Andrej Ajdič, akademski umetnik - intervju

Izšel je marčevski Naš vestnik. V njem sem objavil intervju z zanimivim sogovornikom, akademskim umetnikom Andrejem Ajdičem. V svoj umetniški nabor kreacij umešča tako religiozne motive, kot elemente iz narave in vsakdanjega življenja. Razpoznavni znak njegovih del je časopis. Zakaj? Več lahko preberete v intervjuju. Za pokušino pa tukaj objavljam nekaj odgovorov. 

 

[...] 

Umik od urbanega okolja in mestnega vrveža je za umetnika izbira ali nuja?

Izbira. Jaz sem si lahko to privoščil, mlajši umetnik pa si tega ne more, dokler ni gospodarno uspešen. Moje razstave v tujini so bile zelo uspešne in zato sem se lahko umaknil v ta kraj.
 

[...] 

Razstavljali ste v Milanu, v Nemčiji, na Dunaju, v Washingtonu ...

... tudi v Švici sem veliko razstavljal in ravno sedaj se pripravlja moja razstava v Zurichu. Širši evropski prostor je za umetnika privlačnejši kot tukaj, doma, ki je kot velika provinca. Ta dežela je tako majhna, da se ustvarijo neki klani, ki rovarijo in drugih ne pustijo zraven. 
 

[...] 

 

Kristusa ki omenjate je postavljen v Međugorju in je poseben iz dveh razlogov. Prvi je ta, da ste kot prvi umetnik v kiparstvu upodobili Kristusa brez križa, kar postavlja v ospredje vstajenje in ne križanja ali smrti.

V veri iščem pozitivno stran. Vsi umetniki pribijo Kristusa na križ in noben ni razmišljal, kaj vse skupaj je to, zato je ta Kristus drugačen.

 

[...] 

 

Kako preprosta je svoboda

Vse kar vidimo, za kar si prizadevamo in po čemer hrepenimo je minljivo. Naši odnosi so minljivi in čas je neizprosen gospodar našega življenja. Težko se s tem sprijaznimo, zato posegamo po presežnem in ga vnašamo v svoje življenje, kajti brez te dimenzije, je vsaka sekunda našega življenja zapravljena. Zakaj se sploh truditi? To je osnovna dilema, ki se običajno pojavi, ko v nekem projektu pridemo do večjih težav, ko nam zmanjka vizija ali ko imamo občutek, da se nam cilj »oddaljuje«. Razmišljanje ob današnji Božji besedi je lahko večplastno, toda odločil sem se, da ostanem na realni in preprosti ravni, kakršno ponuja Jezusova beseda.

To nedeljo se mi zdi, da je Jezus na poseben način izzivalen, ker postavlja tako tezo: spremenimo pogled na svoje življenje in na svet ki nas obdaja. Spremenili naj bi vse kar smo se naučili, kar nam daje osnovno gotovost, v kar so nas vzgajali ... Jezus nam ponuja drugačno izbiro, ki ni pot kariere, uspeha, bogastva ali politične moči. Pred nami se odpira pojem evangelija v dobesednem pomenu besede, ki v središče postavlja osebno srečo in veselje, ki izvirata iz absolutne svobode.

Pojem absolutna svoboda je več kot tisto, kar si običajno predstavljamo »delati kar hočem«. Poleg življenja na prostosti in vsaj minimalne ekonomske neodvisnosti se prava svoboda uresničuje preko samostojnih življenjskih izbir, neobremenjenega odnosa do materialnih dobrin (kar ne pomeni življenje v revščini) in kakovostnih medosebnih odnosov. Danes v evangeliju beremo o nekih pticah, lilijah in travi ... precej alternativno in precej daleč od težkih dogem, ki se nam prikradejo, ko pomislimo na vero in Cerkev. Mislim, da je v tem besedilu dobro orisana prava pot, ki naj bi jo uresničeval vsak na svoj način v svojem življenju. Koncept svobode se dotika tako vernikov kot nevernih, zato je metafora iz narave univerzalna in vsem jasna.

Vse kar potrebujemo bomo ob pravem času in v pravi meri dobili. Zakaj bi skrbeli za prihodnost, ko pa je od nas tako neodvisna in nanjo lahko vplivamo le minimalno. Težko je razmišljati o svobodi in ob enem operirati z materialnimi pojmi, zato naredimo korak k nevidnemu, skrivnostnemu. Kristjani temu rečemo Bog, drugi verniki pojmujejo s svojim imenom in celo ateisti so morali »dodati« to dimenzijo, ki jo pojmujejo usoda. Nočem polarizirati tega vprašanja, ker v tem kontekstu ima prvo vlogo razmišljanje o svobodi.

