Umetnost sladoleda in prometa

Okusi in čari Sicilije so enkratni. Nikoli v življenju nisem jedel boljšega sladoleda za tako nizko ceno. Domač sladoled v prekipevajoče polni kupici za samo 3,60 €. Za vsakega mimoidočega postaneš prijatelj, če deliš z njim isto usodo. In gospe na avtobusni so izvedenke za vse. Promet? Umetnost brez primere.

Para-Amerika

Na tem spletnem mestu si lahko preberete kakšne razsežnosti ima "ameriška panika", ki je zavladala po znamenitem 11. septembru. Ameriške oblasti so hitele z zaposlovanjem novih tajnih agentov in ustanavljanjem novih agencij, da bi nadzorovale dogajanje doma in po svetu. Članek prinaša številke, podatke in zanimivosti, ki tvorijo podzemlje sodobnih ZDA.

Tukaj je dostopna povezava do izvirnega članka oz. multimedijskega portala spletne izdaje časopisa Washington post. Svetujem ogled!

Minister Žekš v gosteh pri slovenskih duhovnikih v Trstu

V branje vam ponujam nekaj odlomkov iz govora, ki ga je imel g. Dušan Jakomin ob srečanju z ministrom Žekšem v Trstu. Dušan je - za tiste, ki ga ne poznate - pomembna prisotnost v Trstu, ki s svojim raznolikim delovanjem priča o obstoju Slovencev onkraj meje. Obstoj, ki vsekakor ni enostaven, pogosto stisnjen v kot s strani italijanske in slovenske vlade. Biti Slovenec ni enostavno, toliko manj biti Slovenec v Trstu. Pa vendar, se splača, ker sta tako izkušnja manjšine kot tudi meje pomembna, da si lahko ustvarimo zavest, kaj je narod.

Čeprav se lahko komu zdi, da je življenje v Italiji ena sama dolce vita, se precej moti. In to je Dušan tudi izpostavil:

Ne spimo pa na lovorikah, saj smo kmalu po vojni postali tarče drugih ideoloških skrajnežev. Naša prizadevanja se nadaljujejo v novih, nič manj lahkih razmerah. Vloga slovenskega duhovnika v zamejstvu je danes enako pomembna, kot je bila nekoč. Naše delo je tiho in vztrajno, v stalnem stiku z ljudmi. Tržaški Slovenec, ki je zvest slovenskemu bogoslužju, ostaja zvest tudi svoji slovenski identiteti. Priznati moramo, da smo priča neustavljivemu osipu števila Slovencev, zlasti v samem mestu Trst, kar postaja usodno za naš kraj, za našo prihodnost. 

Prihodnost in obstoj Slovencev v zamejstvu sta izpostavljena mnogim viharjem in preizkušnjam, ker pritisk asimilacije ne poneha. Manjšina pogosto prevzema običaje in pogovorni jezik dominantne kulture, zato je navidezno lažja pot tudi pot izginjanja. Trst brez Slovencev ne bi bil to, kar je danes.

Velik doprinos k ohranjanju jezika in istovetnosti so omogočila številna kulturna društva, časopisi, revije in pevski zbori:

Zelo dobro je razvito cerkveno petje, za katerega skrbi Zveza slovenskih cerkvenih zborov, ki povezuje več kot 30 odraslih in devet otroških oz. mladinskih zborov. Mnogi odrasli in vsi otroški zbori ob sakralni gojijo tudi posvetno slovensko pesem. Začeli smo s skupnimi koncerti in nastopi zborovskih revij, najprej v božičnem času, kmalu zatem pa tudi z revijami ljudskih in umetnostnih pesmi.

Ravno zaradi intenzivnega dela za ohranjanje avtohtonega slovenstva med ljudmi, ki jim materni jezik veliko pomeni, so tržaški duhovniki naslovili na ministra posebno prošnjo:

Kljub težavam pa nas preveva optimizem, ker vemo, komu služimo in zakaj. Od tod naša skrb in naše delovanje. V tem duhu pričakujemo razumevanje in sodelovanje s Slovenijo, da naše delo in napore enakovredno ovrednoti z delom ostalih organizacij, ki delujejo v korist tukajšnjega slovenskega človeka.

