Objave
Binom ženske in Cerkev od nekdaj predstavlja kamen spotike številnim debatam v civilni družbi. In tudi znotraj Cerkve. Od bibličnih besedil dalje, so bile ženske pogosto razumljene kot drugorazredne članice družbe, čeprav v poglavjih o Stvarjenju, je Eva prikazana kot možinja - enakopravna možu. In tudi njen greh - jabolko - je greh "v imenu ljudstva", saj je tam kot "mati živih".
Službe nežnejšega spola v Vatikanu, do papeža Janeza Pavla II., so bile omejene na strežbo in šivanje. Danes skoraj tretjino vseh zaposlenih v Vatikanu predstavljajo ženske, nekatere na zelo uglednih delovnih mestih. Več o tem si preberite na spletnem dnevniku odličnega italijanskega vatikanista.
Ostaja dejstvo, da uradna Cerkev je do žensk previdna in nezaupljiva, ker jim zaupa naloge, nad katerimi lahko izvaja določeno kontrolo. Dobijo odgovorno službo, pomembno mesto ipd., vendar ostanejo vedno neka št. 2 ... in nič več. Tukaj se mnogim zatakne, ker pričakujejo, da bodo ženske 21. stoletja izenačene z moškimi. Težko.
Podobno pričakovanje je ustavil dokument, ki sem ga omenil v prejšnji objavi, saj (ponovno) prepoveduje in strogo sankcionira posvečevanje žensk v duhovnice. Posvečenje, ki se je že nekajkrat zgodilo. Kdor opravi tako posvečenje je izključen iz kleriškega stanu ali ga doleti druga kazen. Kdor ga prejme pa je izobčena.
Priznati moram, da me taka strogost ne preseneča. Žalosti pa me dejstvo, da je uradna Cerkev pred leti začela raziskave o t.i. diakonisah, ženskih diakonih, ki so pomagale pri krstih itn. Ko so prišli do točke, na kateri so ugotovili, da bi utegnilo biti kaj od tega res, so zadeve ustavili in končali. Prepričan sem, da so bile ženske v prvi dobi krščanstva deležne večje družbene in teološke vloge. Drznem si trditi, da so skoraj gotovo samostojno krščevale in opravljale diakonska dela.
Današnja teologija bi potrebovala bolj aktivno in opazno žensko vlogo, ker se spreminja iz antropološko-teološke vede v predmet laboratorijev. Zapiramo dimenzije svetega v stroge učbenike, ker nas je strah, da bi se kaj spremenilo, jemljemo življenjski dih nauku evangelijev in izbiramo črko zakona namesto Vstajenjskega dogodka.
Verjetno žensko duhovništvo ne bi odpravilo številnih problemov, ki si jih je krščanstvo nakopalo v stoletjih, niti ne bi prineslo hitrih sprememb. Dejstvo je, da je Kristus dal ženskam v družbi vidno in aktivno vlogo: nagovor grešnici, Marta in Marija, Marija Magdalena, Binkošti in Marijina prisotnost ... Verjetno bi lahko našli še kaj. Ženske so bile vseskozi prisotne v Jezusovem delovanju, pri ozdravitvah in čudežih. Kakor apostoli.
7 komentarjev:
Saj vidna in pomembna vloga žensk še ne nujno pomeni tudi ženskih duhovnic... Treba je začeti drugod - morda pride to kasneje tudi na dnevni red. Vloga žensk je nezamenljiva pri vodenju in odločanju, ker ženske čutijo in vidijo drugače kot moški. Slišal sem, da nekje neka redovna predstojnica pomaga krajevnemu škofu pri premestitvah - baje, da je zadeva uspešna, ker je mehkejše in ni tako traumatično. Presoja kandidatov?
Seveda spet govorimo o zdravih in uravnovešenih ženskah, o pravih materah. Če naj bodo duhovniki očetje, duhovni očetje, potrebujemo tudi duhovne matere.
V Angliji sem videla ze precej duhovnic in imajo cisto enakovredno vlogo kot duhovniki. Seveda pa to ni katoliska cerkev. Lahko se tudi porocajo in niso zavezani k celibatu.
Meni pri vprašanju ženskega duhovništva neki ni jasn - verjamem, da bom dobil odgovor od pametnejših od sebe ;) (če ne pa imam to namen preiskat).