In kaj je svoboda? V perspektivi današnjega evangelija je tako ekstremno postavljena, da pomeni popolno nenavezanost celo na življenjski trud; tudi lilije in ptice živijo, ne da bi se za to trudili. Vse kar je pomembno, za kar se je vredno trudit in prizadevat so naši odnosi, naše skupno dobro in prijateljstva. Najprej med nami, ki si delimo isto usodo (ne, pojma nisem izbral naključno) potem pa v odnosu do Boga, ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 45) v enaki meri. Živeti na tem svetu pomeni skupaj prenašati vsakodnevne težave in graditi tisto, kar bo ostalo tudi za nami. Prvi pogoj pa je svoboda.

Slika na FB profilu

Vsakič ko se nekdo izmisli, da poteka neka akcija, kampanja, svetovni dan ne-vem-česa ... ljudje kot ponoreli hitijo menjavati svoje prikazne fotografije na Facebook profilu. Mogoče bom s tem komentarjem koga prizadel - se bom potrudil ubrat čimbolj sofisticirane in prijazne tone - vendar težko se vzdržim, da bi kaj napisal. Prikazna fotografija naj bi predstavljala osebo, ustanovo ali izdelek, ki ga prikazuje profil in ne neko odtujeno akcijo, ki poteka na drugem koncu sveta ali izmišljeno kampanjo nevladnih organizacij.

Sedaj smo vsi proti mučenju živali in anonimni pozivi nas vabijo, da kopiramo na svoj zid povabilo, da si spremenimo fotografijo (tisti ki jo imajo) s fotografijo svoje najljubše živali. Evo, in že skačejo okrog pasji pogledi, mucke, mačkoni in mačke, kičasto predelani nežni zajčki, narisani hrčki in še ves živalski pliš, ki ga na hitro ponudi iskalnik Google. Prav tako je bilo v tednu proti nasilju nad otroki, ko naj bi vsi imeli fotografijo neke risanke: Tom in Jerry, smrkci, vsa Disneyjeva produkcija in japonske mange so preplavile FB. In tako nazaj.

Zelo podpiram vidni družbeni angažma za pravične zadeve, še posebej, če se dotikajo perečih vprašanj ali najšibkejših članov naše družbe, vendar ko opazujem pojav spreminjanja slik, se mi zdi, da imam pred sabo maso ljudi, ki nepremišljeno sledi neki trenutni "akciji". Ali bo komu kaj bolje, če bomo "flikali" neke zajce in mačke na FB? Bo manj živali v zavetišču? Manj mučenih psov? Ma kaj mislite, da kdor muči živali bere razne pozive na FB-ju? Ali je res treba slediti vsaki pobudi brezosebnih lenuhov, ki cel dan razmišljajo, kako bi preko Facebooka zafrkavali poštene ljudi?

Tako obnašanje me jezi, ker to spreminja FB iz komunikacijskega sredstva v nek kurnik, iz katerega ni nič dobrega. Sedaj bo verjetno Kosoblejka poskočila od sreče, da je tudi mene srečala pamet in sem postal kritičen do FB-ja ... Kritičen sem skozi bil, saj niti ne gre za FB kot tak, ampak za nepremišljeno ravnanje njegovih uporabnikov. Obstaja toliko boljših načinov kako širiti pozitivne misli, družbeni angažma za boljšo ozaveščenost ali javne pozive, da se lahko takim "foto akcijam" izognemo.

Oko za oko ...

Logika »oko za oko, zob za zob« je pogosto povod za maščevanje, ker si dopovemo, da celo v Svetem pismu piše, da se lahko maščujemo z enako mero, kot smo utrpeli neko krivico. Taka perspektiva je zgrešena, ker ne gre za biblično spodbudo k maščevanju, ampak za varovalko »zgornje meje«, kolikšna naj bo kazen: nič večja od krivde. Ali je v takem razmišljanju »daj-dam« sploh še kaj prostora za pravičnost? Kje se konča niz povračilnih ukrepov?

Ljudje vidimo v maščevanju ali v kazni predvsem pravično poplačilo za krivico, ki se nam je zgodila, toda ne upoštevamo skupnega dobrega kot absolutne oblike pravičnosti, ki bi morala vedno najti prednost pred individualnim. Če se bolj natančno izrazim, izpostavimo skupno dobro celotne družbe pred zadoščenjem posameznika. Vsekakor ne zagovarjam odpravo kazni ali uvedbo anarhije, ampak odpravo krivičnih oblik zadoščenja, kot oblik kaznovanja.