Ženske v Cerkvi bi lahko bile kakor apostoli

Binom ženske in Cerkev od nekdaj predstavlja kamen spotike številnim debatam v civilni družbi. In tudi znotraj Cerkve. Od bibličnih besedil dalje, so bile ženske pogosto razumljene kot drugorazredne članice družbe, čeprav v poglavjih o Stvarjenju, je Eva prikazana kot možinja - enakopravna možu. In tudi njen greh - jabolko - je greh "v imenu ljudstva", saj je tam kot "mati živih".

Službe nežnejšega spola v Vatikanu, do papeža Janeza Pavla II., so bile omejene na strežbo in šivanje. Danes skoraj tretjino vseh zaposlenih v Vatikanu predstavljajo ženske, nekatere na zelo uglednih delovnih mestih. Več o tem si preberite na spletnem dnevniku odličnega italijanskega vatikanista.

Ostaja dejstvo, da uradna Cerkev je do žensk previdna in nezaupljiva, ker jim zaupa naloge, nad katerimi lahko izvaja določeno kontrolo. Dobijo odgovorno službo, pomembno mesto ipd., vendar ostanejo vedno neka št. 2 ... in nič več. Tukaj se mnogim zatakne, ker pričakujejo, da bodo ženske 21. stoletja izenačene z moškimi. Težko.

Podobno pričakovanje je ustavil dokument, ki sem ga omenil v prejšnji objavi, saj (ponovno) prepoveduje in strogo sankcionira posvečevanje žensk v duhovnice. Posvečenje, ki se je že nekajkrat zgodilo. Kdor opravi tako posvečenje je izključen iz kleriškega stanu ali ga doleti druga kazen. Kdor ga prejme pa je izobčena.

Priznati moram, da me taka strogost ne preseneča. Žalosti pa me dejstvo, da je uradna Cerkev pred leti začela raziskave o t.i. diakonisah, ženskih diakonih, ki so pomagale pri krstih itn. Ko so prišli do točke, na kateri so ugotovili, da bi utegnilo biti kaj od tega res, so zadeve ustavili in končali. Prepričan sem, da so bile ženske v prvi dobi krščanstva deležne večje družbene in teološke vloge. Drznem si trditi, da so skoraj gotovo samostojno krščevale in opravljale diakonska dela.

Današnja teologija bi potrebovala bolj aktivno in opazno žensko vlogo, ker se spreminja iz antropološko-teološke vede v predmet laboratorijev. Zapiramo dimenzije svetega v stroge učbenike, ker nas je strah, da bi se kaj spremenilo, jemljemo življenjski dih nauku evangelijev in izbiramo črko zakona namesto Vstajenjskega dogodka.

Verjetno žensko duhovništvo ne bi odpravilo številnih problemov, ki si jih je krščanstvo nakopalo v stoletjih, niti ne bi prineslo hitrih sprememb. Dejstvo je, da je Kristus dal ženskam v družbi vidno in aktivno vlogo: nagovor grešnici, Marta in Marija, Marija Magdalena, Binkošti in Marijina prisotnost ... Verjetno bi lahko našli še kaj. Ženske so bile vseskozi prisotne v Jezusovem delovanju, pri ozdravitvah in čudežih. Kakor apostoli.

B XVI. ubral pot transparentnosti

Včeraj so v Vatikanu objavili dopolnila Kongregacije za nauk vere o spolnih zlorabah. V resnici  besedilo ne obravnava samo primere spolnil zlorab s strani klerikov, ampak  prinaša seznam najhujših prestopkov ali grehov. Seznam, ki je obstajal že od leta 2001, je bil sedaj dopolnjen in objavljen.

