sreda, 1. junij 2011

Namesto v službo, na Karitas

Vir: http://indiaphoto.org
V teh dneh poteka akcija Škofijske Karitas Koper z naslovom Pomagam pomagati, ki se obrača na Primorke in Primorce dobre volje, da priskočijo na pomoč ljudem v stiski. Čeprav je akcija medijsko nekoliko prezrta, se mi zdi vredno in pomembno opozoriti na naraščajočo socialno stisko ljudi, ki so v kratkem času izgubili skoraj vse in s strahom gledajo v prihodnost. Številni starši so ostali brez službe, zato njihovi (pogosto še šoloobvezni) otroci gledajo na razkošje svojih vrstnikov s toliko večjo težavo.

Socialna bomba ki se iz tedna v teden veča, vsekakor ni tako mikavna in marketinško donosna tema kot so estradniške avanture, politični prepiri in oddaljena vojna prizorišča, vendar se moramo zavedati, da se vse to dogaja prav pri nas. Prepričan sem, da vsak od nas ima v svojem krogu poznanstev soseda, sorodnika, prijatelja, znanca ali celo družinskega člana, ki prejema socialno pomoč, prehranski paket ali drugo obliko pomoči. Najbolj zaskrbljujoče je, da je tako stanje postalo »normalno« in v to nas želijo prepričati tako politiki, ki bi morali skrbeti za skupno dobro vseh državljanov, kot tudi mediji in vidni predstavniki družbe.

Ali je res normalno, da mladi in sposobni ljudje namesto v službo hodijo na Karitas? Ali je normalno, da v samostojni Sloveniji 21. stoletja mlade družine nimajo za osnovna živila? Ali je normalno, da je razlika med direktorjevo in delavčevo plačo več kot 60-kratna? Priznam, da me te številke strašijo, ker socialna bomba bo udarila vse, ne samo »ta revne«. Naša družba je pogrnila na zrelostnem izpitu socialne solidarnosti, ker smo prepožrešni, da bi od svojega izobilja delili s tistimi, ki nimajo.

Osupljive številke koprske Karitas kažejo, da vsak šesti prebivalec Primorske potrebuje redno(!) Karitasovo pomoč. Skoraj 400 ton razdeljene hrane letno pa je podatek, ki jemlje sapo: ali je mogoče, da so ljudje v naši bližini lačni? 
 
Tukaj se odpirajo mnoga vprašanja, debate in dileme, ki so lahko spodbuda za nadaljnjo debato. Opozoriti pa želim na vidik, ki ga mediji in tudi mi pri vsakdanjih pogovorih pogosto spregledamo: Karitas ni društvo ampak bi moral biti način mišljenja in življenja socialne solidarnosti vsakega kristjana. Pozornost do potreb bližnjega in obzirnost do njegove stiske – tudi z načinom življenja – je danes še kako potrebna. Karitas ni samo denar in položnice, ampak mnogo več. To je razmišljanje »kaj lahko delim«, ki bi lahko pripeljalo našo družbo v mnogo bolj prijazen položaj. Karitas je ena redkih institucij, ki uživa široko družbeno podporo in socialni ugled. Tega si gotovo ni pridobila z dragimi banketi in promocijskim gradivom, ampak si ga je prigarala s trdim in premišljenim delom na terenu. Med nami.

Upam, da bomo tudi preko solidarnostnih akcij prepoznali težave drugih in – ne nujno preko položnic – jih lajšali s skupno pomočjo. Živeti krščanstvo je mnogo več kakor obisk maše in dnevna molitev, ker je osebni (skriti) angažma bistvenega pomena, da veri damo tudi »realno« dimenzijo. In Karitas, ne smemo pozabit, je na tak ali drugačen način, druga plat (t)istega Cerkvenega Z/zvona.

3 komentarji:

ana kos pravi ...

Res: Karitas bi moral biti način mišljenja in življenja socialne solidarnosti vsakega kristjana. ... vsakega človeka!
Razlike so težka zadeva za marsikoga ... Ravno danes mi je razlagala ena mama, kako ji je težko dopovedati otroku, ki hoče imeti najk superge, menda za 80 evrov, da mu jih ne more kupitit.
Rekla sem ji, da tudi če bi lahko, ji ne bi bilo potrebno.
Sploh ne morem razumeti, da včasih že majhni otroci poznajo znamke cunj, obutve.In mislijo, da starši za njih ne skrbijo, če jim ne dajo dragih stvari ... :-(

Vse dobro tebi!

Anonimni pravi ...

To je Slovenija! Takšna je. Na Primorskem je takšen že vsaki šesti. Pa pojdite še malo naokrog po Sloveniji, na Štajersko, Kozjansko, v Haloze, Goričko itn..še veliko je pokrajin in kotov katerih imena Golobići, Pahorji, Kresalove, dimičeve, Cvikli, Janše itd..niti izgovoriti ne bi znali kaj šele, da bi vedeli, da spadajo k tej državici! Kdor se temu le malo čudi živi na luni! Skratka, ena največjih neskladij in ropanj (na vseh področjih) kar jih civilizirani svet pozna se je naselila ravno v tem podalpskem kotu! Slovenija je na ravni Kraljevine SHS! In povejte to naprej zgoraj naštetim, vsaj tem! To niso ljudje, ki dovolijo kaj se počne iz te dežele. To so ponorele zveri!

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Ha-ha, ta od SHS mi je pa res všeč, sploh zato, ker kar drži. Ko gledam te zadeve, vlečem sproti vzporednice s Furlani (morda bi dali zraven še Irce v nekem smislu). Ko smo šli v razvoj, to ni bil celosten razvoj. Kaj ti pomaga zdaj ta gospodarska razvitost, ko pa nismo delali na drugih človeških ravneh? Zdi se, da se je res zgo dilo tisto, kar pravi Luigi Zoja, da je prišlo po smrti Boga še do smrti bližnjega. Še ena zanimiva kjigica, ki bi ti jo lahko, dragi Aljoša, poslal za domače branje. Kot vedno pa velja - zanimiv zapis.