Izhod iz te moralne zagate – in odgovor na merilo »oko za oko« - je poleg pravične kazni za kaznivo dejanje, osebno odpuščanje kot psihološki in duhovni proces posameznika. Naravni čut pravi, da človeka, ki vztrajno zavrača odpuščanje ni mogoče spoštovati, obratno pa, je mogoče začutiti, da velikodušno odpuščanje deluje zdravilno na krivičnika/storilca in na prizadetega/žrtev. Vzpostavi se proces, ko je teža in učinkovitost kazni relativna, ker bo njen namen dosežen tudi po drugi poti: z zdravilno močjo odpuščanja.

Religijo-skeptiki boste videli v tem razmišljanju nekonsistentno tezo, da minimaliziram učinek kazni in s tem postavljam na glavo ustaljen in uveljavljen pravni družbeni red. Obrnimo zadevo in se vprašajmo, ali so kaznilnice (v taki in drugačni obliki) res učinkovite? Pri storilcih le delno in v najmanjši meri, ker je dokazano, da mnogi zaporniki po vrnitvi na prostost svojo kriminalno kariero nadgradijo. Kaj pa pri žrtvah? Njihova bolečina ostane skoraj nespremenjena ...

Tudi Bog ne ravna z nami po principu starozaveznega očesa in zoba, ampak v smislu današnjega evangeljskega odlomka, odpušča tudi zelo težke grehe. Zdravilna moč odpuščanja je odvisna od stopnje upanja, ne od gotovosti zapisanih zakonov. Kdo daje žrtvi poroštvo, da bo po odpuščanju bolje? Na kakšne garancije se lahko zanese prizadeta osebe, da bo po odpuščanju vsaj moralno poplačana?

Odpuščanje brez ustreznih moralnih razlogov temelji na »upanju proti upanju«, zato obstajajo razna obredna dejanja, ki povežejo kazen s presežnim in žrtev/oškodovanca z občutkom zadoščenja. Na antropološki ravni se debata lahko hitro konča, ni pa tako na duhovnem področju.

Starozavezni smisel za pravičnost »oko za oko« dobi novo dimenzijo s Kristusovim »nastavi drugo lice« in »poleg obleke, daj mu še plašč«. Absurdna logika Božjega odpuščanja in pravičnosti pa se konča z besedami, ki so še danes težko razumljive: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 44-45).

The King's Speech

Zelo svetujem ogled tega filma:

Revolucija pravila

Redki so tisti, ki se ponašajo, da so ali si želijo biti konzervativni. Moderno je biti upornik, revolucionar, liberalec ... Družbeni red je vedno preozek, zakoni so napisani zato, da nam jemljejo svobodo in Božje zapovedi, da nam grenijo življenje. Ali pa tudi ne.

Jezusov nauk in delovanje sta bila za tisti čas revolucionarna, saj je lomil družbene sheme in odpiral pot malemu človeku. Če na hitro pogledamo njegovo življenje, opazimo, da se je vedno boril proti krivici in neživljenjskim pravilom. Današnji evangelij se dotika postave, desetih Božjih zapovedi, ki na strnjen način zaobjemajo celotno človekovo delovanje in življenje.

Moram priznat, da pojmi kot so postava, zapovedi, norma, zakon ali pravilo nimajo nič kaj prijetnega prizvoka. Čeprav so v osnovi napisani, da bi urejali skupno življenje in ščitili najšibkejše člene družbe, mnogokrat se proti njim obrnejo. Sami od sebe gotovo ne, ampak jih »obrnejo« zakonodajalci sami. In tukaj je edina izjema Bog, ki nas ne zapušča, se ne maščuje in ne zlorablja dane obljube. Težava je v tem, da deluje preko nas ljudi in ... Da, človek je pokvarljivo bitje.

Pravila – zaradi prepovedi – zbujajo v človeku željo po izkazovanju negativne moči in upiranju vzgojitelju oz. varuhu reda. Jezus nas je prišel osvobodit sužnosti postave ne tako, da jo ukine, ampak tako, da jo osmisli in približa. Odlomek je zgrajen na šestih stavkih, ki vsebujejo »rečeno je bilo« proti »jaz pa vam pravim«. Jezus ne predlaga drugačne postave, ampak predlaga drugačno izpolnitev: ne zaradi pravil samih, ampak iz ljubezni.