Tako v besedilu najdemo nekaj zanimivih poudarkov tudi glede poskusov posvečevanja žensk v duhovnice, zlorabe glede zakramenta svete spovedi in pospeševanja preiskovalnih in kazenskih postopkov. Pri slednjih velja omeniti, da so z novimi pravili lahko bistveno krajši. To pomeni, da v res hudih primerih (če so dokazi nedvoumni in očitni) je lahko duhovnik odslovljen iz kleriškega stanu brez sodnega postopka, ampak samo s papeškim odlokom. Kot "novo kaznivo dejanje" je uvrščeno na seznam tudi posedovanje ali širjenje pedopornografskega gradiva.

Velika novost je tudi na vatikanski spletni strani, kjer so dostopni vsi (ali vsaj večina) dokumentov, člankov in drugih besedil o spolnih zlorabah v Cerkvi. In zbirka je kar bogata! Tukaj najdete celo angleški prevod super-tajnega Crimen Sollicitationis, ki ga je angleška BBC v svoji dokumentarni oddaji povzdignila na raven kdo-ve-kakšne tajnosti. 

Uradna Cerkev je s tem dejanjem pokazala, da je bilo v preteklosti premalo storjenega in preveč opuščenega na občutljivem področju spolnih zlorab. Druga plat medalje pa je, da od leta 1962 do danes je tudi (laična) družba spremenila svoje poglede na te zadeve, kjer bil tabu prav tako velik.

Linija popolne transparentnosti, ki jo je Benedikt XVI. ubral, želi omogočit žrtvam možnost, da se seznanijo s svojimi pravicami in jih opogumit, da kazniva dejanja in krivice, ki so jih morali trpeti, tudi prijavijo. To se je že prej dogajalo, vendar sedaj imajo na voljo tudi cerkveno-pravno podlago. Verjetno pa ni čisto zgrešena teza če trdimo, da ko teče voda v grlo, je vse dobrodošlo, da bi to deročo vodo lahko ustavili. Če se sploh še da.

Kar smo videli v zadnjih mesecih bi bilo pred kakim letom nemogoče: javni odstopi (nad)škofov zaradi prikrivanja spolnih zlorab in množenje števila primerov do ne slutenih razsežnosti. O resni krizi, ki je prizadela Cerkev je spregovoril tudi Benedikt XVI., ko je dejal, da največji sovražnik Cerkve je znotraj nje same.

Velike skrbi

Obstaja samo eno zdravilo zoper velike skrbi: drobne radosti.

Karl Heinrich Waggerl

Obliž na materine brazgotine

Težko se izogibam teme jutrišnjega pomembnega političnega srečanja. Bolj kot zapisek na blogu, bi bila primernejša resna študija. Srečanje predsednikov treh držav, ki bo potekalo v Trstu v okviru glasbenega programa, želi biti neke vrste spravno dejanje med sosedi.

Mislim, da so težki dogodki iz preteklosti senca Istrske zgodovine, ki je v 20. stoletju dosegla svoje najbolj dramatično obdobje. Ne da se spregledati požiga narodnega doma, fojb, ezulov in vseh napetosti, ki so se kopičile v Trstu pod raznimi ideologijami in zastavami. Binom Istra-Trst, ki je stoletja deloval na vzajemni s(l)užnostni, je v stotih letih doživel preobrazbo in korenito spremembo. Zgodovina tega Jadranskega polotoka je zaznamovana z multikulturnostjo in jezikovno pestrostjo ter s posebnim občutkom pripadnosti regiji, ki se na trenutke preliva v religijo in raison d'etre. Regionalna pripadnost je sestavni del trmastih ljudi, ki jih bolj kot demokracija ali evropski traktati zanima svoboščina in ohranjanje tradicije.

Obisk treh predsednikov sega le do praga Istre in daje občutek, da samo še en korak bi lahko bil usoden. Spravna-koncertna slovesnost bo gotovo lep zgodovinski trenutek, vendar za doseči prave cilje bi pričakoval nekaj več.

Želim si, da bi Trst kot multikulturno in kozmopolitsko mesto lahko res zadihalo na nov način, rešen nacionalizmov, ločin in prepirov. Tak napredek je pomemben, ker se njegova vloga odseva tudi na zgodovinske občutke lokalnih skupnosti v Istri, ki jih preko nacionalnih politik kroji in usmerja. Zato imam občutek, da je lokalna volja močno podvržena preračunljivim silam oddaljenih političnih central.