Namreč: glavni argument proti posvečenju žensk v duhovniški poklic naj bi bila zvestoba Kristusu in temu, da je on posvetil moške in ne žensk. Cerkev tega ne sme spreminjati, ker naj bi šla kontra Kristusovim željam, namenu.
Zanimivo mi je pa to - če prav vem, se je število in v veliki meri forma zakramentov oblikovala na Tridentinskem koncilu, sredi 16. stoletja. Do takrat so bile stvari precej pomešane + zakramentov je bilo več, obhajalo, izvrševalo se jih je drugače.
Tektonska reforma, torej.
Ni mi pa povsem jasno kaj točno se je takrat spreminjalo pri sami vsebini zakramentov - to si nameravam pogledat...
Kako lahko ob tridentinskih spremembah danes trdimo, da ne moremo spremeniti zakramenta duhovništva? Plus to, da je Cerkev precejkrat delovala nasproti Jezusovim naročilom in še danes bi se kaj takšnega našlo (v samem sistemu).
Hvala za odgovore ;)
P.S. Če nič drugega je šlo pri tem dokumentu za popolno PR polomijo, ko se je istočasno nagovarjalo škandal zlorab in posvečevanje žensk v duhovništvo. Mi je jasno, da je šlo za dokument o zlorabah zakramenta, ampak vseeno.
Nek profesor (iz Leuvna, kjer sem bil na izmenjavi) razburjal, da so v Vatikanu na področju PR-ja sami "dinozavri"... Ampak verjetno ne bo nihče odgovarjal...
Ko so nekatere redovnice v ZDA dobile (preveč) vidne vloge na fakultetah, škofijah, organizacijah in še kje, so iz Vatikana sprožili preiskavo, ki jo je vodil kardinal Rode. Uradno naj bi šlo za "pomoč pri njihovih težavah", neuradno pa lahko razumemo, da je svete može zmotilo, da so se častite sestre preveč emancipirale. Začele so živeti preveč moderno in to, naj se ne bi spodobilo. Jasno je, da kakršnokoli zbliževanje z moškimi je še zelo oddaljeno.
Anglija je zgodba zase. Pristop k Cerkvi, veri, hierarhiji ... je doživela nekaj korenitih sprememb od Katoliške Cerkve. Sedaj pripravljajo celo škofovstvo za ženske in prve naj bi bile že leta 2014.
Anglikanska Cerkev se je odločila za nekaj ukrepov, s katerimi želijo približati Cerkev ljudem in družbi. Obratno, očitno, v Evropi že nekaj stoletji ne deluje več. Postavitev in (štiri)stoletno izvajanje odlokov Tridentinskega koncila pa je v Katoliški Cerkvi prineslo mnoge oddaljitve. Tudi na zakramentalni ravni.
Da, Kristus uradno ni posvetil "apostolic", jih je pa imel vedno ob sebi, so mu stregle, so stregle njegovi mizi, so mu umivale noge in ... bile so prve priče njegovega vstajenja. Prva priča velike noči je bila ženska! Težko najdem odgovor, zakaj v 21. stoletju ni ne volje ne dialoga za spremembe, niti za minimalne premike. Morda bo reforma prišla z razmerami.
Sam ne znam tako dobro odgovoriti, ampak če te res zanima, kako bi lahko bila zamišljena vloga ženske v vsej polnosti v Cerkvi, v (katoliški) družini in v (sekularizirani) družbi,
potem priporočam Jo Croissant: Ženska - Duhovniško srce.
Moji ženi je to naj knjiga.
Ja, gre za res odlično knjigo!
Rada imam Cerkev, toda takole v pogovorih vidim, koliko je, česar prav nič ali skoraj nič ne poznam ...
In tudi o duhovnicah, celibatu, nezmotljivosti papeža in še čem se nisem nikoli prav dosti spraševala.
O zakramentih - ja, vem, kar sedaj učijo, a kako je bilo skozi zgodovino, tega ne vem.
Vem pa, da sem v katoliški Cerkvi (kljun mnogim krizam, ki so bile in bodo morda še) prav zaradi zakramentov, to je tisto, kar me močno nagovarja - in mi veliko pomeni.
Vse dobro želim! :-)
Objavite komentar