Pravila in njihova ozkomiselna aplikacija v realno življenje prinašajo smrt, zato zbujajo averzijo in negativna čustva. Kristusov pristop je revolucionaren v tem, da jim vdihne življenje in jih spremeni iz cilja v sredstvo. Kaj je cilj? Če prisluhnemo evangelijem hitro vidimo, da pravila niso sama na sebi namen, ampak so samo orodje do srečnega življenja. Če postane evangelij samo norma, pravilo ali podaljšek starozavezne postave, nima smisla, da je oznanjen. Tudi krščanstvo, če se ustavi pri zakonih in ne posreduje življenjske energije vstalega Kristusa je samo socialni fenomen, ki meji na čudaštvo. In nič več kot to.

Temelj krščanskega nauka je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ni namenjeno eliti izbrancev ali »najsvetejšim«, ampak vsakemu človeku. Krščanstvo je močno in atraktivno če črpa svoje besede in dejanja iz evangeljskih prizorov in je sposobno biti odprto za drugačna mnenja. Ne samo tista, ki se porajajo zunaj Cerkve, ampak in predvsem za tista, znotraj nje.

Cerkev ki trdi, da je v dialogu z neverujočimi ali drugimi verstvi in obenem ni sposobna se soočit z drugačnim mnenjem znotraj svojih vrst, ni kredibilna. Če v njej ni odprtega dialoga in spoštljive debate tudi o najbolj občutljivih zadevah ni več evangeljska communitas, ampak diktatura.

Pojem spoštovanja in uresničevanja postave se umešča v okolje Cerkve, ki naj bi bila evangeljska skupnost pričevalcev Jezusovega vstajenja. Uresničiti neko pravilo ne pomeni izničiti svojo istovetnost, ampak uresničiti spoštovanje do drugega. To je revolucija, ki jo naša družba danes najbolj potrebuje. 

Zahvala in rekord

Drage obiskovalke in obiskovalci MMT, dragi prijatelji! Minuli teden sem moral zaradi preobilice dela pustiti mirovati to spletno stran, ampak še zdaleč si ne morem predstavljat, da bi opustil bloganje. Razlog ste vi, zvesti in občasni prijatelji MMT, ki redno spremljate »trgovanje«. Posebno se želim zahvalit za vse komentarje in čeprav se ne odzivam na vsakega, jih takoj preberem in tudi hranim.

Dodatna motivacija in razlog za veselje je rekorden obisk minulega meseca. Več kot 900 enkratnih klikov je res izredno število in to mi daje dodatno voljo, da se potrudim in ohranjam blog živ. Hvala vam!

Blog za 315 milijonov $

V teh dneh sta v ZDA podpisala pogodbo o prevzemu in sodelovanju internetni velikan AOL in totem vseh blogerjev, blog Huffington post. Aol-a ni potrebno posebno predstavljat, zato je njihov prevzem znamenje prestiža in velikega priznanja. Aol bo plačal Huffingtonovi kar 315 milijonov $, da se bo vključil na njeno informacijsko platformo.

Huffington post, okrajšano kar huffpost, je totem in guru vseh blogov, ker se je rodil naključno, skoraj po nesreči in danes predstavlja eno glavnih spletnih strani z informacijami, ki dosega 25 milijonov klikov mesečno. Ni slabo, a ne!?

Arianna Huffington, novinarka grškega rodu in ustanoviteljica bloga, je bila povabljena na večerjo v elegantno restavracijo in ker je njen gost zamujal, je začela »blogati« kar po gsm-u. Leta 2005 je blog še formalno ustanovila in danes velja za glavni vir informacij v Združenih državah Amerike. Nekateri drzni analitiki napovedujejo, da bo v kratkem bolj upoštevan kot New York Times ali Washington post.

Ena od strategij bloga, bolje povedano, spletne strani, je kapilarna pokritost teritorija. Preko raznih dopisnikov, zunanjih sodelavcev in uglednih piscev omogoča kakovostno branje ter dobro tematsko in teritorialno pokritost. In v tej konverziji tehnologije, znanosti in teritorialne pokritosti se skriva zgodba o uspehu. Ne gre zanemarit, da je ustanoviteljica novinarka in se na področje kar dobro spozna.

Blog cilja bolj na levo politično stran, je bil aktiven v Obamovi predsedniški volilni kampaniji in med uglednimi pisci je gostil poleg Hillary Clinton tudi Michaela Moore-a, Madonno, Larryja Davida, Noro Ephron in Nancy Pelosi.

Spletna stran živi po zaslugi skoraj devetdesetih rednih sodelavcev in skoraj 3000 prostovoljnih blogerjev, ki jo oskrbujejo z rednimi besedili. Načelo subsidiarnosti se je tudi tokrat pokazalo za učinkovito in uspešno.

