Kdo je položen v jaslice?

Razmišljati o božiču pomeni razmišljati o drugačnih stvareh, kakor jih narekuje vsakdanji ritem življenja. Celo leto načrtujemo in delamo, zato je prav, da si v decembru vzamemo čas in pričakujemo. Advent je tisto pričakovanje, ki nas uvede v ozračje praznika, ko Bog postane človek. Božič je najbolj družinski in prisrčen praznik, zato velja pozabiti na male tegobe sivega vsakdana in preseliti naše misli drugam. K jaslicam? Tudi. Še bolj kot jaslice je pri božiču pomemben tisti, ki je bil v jasli položen.

Kristusovo rojstvo je trenutek, ko Bog izbira človeško telo, da se približa ljudem. To dejanje je ravno nasprotno od starozaveznega babilonskega stolpa, ki predstavlja človeški napuh, ko hočejo ljudje doseči Boga. Z rojstvom svojega sina se Bog sklanja na zemljo v ponižni obliki otroka. V tem dogodku ni nobene sile, moči, slave ali časti. Božji prihod med nas ni sad človeškega prizadevanja, ampak je nezasluženi dar in preprost odgovor Očeta.

Bog vstopa v našo zgodovino preko žene, ki simbolizira celotno človeštvo. Marija postane nova Eva, saj kar je slednja z neposlušnostjo zapravila, Marija s pokorščino pridobi. Pokorščina je gotovo pojem, ki zveni zelo starinsko in pogosto jo v Cerkvi dojemamo kot edino vrlino. Prava pokorščina se uresničuje v svobodi odločitve, treznem premisleku dejanj in z odgovornostjo do posledic. Če je Eva bila kaznovana, ker ni več zaupala v Boga, saj je verjela kači, da bo postala kakor Bog, Marija zaupa in veruje, da bo Bog postal človek.

Gospodovo rojstvo je dogodek, ki gre onkraj lepih okraskov, daril, lučk, potrošnje, popustov in praznovanj, saj v eni točki združuje dva pola človeške zgodovine: stvarjenje in odrešenje. Teologija vzhodnih – pravoslavnih Cerkva v ikonah prikazuje Jezusa, ki je položen v jasli v obliki sarkofaga, povitega v mrliške povoje in leži v skali. Težko razmišljamo o smrti in veliki noči ravno v času božičnih praznikov, vendar kar se z rojstvom začne, se z vstajenjem od mrtvih dokonča. To je moč božiča. V jasli ni bil poležen samo prikupen otrok, ampak pravi Bog in pravi človek, ki je prinesel človeku podobo Boga Očeta in odrešenje. Kristus je novi Adam, ki nam odpira tisto, kar je prvi človek zaprl: raj. Odrešenje predstavlja vstop v Božjo bližino in razodetje je odnos med Bogom in človekom.

Izraz božič ni samo beseda, ampak je pravi slovar miru, veselja, upanja in Božjega delovanja med ljudmi. Praznik Gospodovega rojstva je izreden primer, ko Bog privzame človeško telo in postane eden izmed nas. Lahko rečemo, da Bog ne postane samo dramski igralec v obliki človeka ali da bi ljudi oponašal, ampak resnično postane človek. To ni mit ali lepa zgodba za zimske dni, ki jo otroci radi poslušajo, to je zgodovinsko dejstvo, ki je (bilo) dokazano.

Ko gledamo v jaslice ohranimo otroške oči, da bomo lahko videli otroka, ki v človeško zgodovino prinaša novost in v naše življenje upanje, da smrt nima zadnje besede. Čeprav je rojstvo Boga zgodovinski trenutek, v sebi povzema preteklost in prihodnost. Praznik pa se vsako leto ponavlja zato, da ne bi pozabili, da smo dragoceni v Božjih očeh. Da, tako upanje predstavlja tveganje, da se odločimo za drugačno razmišljanje, ki nam ga ponuja družba, ker nismo samo strošek zavarovalnici, državi ali družinskemu proračunu, ampak smo Božji otroci. Tudi mi – s svojimi osebnimi zgodbami – povezujemo preteklost in prihodnost. V jaslicah se naša zgodba začne. 

Objavljeno v mesečniku Naš vestnik.