Trst se spreminja iz pomembnega trgovskega mosta med vzhodom in zahodom v ostarelo mesto reminiscenc iz preteklosti, kjer je pogosto edini znak izvirnosti sobotno posedanje ezulov na trgih Oberdan in Goldoni.

Mislim, da bo tudi predsedniško srečanje (pokrito s kulturno tančico) le premišljevanje o preteklosti in obujanje nacionalnih ran: eni pred Fabijanijevo stavbo nekdanjega Narodnega doma in eni pred spomenikom optantov, ki so zapustili Istro. Pred veliko dramo neke regije se zdi politika kakor nema, gluha in slepa gospa, ki tako težko prepozna obraze svojih otrok. Obraze, ki nosijo materine brazgotine iz mladosti. 

Vsi na dopustu. Tudi pamet

Očitno je res prišel na vrsto čas poletnih dopustov in počitnic. Nobenemu se nič ne da. Ne novinarjem in niti blogerjem. Na počitnice so šli tudi policisti, tožilci in zdrava pamet.

Ta teden je z nenavadno odkritim (in za politika neobičajnim) pismom odstopil minister za gospodarstvo. Poteza je neobičajna, čeprav pričakovana, ker je na dveh straneh dolgem pismu potunkal v gnoj svojega strankarskega in koalicijskega kolega. Lahovnikov sestavek Pahorju – ki ga je dobila tudi javnost – je osupljiv. V njem javno obtožuje Golobiča, da krade, laže in goljufa. Skratka pripisuje mu vse nečednosti in kriminalna dejanja, ki se za ministra še zdaleč ne spodobijo.

In vsi to mirno prenašajo.

Minister ki je opozoril na nepravilnosti, je čudak – po vsej verjetnosti nekaj ni vredu z njim – in mora odstopiti. Tisti ki nečednosti počne, pa ostane na svojem mestu, kot da nič ni. In po vsej verjetnosti tudi nič ne bo. Zdi se mi, da v Sloveniji dihamo čudno kriminalno klimo, ki je na trenutke težja od popoldanske sopare v Istri.

Medijske zgodbe so polne novih afer, novih odkritji in presenetljivih akcij, ki po nekajdnevni senzaciji zbledijo. Sodnih epilogov običajno ni ali pa so v obliki skromnih zaznamkov. Na hitro lahko ocenimo, da kdor goljufa in krade bo za to verjetno prej nagrajen kot pa kaznovan in tisti, ki se pošteno trudi za zaslužek od tega ne bo imel veliko. V naši družbi dobivajo mlade generacije zgled, da zakoni so le za neumne in če si res vreden spoštovanja, boš to dokazal tako, da boš sistem »prinesel« okoli.

Mar ne bi pričakovali od ministrov, vidnih javnih uslužbencev in drugih predstavnikov civilne družbe bolj pošteno ravnanje od »navadnih« ljudi? Ali ne bi morali biti ravno voditelji zgled ljudstvu? Ali lahko goljufija, kraja, laži, korupcija in okoriščanje pripeljejo družbo do trajnega razvoja?

Angelo Scola on the web

Danes vam predstavljam spletno stran beneškega patriarha, kardinala Angela Scola, ki je zanimiva oblika komuniciranja z javnostjo. 

Vidna in pomembna oseba se "predstavi" z interaktivno vizitko, ki omogoča dober pogled na njegovo delo. Seveda so skrbniki strani spretni komunikatorji, vendar je ideja o Cerkvi na internetu vedno dobrodošla. Posebno dobrodošla je oblika neuradne komunikacije oz. osebne spletne strani, saj tako dobi ustanova konkretne obraze z zgodbami, ki se odvijajo med vsakdanjimi ljudmi.

Beneški patriarh Scola je odličen intelektualec, filozof in eden od oblikovalcev vzgojnih teorij v katoliški Cerkvi. Vredno ga je imeti nekje v mislih, ker zelo verjetno se lahko zgodi tudi njemu, kakor trem njegovim predhodnikom, da so iz Benetk odpotovali v Rim. Dokončno.