Nevarnost preslišanih zgodovinskih svaril

Kdorkoli v teh dneh tako hude socialne in gospodarske krize, ko so ljudstva že skoro na robu obupa, še oznanja sovraštvo in preganjanje proti sodržavljanom drugega jezika, zagreši hud zločin proti domovini in proti socialnemu redu. Ljudstvo ne potrebuje sovraštva in preganjanja, temveč potrebuje miru, dela in kruha.

(J. Ukmar, 1931)

31. maja letos bo minilo osemdeset let od znamenitega in vizionarskega govora msgr. Jakoba Ukmarja v Škedenjski cerkvi. Ukmarjev govor predstavlja mejnik v razumevanju manjšinskega vprašanja v času fašizma in nas spodbuja k razmisleku, saj so njegove besede aktualne še danes.

Pridiga ob sklepu šmarnic se umešča v čas, ko so po slovenskih župnijah na ozemlju tedanje Kraljevine Italije slovenski duhovniki sistematično in v ilegali ohranjali materni jezik pri življenju. Poskus civilne oblasti, da bi pahnila slovenščino v pozabo je bil premišljeno izveden: spreminjanje priimkov, prepoved javne uporabe slovenščine, zasramovanje in poniževanje Slovencev. Zgodovinsko obdobje med obema vojnama še ni dodobra raziskano, zato nam lahko Ukmarjeve besede pomagajo tudi pri sestavljanju tega mozaika. Njegovih besed ne smemo jemati kot nekaj oddaljenega, ampak kot prošnjo in svarilo sodobnemu človeku.

V času po finančni krizi iz leta 1929 so si sledili naravni in družbeni dogodki, ki so dosegli svoj vrhunec v krvavih spopadih druge svetovne vojne. Družba je doživljala novo ureditev, saj so velika cesarstva spremenila svoje meje in na svetovnem zemljevidu so se pojavili novi narodi, ki so terjali svoj prostor. Nestrpnost je postopoma naraščala in karizmatični politični voditelji so ljudstvu pripovedovali in obljubljali, kar jim je tisti trenutek najbolj prijalo. Tukaj odkrijemo besede slovenskega duhovnika, ki nastopa kot mislec velike habsburške tradicije in pripadnik manjšine v tujem okolju.

Ukmarjev poziv k strpnosti je v prvi vrsti naslovljen na Italijane in jih nagovarja z besedami apostola Pavla, da smo vsi eno samo skrivnostno Jezusovo telo (prim. Ef 4, 12). Pavlove besede so pomenljive, ker presegajo vsakršno razlikovanje ali razdvajanje in nas privedejo do točke, ko drug drugega dojemamo kot skupnost, družino.

Danes bi lahko Ukmarjev govor mirno ponovili na več koncih sveta in ga ponudili v branje svetovnim voditeljem. Poleg teološkega pogleda, da smo ena družina, nas opozarja na socialni moment v življenju naroda. Čeprav smo v osmih desetletjih tehnološko močno napredovali, smo v primežu svetovne krize, ki – prav tako kot takrat – pušča številna usta brez hrane in pravičnosti. Tudi danes so mnogi na robu obupa, ker pred sabo ne vidijo rožnate prihodnosti, ki bi jim prinašala boljše življenje. Zgodovina se na ciničen in nevaren način ponavlja podobno kot v prejšnjem stoletju, ki ga upravičeno imenujemo krvavo stoletje.

Borba za kruh prinaša na naše zaslone dramatične prizore iz ne tako oddaljenih držav kar pomeni, da so narodi v stanju nelagodnosti, brezupa in težkih socialnih razmer. Izkoriščanje šibkega ne more trajati v nedogled, zato številni dvigujejo svoj glas zoper krivice in zatiranje. O tem je govoril Ukmar in to je še vedno nerešeno vprašanje naše dobe.

Njegove besede so pretresljive tudi zaradi dejstva ki ga lahko vsi opazimo. Svarila iz tistega časa so bila preslišana in sodobni človek se obnaša, kakor da se ni veliko naučil od dogodkov iz pol pretekle zgodovine. Ali so bili vsi mrtvi zaman? Ali so bile diktature šola brez nauka? Ali so koncentracijska taborišča le še muzeji za šolarje?

Ali lahko postanejo vsi narodi med seboj prijatelji? Temu zahtevnemu izzivu so skušali odgovoriti graditelji miru vseh časov, idejni očetje Evropske unije in vsi, ki se zavedajo, da ljudje potrebujejo varno življenjsko okolje, da lahko živijo svoje dostojanstvo ter spoštujejo druge ljudi.

Besedilo je bilo objavljeno v februarski številki mesečnika Naš vestnik.