Obliž na materine brazgotine

Težko se izogibam teme jutrišnjega pomembnega političnega srečanja. Bolj kot zapisek na blogu, bi bila primernejša resna študija. Srečanje predsednikov treh držav, ki bo potekalo v Trstu v okviru glasbenega programa, želi biti neke vrste spravno dejanje med sosedi.

Mislim, da so težki dogodki iz preteklosti senca Istrske zgodovine, ki je v 20. stoletju dosegla svoje najbolj dramatično obdobje. Ne da se spregledati požiga narodnega doma, fojb, ezulov in vseh napetosti, ki so se kopičile v Trstu pod raznimi ideologijami in zastavami. Binom Istra-Trst, ki je stoletja deloval na vzajemni s(l)užnostni, je v stotih letih doživel preobrazbo in korenito spremembo. Zgodovina tega Jadranskega polotoka je zaznamovana z multikulturnostjo in jezikovno pestrostjo ter s posebnim občutkom pripadnosti regiji, ki se na trenutke preliva v religijo in raison d'etre. Regionalna pripadnost je sestavni del trmastih ljudi, ki jih bolj kot demokracija ali evropski traktati zanima svoboščina in ohranjanje tradicije.

Obisk treh predsednikov sega le do praga Istre in daje občutek, da samo še en korak bi lahko bil usoden. Spravna-koncertna slovesnost bo gotovo lep zgodovinski trenutek, vendar za doseči prave cilje bi pričakoval nekaj več.

Želim si, da bi Trst kot multikulturno in kozmopolitsko mesto lahko res zadihalo na nov način, rešen nacionalizmov, ločin in prepirov. Tak napredek je pomemben, ker se njegova vloga odseva tudi na zgodovinske občutke lokalnih skupnosti v Istri, ki jih preko nacionalnih politik kroji in usmerja. Zato imam občutek, da je lokalna volja močno podvržena preračunljivim silam oddaljenih političnih central.

Trst se spreminja iz pomembnega trgovskega mosta med vzhodom in zahodom v ostarelo mesto reminiscenc iz preteklosti, kjer je pogosto edini znak izvirnosti sobotno posedanje ezulov na trgih Oberdan in Goldoni.

Mislim, da bo tudi predsedniško srečanje (pokrito s kulturno tančico) le premišljevanje o preteklosti in obujanje nacionalnih ran: eni pred Fabijanijevo stavbo nekdanjega Narodnega doma in eni pred spomenikom optantov, ki so zapustili Istro. Pred veliko dramo neke regije se zdi politika kakor nema, gluha in slepa gospa, ki tako težko prepozna obraze svojih otrok. Obraze, ki nosijo materine brazgotine iz mladosti.