Upanje v času

Družbena blaginja nam je omogočila – iz časa prvih grških filozofov – da se namesto z golim preživetjem lahko ukvarjamo tudi z umetnostjo, medsebojnimi odnosi, izobraževanjem ... Presežki dobrin pa so temelj trgovine, ki nam daje česar nimamo in zbližuje prebivalce tega sveta.

Sodobna civilizacija je nastavljena na ekonomskih merilnikih, ki narekujejo ritem življenja in delovanje družbe. Iz tega bi lahko sklepali, da večja blaginja omogoča srečnejše življenje, ki je bolj »odprto« za več rojstev, ugodnejšo družbeno klimo, bolj srečno prebivalstvo ... Na severu bi morali biti bolj zadovoljni kakor na jugu; na zahodu bolj kot na vzhodu; višji sloji naj bi bili bolj sproščeni kakor nižji... Opažate, da slika je v negativu... In lahko bi si zastavili vprašanje: "kaj je narobe?"

Današnja Božja beseda ponudi del odgovora na to družbeno »konfiguracijo«, ki je v negativu s tistim, kar bi morala dejansko biti. Oviti smo v nevidno meglo, ki nas hromi in ustavlja ravno na točki, ko bi morali biti najbolj odzivni: upanje. Živimo v kroničnem pomanjkanju upanja in posledično nimamo zaupanja v prihodnost. Primanjkujejo nam kreativnost, življenjski elan, poezija, veselje do življenja, tenkočutnost, plemenitost in ljubezen. Da, dolg je ta spisek.

Upanje je prvinska sila, ki omogoča prave čudeže, če tega ni, smo ohromljeni. Trije odlomki današnje Božje besede se odvijajo med (za)upanjem, dvomom, negotovostjo in zgodovinskimi prelomnicami. Med Izaijevim besedilom in evangelijem po Mateju je skoraj 800 let razlike in to nam pove, da Božja logika »napoved dogodka« in »realizacija projekta« ima povsem svoj slog. Skupni imenovalec vseh treh besedil pa je rojstvo. Motiv, ki je temelj za upanje, saj prinaša novo življenje. Napoved rojstva predstavlja razlog za upanje, da bo prihodnost boljša kot je sedanjost.

Garancijo da bo res tako pa nam daje sam Bog, ki uresničuje Upanje z veliko začetnico, ker on je Upanje. Zemeljske dobrine nas prej ali slej razočarajo, minejo ali se pokvarijo, medtem ko tisto, kar je presežno, ni podvrženo minljivosti časa.

Otrok ki prihaja k nam je naš razlog za upanje, da bo prihodnost boljša od preteklosti in sedanjosti. Z Božjim prihodom na svet nismo več ujeti v časovni okvir, ampak smo vpeti v zgodovino presežnega. Naša zgodba je del širše zgodbe in naš čas je del Božjega časa.