožne kmete, ki so se tam borili.
Na juriš mi je res odmevala po glavi kar nekaj tednov. Odlična melodija: spevna in hitra. Potem sem se ustavil pri vsebini... in tako so kakor iskra priskočili zraven tudi blagri. Ker je vsebina drugačna in ker, kakor si dobro ugotovil, so bile "obljube naših "tovarišev" dane s figo v žepu".
Pod starim režimom smo bili vsi enaki, s to razliko, da so bili eni bolj enaki od drugih...
Objavite komentar